Turizem s tako želenim velikim donosom in še večjim odtisom bo vedno in povsod našel niše. Tako je bilo in tako bo ne glede na način ter okoljsko (o)bremenitev bo adrenalin gonilo denarnega kroženja. Če je bil heli-ski desetletja simbol najekskluzivnejšega doživljanja gora in največkrat »na križ pribitega« ter kot gorska dejavnost prepovedanega, se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja njegova poletna (ob pomanjkanju snega kmalu celoletna?) različica: heli-bike. Gre za disciplino oziroma obliko (največkrat tudi) vodenega gorskega kolesarjenja, pri kateri kolesarje in njihova kolesa helikopter prepelje na visoko izhodišče, od tam pa sledi dolg spust po naravnih in urejenih gorskih terenih.
V Kanadi, na Novi Zelandiji, v Alpah in ponekod v ZDA je heli-bike že dobro poznana nišna turistična dejavnost. Z zaostrovanjem okoljskih omejitev, spreminjanjem podnebnih razmer in vse krajšimi obdobji zanesljive snežne odeje pa se vse pogosteje pojavljajo razmišljanja, da bo prav ta dejavnost v nekaterih gorskih središčih deloma nadomestila heli-ski, ki je vezan na kakovostne snežne razmere.
Od ledenikov do dolin
Heli-bike ni zgolj prevoz na vrh in adrenalinski spust v dolino. Najatraktivnejši programi povezujejo letenje, visokogorsko okolje in tehnično zahtevno kolesarjenje v enotno alpsko avanturo.
Takšno izkušnjo je nedavno opisala skupina kolesarjev na območju Matterhorna (tudi v Sloveniji so Poljski turisti vse bolj prisotni v gorskem okolju – njihove Tatre so obupno prezasedene). Dan se je začel v italijanski Cervinii, nadaljeval preko Plateau Rose in ledeniških prehodov proti švicarskemu Zermattu. Sledili so tehnični enoslednici, prehodi čez skalnat teren, alpska jezera in naravni traili. Ko se je zdelo, da je vrhunec dneva že dosežen, je prišel še polet s helikopterjem.
S kolesi, pritrjenimi zunaj letalnika, so poleteli nad ledeniki in alpskimi vršaci, skoraj na dosegu znamenitega Matterhorna. Po pristanku na približno 3400 metrih nadmorske višine jih je čakal še en dolg spust nazaj proti Italiji. Takšni programi združujejo elemente visokogorske ture, panoramskega poleta in zahtevnega gorskega kolesarjenja v doživetje, ki ga klasične žičniške povezave težko ponudijo.
Nova tržna niša
Heli-bike je zanimiv predvsem zato, ker ne zahteva zimskih razmer. Operaterjem omogoča uporabo helikopterjev tudi v toplejšem delu leta, gorskim destinacijam pa ustvarjanje novih turističnih produktov zunaj smučarske sezone.
Seveda tudi ta dejavnost odpira vprašanja hrupa, vplivov na gorsko okolje in sobivanja z drugimi obiskovalci gora. Podobno kot pri heli-skiju bodo tudi pri heli-biku verjetno ključne omejitve območij izvajanja, števila poletov in spoštovanje občutljivih naravnih območij.
Ne glede na to pa gre za trend, ki ga v številnih alpskih in čezmorskih destinacijah spremljajo z velikim zanimanjem. Zlasti med (pre)izkušenimi gorskimi kolesarji postaja želja po čim daljših spustih in dostopu do odročnejših terenov pomemben motiv za razvoj takšnih produktov.
Tudi v Sloveniji
Čeprav Slovenija ni prva asociacija ob omembi heli-bika, je ponudba že prisotna tudi pri nas. Med pionirji je podjetje Grof Cycling, ki ponuja organizirane heli-bike ture na različnih območjih Slovenije. Med programi so poleti in spusti na območju Čemšeniške planine, Golt in seveda Bovca.
Ponudniki poudarjajo predvsem ekskluzivnost doživetja: helikopterski vzpon nad alpsko pokrajino, dostop do visokih izhodišč ter dolgi spusti po gorskih in gozdnih poteh. S tem Slovenija vstopa v svetovno nišo avanturističnega gorskega turizma, ki združuje letalstvo in sodobno gorsko kolesarstvo.
Nadomestek za heli-ski?
Heli-bike verjetno nikoli ne bo povsem izpodrinil heli-skija. Snežni spusti v pršiču ostajajo posebna izkušnja. Toda realnost podnebnih sprememb in vse večja priljubljenost gorskega kolesarjenja nakazujeta, da utegne prav heli-bike postati eden najhitreje rastočih segmentov visokogorskega avanturističnega turizma. Regulacija bo vsekakor potrebna. Prav tako nekaj odzivov s strani planinskih zvez, ki ob pritisku turizma vse bolj izgubljajo prostor za že tradicionalne dejavnosti.
Če je bila nekoč najprestižnejša pot v gore povezana s smučmi pod nogami, bodo morda prihodnja desetletja zaznamovala kolesa, pritrjena na helikopter, in dolgi spusti z visokih alpskih grebenov v doline (temu primerno v tujini že lahko sledimo bagersko izgradnjo številnih poti, ki so namenjen pretežno kolesarjem). Za nekatere je to prihodnost gorskega turizma, za druge zgolj nova oblika stare želje: čim hitreje na vrh, čim dlje navzdol.
Ali je to za turista tudi način, da bolje čuti Slovenijo!?/Is this also a way for a tourist to get a better feel for Slovenia? Na to si pa odgovorite sami …
