02 Uvodnik
03 Pionirji alpinizma – Lucien Devies
10 Okrogla miza na ledeniku
14 Intervju – Ogrožene živalstvo v stenah in plezanje
16 Slovenska šola v Nepalu (3)
21 Izkušnja Daulaghiri
25 Amerika – zgodba o sanjah, ki se uresničijo
28 Plezanje v Bačič Kukih – ali kako smo preživeli teden v divjini
31 Oprema
34 Pravilna preskrba človeškega organizma s tekočino v gorah
36 Nekaj besed o soncu in sončenju
38 Pisma bralcev
39 Dodatek k pismu Pavleta Šegula
40 Razgledi po svetu
42 Iz kartoteke prvenstvenih vzponov
UVODNIK
Potomke Luci Walker
Onega dne me je urednik sredi debate o vsebini prihodnje številke pričujočega glasila nemalo presenetil in spravil v zadrego z eno izmed svojih neštetih idej. Kot strela z jasnega me je zadelo vprašanje, če bi bila pripravljena napisati uvodnik. »Veš, morda bi bilo vredno poskusiti. Kolikor mi je znano, se tega pri nas v vsej zgodovini tega in temu podobnih glasil ni lotila še nobena ženska, mogoče bi bilo pa zanimivo …« Najprej mi je vzelo sapo, nato sem precej zmedeno gledala malo v tla, malo v urednika, ki se za moje bolščanje ni pretirano menil in je še naprej razpredal svoje misli. Hm, saj, no ja, mogoče pa res, ja, kaj jaz vem, morda bi pa res poskusila. V naslednjem trenutku me je prešinilo, da se mi niti sanja ne, kako se piše take stvari in o čem naj bi tekla beseda, konec koncev sem kar se tiče alpinistične politike pravzaprav bolj greenhorn kot ne; saj ne, da ne bi vedela, za kaj pri vsej stvari sploh gre, toda kakšnega globokoumnega in pri tem še posrečenega razglabljanja o pereči problematiki alpinizma res ne bi mogla spraviti na papir.
Skoraj sem že pozabila na Binetovo ponudbo, ko mi je padlo na pamet, da se ena izmed tem skriva v njegovih besedah »… še nobena ženska …«; ja, mogoče bi se pa dalo iz tega narediti kaj za širšo alpinistično publiko prebavljivega! Hkrati se mi je utrnila misel, da se bom s tem dotaknila dokaj občutljive teme in da bo potrebno precej tehtanja, da ne bo vse skupaj izpadlo kot eno izmed mnogih feminističnih razpredanj.
Pred leti, na začetku mojega alpinističnega udejstvovanja, mi je takratni vodja alpinistične šole kar tako, ne da bi ga za to prosila, brez kavne usedline, kart ali steklene krogle napovedal nadaljevanje moje plezalne kariere nekako takole: »Pri enaindvajsetih boš ali noseča ali pa boš zelo dobro plezala.« Kakšni so bili njegovi razlogi za tako besedičenje, mi ni bilo povsem jasno, ne gre pa spregledati dejstva, da je bil pod vplivom točno določenega ogljikovodika, poleg tega pa je bilo njihovo društvo pred kratkim osiromašeno za dobro alpinistko, ki je v rani mladosti zaključila bojda bleščečo alpinistično kariero in se posvetila materinstvu.
Ženske v alpinizmu? Včasih bele vrane, danes nič več. Od nekdaj pa predmet vročih debat, kjerkoli pač je že do njih prišlo.
Po preroških besedah vrlega alpinista naj bi v tej nekoristni dejavnosti, ki se ji reče alpinizem, obstajala le dva tipa žensk, ki se s to nekoristnostjo ukvarjajo. Ali pridejo na odsek iskat kandidate za očeta svojih otrok ali pa se fanatično zapišejo plezanju in postanejo zares dobre, tako da jim to prizna tudi večina nasprotnega spola. Takih plezalk, pred katerimi bi moški dajali kape dol, je, če povzamem njihova mnenja, jako malo. Kajti zelo redko se zgodi, da je iz njihovih ust slišati pohvalo na račun uspeha neke plezalke, brez da bi pri tem šlo tudi za razglabljanj a v smislu »bo treba zbiti oceno« ali nešteto tej podobnih pripomb.
Tako razmišljajoč sem se vprašala, kam potem sodijo preostale predstavnice lepšega spola, ki ne igrajo vloge zvestih varovalk in mater niti niso tisti redki biseri, ki jih občudujejo še celo moški. Kam jih torej uvrstiti? Niso le za okras, čeprav bi jih marsikdo rade volje porabil za ta namen, ampak se po svojih močeh trudijo biti zadovoljne same s seboj, nekaj doseči, bodisi zaradi sebe ali drugih, pravzaprav niti ni važno. Zanimivo je, kako nanje gleda moška družba. Če vprašate mene – zelo paradoksalno. V glavnem je stvar taka kot pri nas doma; pater familias nekako ni najbolj navdušen nad mojo plezalno zagretostjo, kljub temu, da je bil on tisti, ki me je navadil hribov, in ob vsaki najmanjši priložnosti glasno izraža svoje neodobravanje nad mojim početjem; pri vročih moških debatah s kolegi pa mu moje plezanje pride še kako prav pri širokoustenju (seveda pri tem ne pozabi omeniti, da me je on navdušil za hribolazenje). Isto se dogaja tudi v bolj posvečenih krogih, kjer moški del večinoma pomilovalno obravnava večja ali manjša prizadevanja njihovih stanovskih kolegic, vendar le do neke mere – po potrebi (da ne rečem pomoti) jim ob ustrezni priložnosti uide kak stavek, ki razkrije njihovo mehko plat: da so pravzaprav nekoliko tudi ponosni na ženske, še zlasti, če gre za članice istega odseka ali celo (trenutne) spremljevalke. Vendar so to sila redki trenutki.
Moški strašno radi vihajo nosove, če imajo slučajno smolo in se pred njimi v smeri znajde kakšna ženska naveza, po drugi strani pa se njihove družbe na trdnih tleh prav nič ne branijo – na terenu smo ženske torej bolj nebodijihtreba, v bazi pa pravzaprav težko pogrešljiv inventar. Himalajci menda to dobro vedo …
Bolje, da končam svoje mozganje. Lahko se zgodi, da se bo našel kdo, ki mi bo očital neskromnost. Saj, če bi bil človek lahko zadovoljen v vlogi inventarja, bi še nekako šlo. Tako pa se tu zatakne. Morda bi pa pomagal sir v ušesih – tako bi marsikakšna naivka še naprej živela v utvari, da jo cenijo tudi moški.
No, pa je vse skupaj res izpadlo kot eno samo jamranje in kritiziranje moškega sveta, čeprav to pravzaprav ni bil moj namen; z moškim svetom se več kot odlično razumem in priznam, da je v steni večkrat nepogrešljiv dejavnik za uspeh. Z malo taktike na račun njihovih prepričanj pa bi bil lahko volk sit in koza cela.
P. S. Morda nisem pravi naslov za razmišljanje o ženskem alpinizmu (čeprav mi je to bližje kot katerakoli druga problematika) – konec koncev sta se »feminističnega kongresa«, mednarodnega srečanja alpinistk v Walesu udeležili tudi dve slovenski predstavnici, po naključju članici Komisije za alpinizem. Mogoče bi bilo zanimivo slišati njune izkušnje iz tujine, če sta jih pripravljeni deliti s svetom. Da njun izlet ne bi šel v nič, seveda. Delala bi se prevelika škoda …
Mateja Pate
Naslovna stran: plezanje v stenah ZDA foto: Matic Redelonghi
Alpinistični razgledi – interno glasilo slovenskih alpinistov in Športnih plezalcev
Izdaja: Komisija za alpinizem PZS
Glavni in odgovorni urednik: Bine Mlač
Namestnica glavnega in odgovornega urednika: Mateja Pate
Člani: Breda Činč-Juhant, Alenka Jamnik, Dare Juhant, France Malešič in Mojmir Štangelj
Grafično oblikovanje: Nada Mlač
Naslov za naročnino: KA PZS – za A. R., Dvoržakova 9, 1000 Ljubljana.
Naslov za pošiljanje člankov: Bine Mlač, Cesta 27. aprila 1, Ljubljana, tel.: 12 13 250 – med 6.30 in 7.30 uro zjutraj, E-mail: nada.mlac@sioi.net
Tisk: Tiskarna miGraf, Stegne 11, Ljubljana
Vsi rokopisi, fotografije in razni drugi materiali, primerni za objavo v Alpinističnih razgledih, so dobrodošli. Zaželjeno je, da je na kuverti podan naslov pošiljatelja, da bomo lahko materiale vrnili. Fotografije naj bodo opremljene s podatki o kraju, času, motivu in z imenom ter priimkom avtorja posnetka. Teksti so lahko tudi na disketi (3,5″).
ISSN-1318-0754
Na podlagi zakona o prometnem davku (Ur. list št 4/92) daje Ministrstvo za informiranje na vlogo Planinske zveze Slovenije, Alpine Association of Slovenia, Dvoržakova 9 Ljubljana, št.: JP/jr TAJ/0561 z dne 21. 2.1992, mnenje, da se štejejo publikacije Planinski vestnik,Obvestila PZS in Alpinistični razgledi med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %.
