V zadnjih dneh so Dolomiti znova razkrili perečo težavo: neizkušeni in nepripravljeni posamezniki, ki se v gore podajajo brez ustrezne kondicije, znanja ali spoštovanja do narave, končajo v rokah gorskih reševalcev – ne zaradi poškodb, temveč zaradi utrujenosti, strahu ali panike.
Nekaj primer(k)ov:
– 30-letnik, ki je obtičal v paniki na Antelau, bo za helikoptersko reševanje plačal okoli 4.200 €.
– Dva 20-letnika, izčrpana na ferati Dibona, bosta prejela položnico v višini skoraj 4.700 €.
To niso osamljeni primeri. Italijanska alpska in jamarska reševalna organizacija – CNSAS vsako leto izvede več kot 12.000 gorskih intervencij, kar pomeni povprečno 33 na dan. Število smrtnih žrtev presega 460 na leto. Skoraj četrtina vseh misij, ki jih opravijo reševalci, pa je posledica slabe fizične ali tehnične pripravljenosti.
Helikopterske intervencije in terenske akcije lahko stanejo več deset tisoč evrov. Po (italijanskem) zakonu stroške krijejo tisti, ki niso poškodovani ali so zaprosili za pomoč, ki bi jo z odgovornim ravnanjem lahko preprečili. Ne gre zgolj za denar – gre za potrato dragocenih virov, ki bi morali biti namenjeni resnično nujnim primerom. Vsaka nepotrebna intervencija pomeni tudi dodatno tveganje za življenja reševalcev.
Gora ni igrišče. Gora ni dostava na dom. Kdor se odpravi v visokogorje brez spoštovanja, pripravljenosti in zavedanja svojih meja, ogroža sebe, reševalce in celotno skupnost.
Čas je, da neodgovornosti rečemo: dovolj. Prositi za pomoč zaradi lenobe, neizkušenosti ali podcenjevanja razmer ni več sprejemljivo. Spoštovanje do gora pomeni tudi spoštovanje do sebe – poznavanje svojih sposobnosti, razumevanje narave in sprejemanje odgovornih odločitev. Gora nagrajuje tiste, ki jo spoštujejo. Kaznuje tiste, ki jo jemljejo zlahka.
Na nas je torej, da se odločimo, na kateri strani bomo stali. Na odgovornih, ki nikakor ne pogledajo v drobovje problema, pa da se zavejo svoje odgovornosti – do življenja tistih, ki tvegajo za druge in do denarja davkoplačevalcev.
