Smrt ob breznu – Pri nesreči helikopterja na Kaninu bi lahko izgubilo življenje še več ljudi – Pomanjkljiva reševalna akcija
Delo, 3. november 1972
BOVEC, 2. nov. »O. K. Prvi let je opravljen, je sporočal v ponedeljek okoli poldne vezist iz recepcije Alp hotela svoji komandi v Nišu. Zgoraj, na Kaninu pa je z višini okoli 2220 metrov začel pristajati helikopter s 25 delavci in člani posadke. Hip zatem so videli izpred hotela stolp dima, ki se je visoko dvigal z gradbišča gornje postaje žičnice bodočega zimsko-športnega središča. Po brezžični zvezi so potem v Bovcu kmalu zvedeli: nesreča je terjala dve žrtvi, štirje so bili hudo ranjeni, preostali udeleženci poleta pa so odnesli lažje poškodbe.
Pri graditvi ATC Bovcu uporabljajo helikopterje za prevažanje gradbenega materiala in ljudi na Kanin že način transporta najcenejši in tudi najhitrejši. Helikopter, ki je v ponedeljek poletel z bovškega letališča, je bil že četrti, ki pomaga pri graditvi objektov vrh Kanina. V Bovec je priletel zjutraj in to je bil njegov prvi let na gradbišče. Pilot kapetan Bojislav Miloradović pa je že prej večkrat letel z drugimi helikopterji na Kanin. Za seboj ima kar petnajst let letenja.
Vznemirjenost po nesreči
V Bovec smo prišli dobre tri ure po nesreči. Razen podatkov o mrtvih in ranjenih, nismo mogli še nič zvedeti o tem, kaj se je dogajalo pri pristajanju v pogorju Kanina. Določnejše vesti so med tem prinesli nekateri nepoškodovani udeleženci poleta, ki pa so si bile protislovne. V recepciji Alp hotela je vladala splošna zmeda. Tolminski župan je stal pred hotelom nemočen. Pričakovanega helikopterja iz Ljubljane, ki naj bi pomagal pri reševalni akciji, ni bilo. Menda so mu svetovali, naj pokliče na pomoč avstrijski ali italijanski helikopter.
Zatem so prišle vesti, da prinašajo prve poškodovance k B postaji bodoče žičnice na višino 1000 metrov, do kamor pelje cesta in kjer so čakali reševalni avtomobili.
V Bovec so prihajali svojci ponesrečencev. Bili so vznemirjeni. Odpeljali smo se do B postaje žičnice, kjer so čakali prve ponesrečence. Z mrakom so jih odpeljali v lokalno ambulanto. Miličniki, ki so vzdrževali zvezo med postajo, Bovcem in krajem nesreče, so dobivali nasprotujoče si vesti o tem, kdaj lahko pričakujejo ranjence.
Hkrati so začeli prihajati peš manj poškodovani udeleženci poleta. Nekateri so bili opraskani in obtolčeni, drugi osmojeni od ognja. Prišli so tudi vsi člani posadke. Sami.
Ko so z zgornje postaje žičnice sporočili, da zadnjih dveh ponesrečencev ni pričakovati še nekaj ur, so se reševalci in preiskovalci spet odpravili v Bovec.
Kaj pravijo očividci?
Helikopter je letel proti Kaninu povsem normalno, v lepem jasnem vremenu. Ni bil preobremenjen, saj lahko sprejme skupaj s člani posadke 30 potnikov. Tisti, ki so iz Bovca opazovali polet, so trdili, da ni potekal po običajni progi. Delavci z gradbišča pa so ugotovili, da pri pristajanju ni imel običajne višine.
»Nenadoma sem začutil, da izgublja vozilo moč in se začenja vrteti okoli svoje osi,« je povedal pilot, kapetan Bojislav Miloradović.
Branimir Kragelj, zaposlen kot žerjavist na gradbišču pa je opazil, kako strahotno blizu njegove kabine je nekontrolirano krililo vozilo z repom, ki je slednjič zadel stolp tovorne žičnice.
Vse se je zgodilo v nekaj sekundah. Začutil sem tresenje in inž. Peter Berginc, ki je bil odgovoren za transport, je ukazal, naj hitro poležemo. V tistem trenutku pa je že pahnilo skupino delavcev name, zatem smo popadali in poskakali skozi odprtino v repu, ki se je prelomil, se je spominjal trenutkov nesreče Branko Godina, traser prog za žičnice.
Zdaj je videti, da se gre prisotnosti duha pilota za hvaliti, da se nesreča ni huje končala. Gradbišče postaje visi nad 50 m globokim prepadom. Helikopter je prepad preletel, z enim kolesom pristal na betonu objekta, z drugim pa v prazno, k srečį se je pri tem odlomil rep vozila, da je lahko skozi luknjo popadala in poskakala večina potníkov. Takoj po pristanku se je vozilo vnelo in ob eksploziji je bilo poškodovanih tudi nekaj drugih delavcev na gradbišču. Inženirja Ivo Clemente in Peter Berginc se nista mogla rešiti, ker sta bila tik ob rezervoarju, ki je eksplodiral.
Zdaj, ko je nesreča mimo, se zastavlja vrsta vprašanj v zvezi z akcijo reševanja ponesrečencev. Pri vsakem pomembnejšem podvigu lahko pride do nepredvidenih okoliščin.
Neusklajeno reševanje
Mrtvim po nesreči s helikopterjem ni bilo mogoče pomagati. Toda ob njiju je ostala vrsta težje in lažje ponesrečenih. Bilanca pa bi bila lahko še hujša. Prizadeti pravijo, da so takoj po nesreči poslali na Kanin vojake in gorske reševalce. Res je, da je skupina vojakov prišla do ranjencev že tri ure potem, ko se je dogodila nesreča. Nerazumljivo pa je, da na gradbiščih niso imeli osnovnih zdravstvenih pripomočkov za poškodovance. Vojaki in drugi reševalci so morali po težavni poti proti vrhu Kanina razen z drugo opremo tudi z nosili. Prav tako ni prišel do ponesrečencev zdravnik, marveč je bila prva zdravstvena pomoč prepuščena bolj ali manj laičnim rokam.
Tako v Bovcu kot vmesni postaji žičnice je bilo čutiti, da poteka akcija reševanja precej neusklajeno. Vladala je precejšnja panika. Vsak je pomagal kot je vedel in znal. To pa seveda ni bilo v prid najbolj smotrni izrabi razpoložljivih možnosti. Nihče se na primer ni spomnil, da bi spravili ponesrečence v bolnišnico preko Nevejskega sedla na italijanski strani meje, koder bi laže in hitreje prišli do pomoči. Več kot 12 ur je trajalo preden so prinesli do reševalnih avtomobilov zadnja dva ranjenca.
Na neusklajenost prizadevanja pri reševanju slednje opozarja tudi dejstvo, da so reševalci v Bovcu zvedeli šele več ur po nesreči, da ne bo naročenega helikopterja v pomoč.
L. KANTE
