Kratek korak s tehničnega plezanja v drytooling je tu najbolj razviden
Hroší lázně je betonska skulptura (Praga, Hlubočepy, Barrandovský most) iz obdobja »družbene normalizacije« (ne upoštevamo, da lahko spet vsak hip pride do popolnega preobrata), umeščena v kaotično mrežo cest pri Barrandovskem mostu. Leta 2003 so jo študenti in plezalci — Lukáš Bludský, Martin »Magnus« Klonfar, Jirka »Špicál« Šplíchal in Rosťa Sinek — opremili z varovali in ustvarili presenetljivo logično tehnično plezalno linijo.
Čeprav je bila akcija na prvi pogled videti kot študentska potegavščina, je imela globlji pomen. Kot v videu poudari Mára Jedlička: »Ko plezaš na Hroší lázně, imaš občutek, da lahko malo navdihneš ljudi. Da ne gledajo samo topo predse, ampak da se začnejo zanimati za svoje okolje.«
Urbani drytooling: logična alternativa za trening
Betonska skulptura je zaradi svoje oblike previsov in razčlenjenosti postala ena najbolj logičnih urbanih možnosti za plezanje v širši regiji. Ponuja: poceni objekt, trdne robove in razpoke, varno oddaljenost od prometa, možnost plezanja v vseh letnih časih, odličen trening za natančnost in moč urbano alternativo (ko naravna plezališča niso dostopna).
V mestih, kjer ni naravnih in umetnih plezalnih sten, so takšne skulpture pogosto edina možnost za razvoj že preživete (a za celostni alpinizem potrebne) scene — podobno kot so v nekaterih državah za trening uporabljali mostove, viadukte ali podporne stebre.
Ta povezava med betonom in gorami, med mestom in alpsko izkušnjo, daje Hroším lázněm poseben simbolni pomen.
Zakaj »Hroší lázně«?
Ime izhaja iz značilne oblike skulpture, ki spominja na »kopališče za povodnje konje«. Čeprav je objekt nastal kot del urbanističnega projekta, je postal nenamerno plezališče, ki danes nosi status lokalne legende.
In iz A1 smo sedaj dobili še D?
V alpinizmu, ki ga razumemo kot dejavnost v naravi in njegovih »vejah« se prepletajo ter so kot pri drugih, bolj običajnih stvareh, prisotne raznorazne bližnjice. Zadeva sicer z »orodjarjenjem« (še) ni (močno) problematična. Problematično je, ko »organizacije« spodbujajo to dejavnosti, ki so lahko v alpinističnem smislu le trening in so postale tekmovalni športi. Tako se ne zgradijo celostne osebnosti, ki so seveda s svojim zgledom in vplivom lahko velik problem »organizacijam« in morajo le te spet vlagati, da se jih znebijo, očrnijo … Kot da bi si namesto vzpona in sestopa zamišljali kroženje.
