Delo, 7. oktober 1986
Zaradi konfiguracije Slovenije je pomoč helikopterjev skoraj nujna – Dobro došla in učinkovita pomoč JLA pri posodobitvi koče pri Triglavskih jezerih
LJUBLJANA, 6. oktobra 1986
Za omogočanje in optimiziranje transportov na težko in nedostopne kraje, zlasti v gorah, so helikopterji že dolgo najučinkovitejša rešitev. Pred odločitvijo za gradnjo dragih žičnic, ki na območju Triglavskega narodnega parita sploh niso dovoljene, je treba dobro pretehtati, ali ni helikopterski transport cenejša možnost, saj je treba poleg stroškov obratovanja žičnic upoštevati tudi investicijsko naložbo. Na žalost pa pri nas takšen izračun ni realen, saj helikopterske ponudbe prosto ni ali je tako omejena, da nanjo skoraj ni mogoče računati.
Potem ko je leta 1981 dokončno padel »v vodo« projekt tovorne triglavske žičnice Krma—Kredarica in je bila sprejeta nova zasnova izgradnje Triglavskega doma, je helikopterski prenos materiala in ljudi v Julijcih postal pogoj posodabljanja in vzdrževanja visokogorskih postojank. S pomočjo helikopterskih storitev JLA in LEM (Letalska enota milice) je bilo v poletjih 1982 in 1983 preneseno na Kredarico skoraj 600 ton materiala.
Triglavski dom ni bil edini, ki ga je »reševal« helikopter, tega so bile deležne tudi zavetišče pod Špičko, Prešernova koča na Stolu itd. Obdobje te obsežne visokogorske investicijske gradnje je znatno povečalo potrebe po helikopterskih storitvah, brez katerih si že prej nismo mogli predstavljati gotske reševalne službe, pa tudi redno oskrbovanje gorskih postojank je postajalo problematično. To je bil razlog, da je Planinsko društvo Ljubljana-Matica, ki v Triglavskem narodnem parku oskrbuje štiri postojanke, sprožilo akcijo za končno ureditev stalne helikopterske službe — od (lote do helidromov.
Leta 1984 so predlagali ustanovitev stalne helikopterske službe, ki bi v Sloveniji služila milici, SLO, GRS, oskrbovanju, vzdrževanju in gradnji gorskih postojank, lovstvu. Upravi TNP, planšarstvu, industriji, prometu, gozdarstvu in drugim. Predlog je vseboval tudi gradnjo stalnih helidromov, med drugim v Mojstrani, Trenti, Stari Fužini. Krajevna skupnost Dovje-Mojstrana je celo na Prodih že načelno odobrila lokacijo za stalni helidrom, ki bi bil izhodišče za triglavsko pogorje in Karavanke. Predlagano je bilo, naj bi RSLO (Republiški sekretariat za ljudsko obrambo) sklical sestanek zainteresiranih, na katerem bi se oblikovala projektna naloga helikopterske službe, predlagal investitorja in način združevanja dela in sredstev ter plan ureditve helikopterske flote in helidromov. Na žalost ta pobuda ni prinesla nobenih rezultatov, nasprotno, smo celo nazadovali. Sklican ni bil niti uvodni sestanek, stanje s helikopterji pri LEM-u pa je tako, da ta služba ni sposobna prevzeti nobenih transportnih storitev več. Letos je bila na vrsti posodobitev koče pri Triglavskih jezerih. Že februarja sklenjena pogodba z LEM o helikopterskih storitvah za prenos materiala, orodja in ljudi je ostala neizpolnjena. Investitor PD Ljubljana Matica je bil zato primoran zadnji hip (junija) angažirati JLA. Sedaj, ko je koča v dolini Triglavskih jezer že povečana za 75 ležišč, na novo prekrita, ima zamenjana vsa okna, izboljšano vodno oskrbovanje in urejena čaka na zimske obiskovalce in turne smučarje, se lahko zahvalimo enoti JLA VP 7660 Plešo. Ta je odlično opravila vse helikopterske storitve na relaciji Stara Fužina — gradbišče Koča pri Triglavskih jezerih. Brez spodrsljaja je v obeh smereh prenesla do 2 toni težke stroje, agregat, kompresor, drobilec, itd. Problem z JLA pa je v komunikacijah. Pogodbo je treba skleniti v Beogradu z VP Zemun, izvrševalci so v Zagrebu, itd.
Dokaz, da je v Sloveniji zaradi konfiguracije zemljišča — povprečna višina je 560 m, najvišja 2.864 m — helikopterska pomoč nujna, so bile letošnje investicije. Posadka JLA je poleg transporta v dolino Triglavskih jezer opravila še postavitev dimnika v Železarni Jesenice, prenos opreme za dodatna ležišča na Kredarico, jeklene konstrukcije za žičnico na Zelenico, prenos delov lovske koče v Suho in kritine na planino Ovčarijo v Bohinju, prenos opažnih desk na Vodnikovo kočo in gradbenega materiala na Planiko. Zahteve so še za prenos vodnega zbiralca na Ledine, postavitev električnih drogov Jesenice—Mežaklja, prenos pastirskega bivaka pod Stol. montaža žičnice v Idriji in na Ošvenu, prenos materiala za planšarijo v Lazah, javljali pa so se še drugi. To je dokaz: kjer je ponudba, se pojavi tudi povpraševanje.
V pogojih komercialno urejene helikopterske službe so se potrebe po teh storitvah znatno povečale. Nespametno bi bilo misliti, da je ta problem, na primer za Planinsko zvezo Slovenije, rešljiv z nakupom lastnega helikopterja. Helikopter mora imeti svoj »hlev«, svojo posadko, svojo skupno službo in stalne odjemalce. Rešitev za Slovenijo je edina v združevanju dela in sredstev in v okrepitvi opremljenosti Letalske enote milice, to je v sklopu že dobro organizirane enote, ki že ima dober kader in druge pogoje za dajanje helikopterskih storitev, samo primernih helikopterjev nima. Prav bi bilo, da bi se ob tolikih republiških organih in organizacijah pojavil kdo, ki bi ugotovil, da je helikopterska služba sestavni del sodobnih komunikacij in da se Slovenija ne bo mogla dolgo izogibati temu problemu. Tudi Planinska zveza Slovenije bi morala biti pri zagotavljanju ponudbe helikopterskih storitev bolj prodorna.
GREGOR KLANČNIK
