Helikopter je bil privezan za skalo

Nedeljski dnevnik 22. junija 1997

TRAGIČNA NESREČA PETIH GORSKIH REŠEVALCEV V STENI TURSKE GORE

Helikopter je bil privezan za skalo

Pozabljena vrv, pripeta na reševalno vrečo, je za seboj potegnila vseh pet na stojišču – Krčenje števila letalcev reševalcev

»Veriga človeške sreče je nesluteno dolga in čvrsta le do usodne napake, ki jo kljub znanju in previdnosti lahko storimo kadarkoli in vsepovsod. Tedaj se nenadoma spremeni v tragedijo, v poduk živim, v neutolažljivo žalost najdražjih in vseh ljubiteljev gora. Ta teden smo mi vsi umrli petkrat skupaj z vami.«

To so besede Andreja Brvarja, predsednika Planinske zveze, v slovo prijateljem reševalcem, ki jih je usodna napaka tistega torka 10. junija potegnila v globino. Mitja Brajnik (GRS Kranj), Luka Karničar(GRS Jezersko), dr. Jani Kokalj (GRS Kranjska Gora), Rado Markič (GRS Jezersko), Boris Mlekuž (GRS Bovec) se ne bodo vračali v stene, kajti stopili so na svoj zadnji vrh.

Nesreča

Gorska reševalna služba, zdravniška podkomisija in komisija za letalsko reševanje so v začetku prejšnjega tedna organizirale redno letno usposabljanje nad Okrešljem v Logarski dolini. Namen vaje je bil, kot nam je povedal Janez Brojan, namestnik načelnika GRS, obnova znanja pred sezono. Najprej so teoretično in praktično ponovili vse postopke, potem pa začeli delo v steni Turske gore.
Na manjšo polico naklona okoli 40 stopinj pod vrhom gore, ki po merilih reševalcev sploh ni bil posebno zahteven teren za helikoptersko reševanje, sta pilota najprej zapeljala inštruktorja dr. Janija Kokalja in Mitjo Brajnika ter kandidata za inštruktorja Borisa Mlekuža, ki so pripravili vrvno sidrišče za varovanje ob reševanju.
Helikopter je vsakokrat pripeljal na sidrišče po dva reševalca, ki ju je letalski mehanik spustil z jeklenico v steno. Tam sta izvedela za poškodbo »ponesrečenca«, ga oskrbela in pripravila za transport in isto nalogo sta opravila tudi dr. Mira Ažman in gorski reševalec letalec Marjan Kregar (GRS Kamnik). Ko je tehnik spustil na sidrišče Markiča in Karničarja, sta bila kamniška alpinista že pripravljena za dvig. Ažmanova v vreči in Kregar kot spremljevalec.
Tehnik letalec je visel skozi vrata, opazoval in poročal pilotu helikopterja, ki je lebdel nad steno. »Znak je dan, zategujem, dvigujem, sta že zunaj prepreke.« Vse je bilo tako kot že mnogokrat, do poldrugega metra dvigovanja spremljevalca in »ponesrečenke«, ko se je zgodilo. Nenadoma je, očitno pozabljena zapletena vrv v reševalno vrečo zategnila reševalce in jih dvignila, lebdeči helikopter pa je začelo nagibati. Pilot je moral držati pozicijo, da ne bi treščil v steno, dodal je plin, zaradi obremenitve pa so mu padli obrati. Niso odpovedali vsi inštrumenti, kot so najprej predstavili javnosti, ampak so padli samo obrati in moč, posledica tega pa je bila neupravljivost helikopterja. Helikopter je bil privezan na skalo.
Potem pa se je odlomila skala in helikopter je odneslo kot iz katapulta, reševalci na steni pa so odleteli v globino. 300 metrov.

Palec za gremo

»Navodila za delo reševalcev letalcev in postopki ob reševanju so točno določeni in jasni. Ekipa v steni komunicira s pilotom, dokler je helikopter še oddaljen, preko radio zveze, ko pa se približa steni, ta zveza zaradi močnega ropota ni več mogoča in se vsa povelja in znaki dajejo le z roko. Znak za pripravljenost je popolnoma nedvoumen in jasen. Dvignjen palec, kot ,go’ (gremo),« je po nesreči popolnoma skrušen pripovedoval namestnik načelnika GRS Janez Brojan. »Ta znak lahko da le reševalec spremljevalec in nihče drug. Odgovor, kaj se je točno zgodilo in katera oz. čigava vrv je bila zapletena, so fantje vzeli s seboj v prepad, če pa se vrv ne bi pretrgala, bi helikopter treščil v steno in potem bi bilo deset mrtvih. Možnosti, da bi v helikopterju prerezali jekleno vrv, ni,« pripoveduje Brojan.
Na jeklenico je sicer mogoče vstaviti poseben ‘piropatron’, s katerim lahko odsekajo pletenico, vendar ga ne montirajo zaradi dogovora med GRS in Letalsko enoto, ker pač rešujejo samo ljudi. To pomeni, da za varnost helikopterja ne bodo žrtvovali reševalcev. Pilot v danem trenutku ni mogel storiti ničesar. Helikopterje bil skoraj neupravljiv in po pretrganju je bila njegova velika zasluga, da je sploh ujel plovilo. Fantje pa so padli.
»Za lastno varnost na reševanjih in vajah vsak reševalec odgovarja zase in le s tem se doseže kolektivna varnost,« nadaljuje Brojan.
Ne smemo pozabiti, da so s pomočjo helikopterja Letalske enote policije že rešili nešteto življenj. Reševanje s helikopterjem iz stene je ena najzahtevnejših operacij, je pa prednost ta, da lahko ponesrečencu zelo hitro nudijo pomoč in ga odpeljejo naravnost iz stene.

Utrinki

Dr. Jani Kokalj, Luka Karničar, Rado Markič, Mitja Brajnik, Boris Mlekuž. Bili so dobri reševalci, ljudje, ki jim ni bilo žal nobene ure v gorah, možje, ki so se zapisali stenam. Izkušeni, in s helikopterjem v steni se niso srečali prvič.
»Jani je sodeloval na mnogih akcijah. Spominjam se, kako smo ga nekoč ‘sneli’ sredi delovnega dne. Odhitel je v hribe, njegovi pacienti pa so ga počakali kar v čakalnici. Zdravnik je za reševalca nenadomestljiv. Kadar je bil Kokalj z nami, sem jaz poskrbel le za transport, vse druge skrbi in za poškodovanca najpomembnejše odločitve o načinu transporta zaradi poškodbe in zdravniške pomoči pa je prevzel on,« je pripovedoval Janez Kunstelj, načelnik GRS Kranjska Gora.
Mitja Brajnik, načelnik GRS Kranj in tudi poveljnik Gorske enote policije, ni nikoli varčeval z besedami in je vsakemu povedal kar mu je šlo, predvsem pa se je zavzemal za visoko strokovno raven reševalcev in v reševanju ni priznaval povprečnosti in statusov zaradi bivših zaslug.
Bovec je na oni strani hriba, GRS Bovec pa je še posebej prizadeta. Zaradi izgube Borisa Mlekuža in tudi delovne nesreče njihovega člana Georgija Hvale, ki se je med delom s helikopterjem pozabil privezati in je padel ven. GRS Bovec ima med postajami po statistiki skoraj največ reševanj. In med reševalci je največkrat v goro krenil Boris.
»Nekoč se je zgodila nesreča nad Bavščico in povsem po naključju sva vsak s svoje smeri prihitela na pomoč jaz in Boris,« se spominja dr. Iztok Tomazin. »To je bilo eno najtežjih letalskih reševanj v moji karieri, pa jih ni bilo malo.«
Luka Karničar in Rado Markič sta bila steber reševalcev GRS Jezersko. Le nekaj mesecev po ustanovitvi njihove GRS so opravili zahtevno reševanje iz stene, ne klasično z vitlom navzgor, ampak s pomočjo vrvne tehnike navzdol, ki je hitrejša od tiste z jekleno vrvjo in vitlom, je pa zato zahtevnejša. Niso se zadovoljili z obstoječo tehniko, ampak so hiteli naprej.

Kako naprej?

V mislih vseh reševalcev pa je vprašanje, kako bo ta nesreča vplivala na nadaljnjo usodo helikopterskega in tudi klasičnega reševanja. Janez Brojan je na to vprašanje odvrnil, da tega pač ne ve.
Načelnik GRS Kranjska Gora Janez Kunstelj kot vedno govori odkrito: »Vse GRS želijo imeti letalce reševalce, pa če jih potrebujejo ali ne. Menim, da to ni bila nesreča zaradi neznanja, ampak nesreča zaradi neprevidnosti, do katere lahko pride kjerkoli. Mislim, da se bo pri helikopterskem reševanju marsikaj spremenilo.«

Nesreče reševalcev v preteklosti
Žrtve med reševalci na akcijah so redke, nekako najbolj pa je odmeval zdrs Janeza Plevela – Pubija 17. januarja lani. Pred približno 20 leti je na Ledinah strmoglavil helikopter, v nesreči pa so umrli reševalec, pilot in poškodovanec.
1990 pa se je na Rombonu v Breznu velike razpoke med hitenjem na pomoč prijatelju poškodoval jamar reševalec Massimilliano Puntar, ki mu je nesrečno padla na glava odkrušena luskina. To je bilo eno najtežjih svetovnih reševanj. Letos sta v gorah do tragične nesreče reševalcev umrli dve osebi, 38 pa je bilo ponesrečenih.

Verjetno. Po naših podatkih naj bi nekateri v Slovenski vojski že razmišljali, da bi ponudili Planinski zvezi Slovenije kompleten servis reševanja. Z majhno skupino profesionalcev. Sliši se seveda lepo, vendar brez današnjih letalcev reševalcev GRS, pilotov Letalske enote policije in zdravnikov letalcev reševalcev ni mogoče postaviti nove službe. Izkušnje se ne pridobe čez noč, dejstvo pa je, da bi s skupnimi močmi vojske in policije bilo smiselno uvesti redno dežurstvo v najbolj kritičnem času, za najbolj zahtevno letalsko reševanje iz sten pa prav tako ne potrebujemo 50 reševalcev letalcev, ampak le deset do dvajset.
V zadnjih treh letih so s helikopterjem posredovali 134-krat in glede na to, da je v tej številki relativno malo stenskih reševanj s helikopterjem, je vprašanje o manjšem številu reševalcev letalcev smiselno (mislimo le reševalce letalce za reševanje iz sten).
Naj bo nesreča petih članov GRS podlaga za boljše delo, ne pa vzrok za konec in propad reševanja s helikopterji.

TOMAŽ BUKOVEC

*************************************************

DR. IZTOK TOMAZIN 0 TEHNIKI REŠEVANJA V GORAH

Dvajset dolgih let od Zelenice do Okrešlja

Take nesreče se dogajajo, vendar so bolj odmevne, ker pač vsi mislimo, da se reševalcem, ki so pripravljeni na vse, to ne more zgoditi

Dr. Iztok Tomazin je eden izmed vrhov gorske reševalne službe, v katerega zadnja leta strela najbolj udarja. Je aktivni alpinist, reševalec zdravnik in reševalec letalec. Je tudi član strokovne komisije, ki se je v ponedeljek lotila temeljite analize in simulacije tragičnega dogodka, da bi prišli do odgovora na vprašanje – kje je nastal kratek stik, da se je reševalna vaja v Okrešlju končala s smrtjo petih reševalcev. Tudi zato nam o svojih pogledih na ta tragični dogodek ta hip ni mogel povedati kaj več.

Žalostna 20-letnica

– Mineva menda okroglih 20 let vašega sodelovanja v reševalnih akcijah v gorah, ki jih je bilo gotovo več kot sto. Kaj lahko v tem trenutku na podlagi tako bogatih izkušenj o zadnji nesreči v Okrešlju vendarle rečete?
»Ta hip zadev ne bi želel komentirati, saj smo v ponedeljek šele pričeli s strokovno analizo in simulacijo tragičnega dogodka, ki naj bi dala potrebne odgovore. Žal je moja okrogla obletnica izjemno tragična, vendar sem tudi pričel kariero gorskega reševalca v tragičnem trenutku: moja prva reševalna akcija je bila tako boleča, da je niti čas niti sto in več drugih reševanj in tragedij ne more izbrisati. Pred 20 leti sem kot gorski reševalec začetnik in študent medicine sodeloval pri reševanju šestih ponesrečenih otrok in učiteljev, ki jih je na Zelenici zasul plaz.«

– Kateri dosežek v uspešnosti reševanja v gorah se vam zdi v teh 20 letih najpomembnejši?
»Nedvomno helikopter, katerega kariera se je pričela leto dni pred mojim vstopom v vrste gorskih reševalcev. Brez njega si ne znam več predstavljati učinkovitega reševanja.«

Sodobna oprema omogoča vedno več

– Hribom ali skalam se je treba včasih s helikopterjem zelo približati. Za kakšne razdalje gre?
»Kot je znano, se lahko elisa po potrebi približa tudi do metra ali malo več, seveda pa je vse odvisno od izurjenosti posadke helikopterja ter vremenskih razmer. Sodobna oprema omogoča vedno več. V Gorski reševalni službi v Sloveniji imamo okrog 40 specializiranih reševalcev letalcev in okrog 10 specializiranih zdravnikov za reševanje v gorah. Vsi ti so usposobljeni tudi za reševanje s helikopterjem, ostali se naj ne bi s tem ukvarjali.«

– Nesreča petih slovenskih gorskih reševalcev sodi gotovo med najhujše tovrstne nesreče doslej, ali pa ne?
»Med najhujšimi je res, če imamo v mislih reševalce v vlogi ponesrečencev, vendar pa ni edini primer. Pred nekaj leti je zgrmel na zemljo francoski helikopter s celo ekipo reševalcev, tudi Avstrijcem se je zgodilo nekaj podobnega. Take nesreče se dogajajo, vendar so bolj odmevne, ker pač vsi mislimo, da se reševalcem, ki so pripravljeni na vse, to ne more zgoditi.«

– V tem primeru so pač žrtve ljudje, ki so šli na pomoč drugim?
»Drugače zveni v javnosti, če se ponesreči alpinist, ki je odšel v steno zaradi veselja do plezanja, spet drugače, če gre zato, da bi dragemu pomagal.«

Sporazumevanje

– Ali je komunikacija med reševalcem in helikopterjem izdelana do vseh podrobnosti?
»Teoretično je, vendar pa naglica in hrup helikopterja vplivata na sporazumevanje, ki ne more biti stoodstotno. Ni pa mogoče, da bi znak z rokami kdo zamenjal ali da bi bil podoben za različne ukaze.«

– Bo nesreča kaj spremenila v načinu reševanja?
»Pri načinu reševanja nič, ker je tehnika našega reševanja primerljiva z najbolj profesionalnimi reševalnimi skupinami v svetu, tudi naši reševalci so vrhunsko izurjeni, čeprav imamo malo premalo vaj na terenu. To je žal posledica pomanjkanja denarja. Spremeniti pa bo treba organizacijo dela, kjer so še številne možnosti za spremembo na bolje.«

– Kaj menite o profesionalizaciji gorske reševalne službe?
»Strinjam se sicer, da bi morali imeti majhno, morda vsega 10-člansko visoko izurjeno in profesionalno skupino, vsi dragi pa naj bi sodelovali v reševalnih akcijah na sedanji način. Vendar si ne znam predstavljati, kakšen bi bil videti ta kompromis, če bi bili eni za reševanje plačani, dragi pa ne.«

DRAGICA MANFREDA