Slovenske novice 15. december 1998
Polovica od 34 potnikov, ki so letošnjega 9. avgusta skoraj za 12 ur obviseli v žičniški gondoli nad prepadi Velike planine, od podjetja Velika planina – Zaklad narave, zahteva denarno odškodnino – V prenapolnjeni gondoli so preživljali smrtni strah, fizične bolečine kratena jim je bila svoboda gibanja, za kar vsak hoče 5,3 milijona tolarjev – Direktor podjetja Rudi Meršak naj bi odvetniku Metodu Kovaču rekel: »Zavohali ste denar, vendar ga od mene ne boste dobili!«
Ljubljana, 14. decembra
Nesreča s srečnim koncem, ko je letošnjega 9. avgusta 34 potnikov za celih dvanajst ur obviselo na gondolski žičnici nad več kot 180 metrov globokim prepadom med vožnjo na Veliko planino, ni pozabljena, kot bi kdo mislil. Polovica teh potnikov, ki so se organizirali, namreč zahteva od lastnika žičnice, od podjetja Velika planina – Zaklad narave, d.o.o., iz Kamnika oziroma od njegove zavarovalnice po nekaj več kot pet milijonov tolarjev odškodnine, druga polovica se bo najverjetneje tudi odločila za tak korak, ko bo zvedela, da obstaja ta možnost. Ameriški državljan, ki je bil tudi dvanajst ur nad prepadi kamniških planin, bo zanesljivo zvedel, da sodi Slovenija med države, kjer velja takšna odgovornost in kjer je treba napake plačati.
Prenatrpano
Petnajst nesojenih avgustovskih potnikov na Veliko planino je s posredovanjem ljubljanskega odvetnika Metoda Kovača sredi minulega meseca v d.o.o. Velika planina vložilo zahtevek za odškodnino. V njem so razložili, kaj se jim je tisti dan od osmih zjutraj do osmih zvečer dogajalo v gondoli, ki je nekaj minut po štartu obstala, za začetek pa niso pozabili omeniti, da je bilo v njej poleg sprevodnika Petra Ambroža 34 potnikov, čeravno bi jih bilo dovoljeno vkrcati samo 30.
Že takoj po štartu je bilo po poznejših izjavah potnikov slišati nenavadno škripanje žičniških vrvi, na sredini poti pa se je gondola ustavila. Po pogovoru sprevodnika s strojnico v dolini je uslužbenec žičnice spustil v kabino lestev in splezal na streho, kmalu pa se je vrnil k njim, ne da bi jim lahko natančneje pojasnil, za kaj gre in kako jim kaže.
Naslednji korak pri reševanju je bil, pišejo potniki, da so v strojnici večkrat poskušali žičnico na hitro potegniti navzgor in jo hip zatem ustaviti, kar je povzročilo le močno nihanje, posledica česar je bilo panično kričanje, predvsem nežnega spola. Ko je propadel še ta poskus, so nad gondolo poslali helikopter, iz katerega bi spustili vrv in po njej drugega za drugim rešili potnike ter jih odpeljali v dolino. Vendar je bilo tudi to neuspešno, ker je kabina zaradi helikopterskih propelerjev močno nihala.
Sardine več krajev
Predstavljati si je mogoče, da so se natlačeni potniki, doma s Ptuja, iz Grosupljega, Kamnika, Domžal, Maribora, Pesnice, Ljubljane, Ribnice in Škofljice, z njimi pa je bil tudi ameriški državljan Tobias Ross, ki se je to jutro pripeljal z Bleda, po več urah počutili kot sardine v konzervi. Poleg neizmernega strahu, ko se je marsikdo že videl v raztreščeni žičnici med skalami globoko spodaj, jih je pestila še neznosna vročina, ki je dosegla celo do 48 stopinj Celzija, s tem pa huda žeja, ki se je pridružila drugim fiziološkim potrebam. Čeprav ni sprva niti v dolini nihče natančno vedel, kakšna bo naslednje trenutke in ure usoda ujetnikov nad skalnimi prepadi, se ni nihče niti poskušal potruditi in jim prijazno pojasniti stanja. Vedno bolj panični popotniki so šele po več urah skupnega življenja iz pogovorov med sprevodnikom in strojnico ugotavljali, kaj se pravzaprav dogaja, nihče pa naj bi jim niti po več urah visenja med nebom in zemljo ni pojasnil njihovega položaja in možnosti rešitve.
Končno, klasika!
Naposled se je upravljalec žičnice šele po tretji popoldanski uri odločil za klasično reševanje z gorskimi reševalci, ki so to svetovali že sredi dopoldanskih ur, kot so potniki lahko slišali po radijskih zvezah. Tako je pod kraj nesreče prišlo 16 reševalcev postaje gorske reševalne službe iz Kamnika in Kamniške Bistrice, šest policistov, deset gasilcev in zdravnik ter se nemudoma lotilo dela, ki bi mu moral biti kos upravljalec žičnice, sicer bi moral takoj poklicati gorske reševalce; vendar naj bi vršilec dolžnosti direktorja podjetja Velika planina – Zaklad narave Rudi Meršak to storil šele ob 10. uri, ko so nesrečni in prestrašeni potniki že dve uri viseli nad prepadi.
Dvanajstletna šolarka Špela je v opisu tega doslej najrazburljivejšega dogodka v njenem življenju takole popisala nekatere podrobnosti: »Malo smo se vozili, ko se je gondola – o, groza! – ustavila in se takoj nato močno zagugala. Najprej se je sprevodnik povzpel na streho, potem so sunkovito poskušali spraviti napravo naprej, a so odnehali, ko je bilo rečeno, da se vrvi lahko prežgejo. Pri teh besedah sem se močno prestrašila, brez upanja na rešitev sedla na tla ter žalostna in prestrašena začela neutolažljivo jokati, stalno pa mi je bilo tako slabo, da mi je šlo na bruhanje. Trikrat je potem nad nas priletel helikopter, v katerem smo videli rešitev, vendar je vedno odletel, ne da bi se kar koli zgodilo. Slednjič so nam povedali, da nas bodo po vrvi spustili 200 metrov globoko, pri tem pa ne je znova zagrabila panika. Privezali so me, me spravili v vrečo in me začeli spuščati, še danes ne znam opisati neizmerno velikega strahu, ki sem ga doživljala. Zaprla sem oči in stisnila vrv. Na srečo se je vse končalo dobro, toda še več dni potem me je tlačila mora, da smo skupaj z gondolo vsi padli v prepad …«
Denarja ne boste dobili!
Ko je odvetnik Kovač po navodilih svojih strank začel ukrepati, se je najprej oglasil pri direktorju Velike planine Meršaku, da bi od njega dobil zavarovalno polico in seznam potnikov, na podlagi katerega bi oškodovanci lahko dokazovali, da so ta dan sploh bili na žičnici. Čeprav bi mu bil upravljalec žičnice te podatke dolžan dati, ga je, pravi odvetnik, odpravil z besedami: »Zavohali ste denar, vi in vaše stranke, vendar ga od mene ne boste dobili!« Ko mu je bilo omenjeno, da se žičničar potnikom ni niti opravičil, naj bi bil Meršak spet odrezav: »Ali sendviči, ki smo jim jih dali, niso nekakšno opravičilo?«
Odvetnik je v upravi Velike planine – Zaklada narave vložil za vsako stranko enak zahtevek: oškodovanci so utrpeli močan strah, ki je trajal celih enajst ur in pol, dobesedno so vseskozi doživljali smrtni strah, še predvsem pri neprimernih reševalnih poskusih in negotovosti zaradi pomanjkanja obvestil in tolažilnih informacij, utrpeli so hude fizične bolečine, saj je bila gondola prenapolnjena, ker je bilo v njej namesto 30 kar 34 ljudi in še spremljevalec, enajsturno stanje v razbeljeni gondoli in v veliki gneči izčrpa moči kondicijsko še tako dobro pripravljenemu človeku, nekateri od oškodovancev po spustu na tla nekaj časa niso mogli hoditi, naposled pa je bila vsem za enajst ur in pol okrnjena svoboda gibanja kot osnovna ustavna dobrina in zagotovilo vsakemu človeku.
To so oškodovanci ovrednotili takole: za prestani strah dva milijona, za telesne bolečine dva milijona in krnjenje svobode 1,3 milijona tolarjev, skupaj torej 5,3 milijona tolarjev. Ta zahtevek bi odvetnik v imenu svojih strank poslal zavarovalnici, pri kateri je zavarovana žičnica na Veliko planino, ker pa je, pravi odvetnik, direktor podjetja Velika planina Rudi Meršak sodelovanje odklonil, je zahtevek poslal podjetju Velika planina v Kamnik, ki bi ga moralo v osmih dneh poslati zavarovalnici, saj bodo oškodovanci sicer vložili tožbo na sodišču. Pa ga ni poslal, kar lahko pomeni, da bo dogodek dobil epilog na sodišču.
Marjan Raztresen
