Z letalom je bilo marsikaj narobe – Zamenjali so motorje, potlej smo po nebu kadili in prašili, nazadnje pa smo pristali tam, kjer nismo hoteli
Delo, 7. november 1974
Dogodki, ki jih bom opisoval v naslednjih sestavkih, so stari sicer že več kot dva meseca in zato morda niso najbolj primerni za časnik, ki se trudi biti kar najbolj aktualen, Ker pa se v zadnjih dneh spet govori o naši himalajski odpravi zdaj se vrača domov bi rad s to vrsto člankov o začetnih dneh odprave ustvaril pogoje za predajo besede tistim, ki se vračajo in ki so se povzpeli na vrh 7902 metra visokega Kangbačena. Sam sem odpravo spremljal le do baznega taborišča in se od tam poslovil že 15. septembra, ko so na gori stala šele prva višinska taborišča.
Kot vsak športen dogodek, ima tudi vsaka himalajska odprava svoj okvir, ki se od odprave do doprave ne spremeni. Mislim na potovanje do širšega področja Himalaje, pa na dolgotrajno pešačenje do izbranega cilja in na postopno postavljanje taborišč, ki naposled pripeljejo odpravo do poslednjega juriša. V tem je zdaj, ko imamo za seboj že pet himalajskih odprav, skoraj dolgočasna enoličnost. Nadrobnosti pa so v vsaki odpravi svojevrstne in nekaj teh na drobnosti s poti naše odprave bo gotovo zanimalo tudi naše bralce, čeprav niso novinarsko sveže.
Na začetku in v sredi in birokracija. Vendar o njej ne bom pisal – jo sovražim.
Ne v Bombaj, v Bejrut
Razen birokracije spremlja odpravo na vsej poti tudi ne- varnost. Nevarnost se ne pojavlja le na himalajskem vrhu, ki ga naskakuješ.
Prvo nevarnost, smo doživeli že med Rimom in Bejrutom (Bejruta v prvotnem programu nismo imeli, ker naj bi preleteli iz Rima naravnost v Bombaj). Senca neznanskega bpeinga 747 Jumba, ki je imel nad vrati napis »Palace in the sky«, je po valovih Tirenskega morja risala zloveščo sled. Iz skrajnega desnega motorja se je hudičevo kadilo, precej bolj kot iz Vezuva, ki smo mu gledali naravnost v žrelo.
Nad Peloponezom je dim iz motorja pojenjal, ko da bi ga odrezal, namesto njega pa je po zvočniku do nas priplaval glas samega boga captainas, pilota, ki se običajno sploh ne pogovarja s potniki in to res prepusti stevardesam. In ta glas je omenjal, da ima posadka letala za nas slabo novico, da ne bomo pristali v Bombaju, ampak zaradi manjše težave v Bejrutu, in da ni nobenega vzroka za kakšno vznemirjenje. Po tej direktivi se nismo več vznemirjali, ampak smo dobre pol ure krožili med Ciprom in Bejrutom in iz koncev kril spuščali v zrak na desetine ton kerozina. Neprijeten pogled na kipeči, vrtinčasti črni sledi, k sta se vlekli za koncema kril in se nekje daleč za letalom razblinjali v nič. In natanko tako se je v naših glavah razblinjal naš načrt o začetkih himalajske odprave.
Tako se je sedemnajst himalajcev namesto v Indiji znašlo na bejrutskem letališču, ki so ga našemu jumbu v čast okrasili z neštetimi gasilskimi in ambulantnimi avtomobili ob robu piste.
Izgubljene razglednice
In tedaj nas je postalo za res strah, čeprav nam je medtem kapitan po zvočniku napovedal večerjo in najboljši hotel v Bejrutu, čisto nič pa se ni ukvarjal z dejstvom, da smo namesto V Bombaj prileteli v Bejrut, kaj šele s problemi tistega desetega dela svojih cenjenih potnikov, ki se jim je ves preračunani načrt potovanja po Indiji in Nepalu z vsemi rezervacijami, sestanki s cariniki, agenti (pa ne obveščevalnimi, marveč prevoznimi), ambasadami, ministrstva, Šerpami in podobnimi težavami himalajskih odprav sesul kot hiša iz kart. To je bil boleč in drag udarec naši himalajski odpravi na drugi dan potovanja, 5. avgusta 1974. Hotela ne bom opisoval, na koncu vsake odprave je čeprav je bil najimenitnejši v Bejrutu in je seveda vse stroške plačala Air India, lastnica nesrečnega jumba, le to bom nasvetoval vsem, ki bi jih pot hote ali nehote zanesla v imenitni HollidayInn v Bejrutu: če te ponoči boli glava in bi rad dobil tableto, ne kliči številke 341, kot ti svetuje lična hotelska knjižica, ker te bodo predajali od številke do številke v naslednjem vrstnem redu – 341, 365, 372, 313 ali 314, 314 ali 313 in naposled spet 341 in tako naprej. Namesto te popularne operacije si raje zmoči brisačo z ledeno vodo, ki je ne manjka v sobi, in si obkladek povezni na betico pa se jezen ne boš, kot sem bil jaz.
Bloki za bogove
V Bejrutu smo ostali dva dni, da so popravili tisto škatlo od palače na nebu. To so seveda napravili povsem preprosto. Iz Amerike so naročili nov motor, ga dobili čez nekaj več kot 24 ur, odmontirali skrajno desnega saboterja in pritrdili novega reakcionarja. Pokvarjeni motor so preprosto obesili pod krilo in ga odpeljali v Bombaj. Ker smo bili od Rima do Bejruta leteli kot trimotornik (konec dima nad Peloponezom je namreč pomenil, da so motor ustavili) in zdaj kot petmotornik, je med potniki nastala šala, da smo na cilj prileteli v povprečju s štirimi motorji. Ves ta višek tehnike 20. stoletja nas ni posebno prevzel, veliko bolj nas je zadnji libanonski dopoldan prevzelo v slavnem starodavnem Baalbeku dejstvo, da so neznani nam graditelji pripeljali v Baalbek tudi po štiristo ton težke kamnite bloke povsem neverjetna storitev in, samo zato, da bi častili zelo dvomljive bogove. Še čudno, da so ti bloki ušli pozornosti razvpitega Dännikena.
Od Libanona do Indije nismo imeli posebnih težav. Le v letalo smo se malce težje vkrcali, ker so se ravno v tistem času izraelski komandosi izkrcali ob obali južno od, letališča. No, po rahli zmedi se je vse uredilo. Letala niso ugrabili. Zahvala za to gre budnim letališčnim organom v Bejrutu, ki so nas v splošni zmedi še temeljiteje pregledali, kot je zadnjih letih običaj, in naše mu Janezu (Dovžanu, za popolno identifikacijo, ker imamo v odpravi še enega Janeza) se pravočasno odvzeli ravnokar kupljeni arabski nož. Svečano so mu ga vrnili šele indijski letalci, ko smo v Bombaju zapuščali letališče Niso pa nam vrnili zelo pomembnega paketa s štiri tisoč podpisanimi razglednicami, ki smo ga v Rimu na Fiumicinu oddali kot prtljago Teh štiri tisoč razglednic je bilo namenjenih za podporne člane naše odprave – število, ki priča, da je bila zadnja odprava zares množična. (Zaradi tega paketa je v predstavništvu Air Indie v Katmanduju nekaj ducatov teleksov, ki so prihajali z vsega sveta in v vseh je govora le o tem, da se jim niti ne sanja, kje naj bi bil v rjav ovojen papir zavit paket listkom Air India, Bombay, No 670412. Podporni člani bodo kljub temu dobili razglednice. Kako? To je predolga zgodba in sodi že na področje birokracije, ki o njej ne pišem, in vsa ta zgodba se je razvozlala šele dva meseca po tistem mokrem bombajskem jutru.)
ZORAN JERIN
Prihodnjič: ODPRAVA SE LOČUJE
