Zgodovinski pregled delovanja Postaje GRS Tolmin
Vsaka prostovoljna dejavnost temelji predvsem na ljudeh, posameznikih, ki so pripravljeni žrtvovati dobršen del svojega prostega časa za skupno dobro. Gorsko reševalno službo pa odlikuje še nekaj lastnosti, ki jih nima nobena druga ali vsaj ne v tolikšni meri. Kljub prostovoljnemu pristopu, temelječem na predanem delu posameznikov, povezanih v moštvo, gre za profesionalno organizirano in usposobljeno moštvo, z močnim humanim nabojem, ki daje ton vsemu početju. Slehernega svojega pripadnika dobesedno zazna muje, saj pomeni zanj in tudi za njegove najbližje, poseben, neobičajen način življenja, podrejen visokim človekoljubnim ciljem, ki jim je organizacija zavezana. Tu ne gre zgolj za izrabo prostega časa posameznikov, gre tudi za njihovo zavestno izpostavljanje, da bi pomagali drugim. Edino plačilo za ta altruizem brez primere je skromen nasmeh in zahvala ponesrečenih, v tragičnih primerih pa tiha, v žalost zavita hvaležnost njihovih svojcev. Samo ljudje, ki so prežeti s tako filozofijo, lahko dajejo tej humani organizaciji na voljo skoraj ves svoj prosti čas in življenjske moči. Tu so torej korenine visoke etike gorske reševalne službe. Moštvo Postaje GRS v Tolminu v tem pogledu ni nikakršna izjema. Pričujoči prispevek je poskus, napisati kroniko, ki vsebuje tudi nekaj številčnih statističnih podatkov. Čeprav so morda na prvi pogled suhoparni, so nujni, saj dajejo ogromnemu opravljenemu delu reševalcev dodatno težo, verodostojnost in prepričljivost. Ko se boste prebijali skozi številčne kazalce, ki jih dopolnjujejo tudi nekateri drugi prispevki v tem zborniku, boste zaznali obsežno količino predanega dela reševalcev in se boste, ne da bi se prav zavedali, spoštljivo priklonili njihovemu humanemu poslanstvu. Korenine gorske reševalne službe so skupaj z obnovljenim planinskim društvom tudi na Tolminskem pognale kmalu po drugi svetovni vojni. Postaja GRS, ki so jo v začetku imenovali tudi Reševalno društvo, je postala in ostala pomemben sestavni del Planinske ga društva. Ob pregledu odločilnih dogodkov za nastanek GRS na Tolminskem ni odveč, če se pomudimo pri nekaj podrobnostih. Zapisnik izrednega Občnega zbora tolminske podružnice Planinskega društva Slovenije (22. septembra 1946) je jedrnat in zgovoren: »Gorska reševalna služba: vodstvo prevzame tov. Vidmar. Javijo naj se prostovoljci.« A to je bila zgolj začetna pobuda, saj je očitno, da je bila »skupina« še brez reševalcev. Zapisnik izrednega Občnega zbora »tolminske planinske skupine« iz začetka leta 1948 pa omenja naslednje »dobrovoljce« gorske reševalne službe: Janeza Vidmarja, Marjana Viduča in Mirka Filija. Leto 1948 je bilo za nadaljnji razvoj GRS v Tolminu očitno prelomno, saj v arhivu PD Tolmin najdemo tudi Pravilnik Gorske reševalne službe PZS, ki ga je izdal njen Glavni odbor. Ta v prvem poglavju opredeli organizacijsko shemo tedanje GRS, ki se deli na gorske reševalne baze. Za območje t.i. Zahodnih Julijskih Alp je bila imenovana baza v Bovcu, njen sestavni del pa naj bi bile po tem pravilniku postaje v Trenti, Koritnici in Tolminu. Vsekakor je bila z vidika krovne organizacije, Planinske zveze Slovenije, to tudi legalna osnova za organiziranje GRS v Tolminu. Letošnji jubilej Postaje GRS v Tolminu je, ne glede na to, kaj se je dogajalo poprej, s tem tudi formalno upravičen. Janez Vidmar je v imenu Reševalnega društva na Občnem zboru PD ob koncu leta 1948 že izrazil zahtevo po nabavi sanitetnega materiala. Zapisnik z istega zbora pa omenja naslednje člane GRS: Marjana Viduča, Evgena Božiča, Jožeta Muniha, Jožeta Lipuščka, Ivana Fillija in dr. Jožeta Valentinčiča. Slednjega so skupaj z Milanom Fillijem na Občnem zboru, dne 29. 1. 1950, tudi izvolili kot člana odbora PD Tolmin, odgovorna za GRS. V zapisniku je zabeleženo, da »je do sedaj (GRS – op. Ž.R.) le formalno obstojala in se mora nujno usposobiti za svojo nalogo« ter se popolnoma osamosvojiti. … »v ta namen bo društvo s pomočjo centrale GRS pri PZS na Jesenicah poskrbelo, da se bo tečaja te službe udeležil vsaj en član gorske reševalne službe. Podrobni plan dela GRS bo izdelala sama ekipa s pomočjo novega odbora društva.« V zapisniku Občnega zbora PD Tolmin z dne 28. 1. 1950 je dotedanja »skupina GRS« prvič omenjena z nazivom »postaja gorske reševalne službe«. Za člane odbora PD so bili iz vrst gorskih reševalcev izvoljeni: Milan in Ivan Filli ter Mirko Fili. Društvo je med sklepe Občnega zbora zapisalo tudi to, da bodo poslali enega člana na tečaj GRS, če bo organiziran. To so bili prvi začetki Gorske reševalne službe na Tolminskem, ki pa je spočetka obstajala bolj formalno.
Med snežno ujmo februarja 1952 so lahko vsi v praksi ocenili, kako pomembna je v takih razmerah dobro organizirana gorska reševalna služba. Ta nepredvideni dogodek je v naslednjih letih gotovo pospešil bolj učinkovito organizacijo gorske reševalne službe na Tolminskem. Načelnik postaje v Tolminu je postal izkušen alpinist, Peter Berginc. Postajo GRS v Kobaridu, ki je bila ustanovljena istočasno, je vodil Janko Koren. Iz poro čila, ki ga je Berginc podal Občnemu zboru PD Tolmin za leto 1952, izvemo, da sta po spomladanski reorganizaciji GRS reševalno moštvo v Tolminu sestavljala le dva redno registrirana in zavarovana reševalca, Peter Berginc in Franc Ceklin. Slednji je kot alpinist in reševalec, oborožen z izkušnjami iz rodnega Bohinja, pri tem ponovnem zagonu igral pomembno vlogo, vendar se je moral kasneje zaradi bolezni umakniti tako iz aktiv nega dela v porajajočem se alpinističnem odseku kot tudi iz GRS. Takrat so načrtovali 11 obveščevalnih točk. Postaja je bila še zelo skromno opremljena z inventarjem, ki ga je prejela od centrale GRS: dve konopljeni vrvi, 8 parov spojk, dve sanitetni omarici in eno termovko. Okrajni odbor Rdečega križa jim je podaril nekaj sanitetnega materiala. Berginc je v sklepu svojega poročila dejal, »da je želeno, da društvo (mišljeno je bilo Planinsko društvo – op. Ž.R.) ne smatra organizacije GRS kot nekaj kar je izven društva, temveč kot nujno potrebni sestavni del in da tej organizaciji tudi primerno in po možno stih pomaga.«
Kako občutljiva je organizacija, kadar ima malo ljudi, se je pokazalo prav kmalu. Začasen odhod obeh načelnikov, kobariške in tolminske postaje, je povzročil, da je delo vse do leta 1959 zamrlo. Žal je s tem sovpadal tudi Ceklinov umik iz vrst alpinistov in gorskih reševalcev.
Z vrnitvijo Petra Berginca v Tolmin je zamisel o obnovitvi Postaje GRS v letu 1959 ponovno oživela. Berginc je o tem poročal Občnemu zboru PD Tolmin: »Ustanovnemu sestanku so, poleg članov naše postaje, prisostvovali še tov. Levstek Igor kot predstavnik Komisije za GRS, tov. More Andrej, Kobler Stane in Kremžar Dolfe iz postaj GRS Jesenice, tov. Ostan Boris in Kravanja Viktor iz postaje Bovec, znana alpinista in planinca Blažej Janko in Blažina Sandi iz Kopra, predstavnik PD Kobarid, predstavniki PD Podbrdo in predstavnik PD Most na Soči v osebi našega člana dr. Andlovic Jožeta. Na tem sestanku se je članstvo seznanilo s Pravilnikom GRS, postavilo plan dela postaje za leto 1959, sestavilo članstvo postaje in izvolilo vodstvo.« Po prvih dveh uspešnih ustanovnih sestankih in vaji za občinstvo v Tolminskih koritih je bil organiziran dvodnevni tečaj za člane GRS na planini Razor, ki ga je vodil dr. Jože Andlovic. Tam so opravili izpit iz prve pomoči. Kobariška in tolminska postaja sta se po sklepu reševalcev iz Tolmina, Kobarida in Podbrda združili (izredni Občni zbor 16. maja 1959). Delo je tako spet oživelo. Zaradi boljšega obvladovanja terena pa so bile ustanovljene skupine v Tolminu, Kobaridu in Podbrdu. Postavili so obveščevalne točke v Drežnici, Krnu, Pologu in v Podbrdu. Celotna obveščevalna mreža se je stekala na Postajo Ljudske milice s stalnim dežurnim telefonom, kjer so imeli se znam reševalcev s točnim naslovom bivališča. Postaja je pridobila kar nekaj, za tisti čas precej važne opreme: poleg 3 spojk za smuči še Gramingerjev sedež, reševalno vrečo, lesen kolut in 50 m jeklenice, 30 m pomožne vrvice in nekaj Kramerjevih opornic. V letu 1959 je bila na območju postaje le ena nesreča. Ponesrečenca so prenesli izpod Kuka na planino Razor, od tam dalje pa na planino Lom, kjer so ga prepustili zdravniški negi. Pri delu Postaje v tem času je bila zelo dragocena pomoč reševalcev iz Postaje GRS Jesenice. V letu 1960 ni bilo nobene nesreče, v kateri bi morali tolminski reševalci posredovati. Postaja je štela 9 članov (1 iz Kobarida, 1 iz Podbrda, 1 iz Nove Gorice in 6 iz Tolmina), naslednje leto (1961) je dobila še dva pripravnika. Moštvo je leta 1961 opravilo večjo, dvajsetdnevno iskalno akcijo za pogrešanim planincem, žal neuspešno. V letu 1962 je članstvo Postaje GRS Tolmin s 6 obveščevalnimi točkami od Kobarida do Podbrda naraslo na 12. Organizirali so dva tečaja (zimski na planini Razor skupaj s pripadniki JLA in letni na Mangartskem sedlu), ki sta trajala po 5 dni. Poskusno so prvič organizirali vajo z uporabo radijskih postaj. 3.-6.9. tega leta je bil na Vršiču ob 50- letnici GRS Slovenije organizirano 1. zasedanje IKAR in vaje. S Postaje sta se prireditve udeležila Herman Borovnik in Mitja Šavli.
V letu 1963 ni bilo težjih nesreč. Moštvo je delovalo v enaki številčni zasedbi kot v preteklem letu. Na tečaj v Kamniški Bistrici je odšlo pet članov. V okviru pomoči postajama GRS v Bovcu in Trenti so organizirali tečaj z izpitom iz prve pomoči za reševalce v Trenti. Začeli so tudi nabiralno akcijo za nabavo radijskih postaj za področje Trente, Bovca, Loga pod Mangartom, Kobarida in Tolmina. Leto 1964 je bilo z vidika gorskih nesreč sreč no, zato so se tolminski reševalci lažje posvetili usposabljanju. Skupaj s Postajo Trenta in Bovec so organizirali letno vajo v Trenti. Prvič so na tečaj poslali dva vodnika lavinskih psov, na različne tečaje pa še šest drugih članov. Organizirali so tudi dežurstvo na novo zgrajenem smučišču na Livku in nabavili nekaj sodobne reševalne opreme, med drugim tudi vozilo, ki so si ga delili s tolminskimi gasilci.
Najbolj odmevni dogodek Postaje GRS Tolmin v letu 1965 je bil osemdnevni zimski tečaj na Kaninu, ki se ga je udeležilo 8 članov. V sodelovanju z aeroklubom iz Postojne so za prenos hrane in opreme za skupno 26 udeležencev uporabili letalski transport. To revolucionarno dejanje za tiste čase je sprožilo neutemeljene govorice o tem, kako se zapravlja dragocen denar. Načelnik Postaje, Peter Berginc, je v svojem poročilu obračunal z neutemeljenim natolcevanjem in postavil stvari na svoje mesto. Dejal je, da je bil tovrstni transport veliko cenejši in v primerjavi s klasičnim skoraj zastonj: »S tem dajemo vzgled tistim, ki se jim smili družbeni denar, kako ga je treba racionalno uporabiti in upamo, da se bodo na tem primeru kaj naučili.« Deset članov Postaje se je udeležilo dvodnevnega tečaja o novostih v vrvni tehniki v Trenti, trije so se odzvali povabilu jeseniške Postaje na tečaj na Vršiču. Poleg pridobljenega znanja je Postaja GRS Tolmin postala bogatejša za 4 nove pripravnike in nekaj sodobne opreme, član Postaje in zdravnik dr. Andlovic pa se je udeležil odprave v Himalajo (Kangbačen). Postaja GRS je težila tudi k temu, da postopno opremi smučišča na svojem terenu z najnujnejšo opremo za prvo pomoč. Smučišča na Livku, Lazni in Lokvah so dobila prve akia čolne za pomoč poškodovancem. Letna vaja je bila ponovno v Trenti.
Leto 1967 je sicer minilo v znamenju pomanjkanja finančnih sredstev, zato niso mogli organizirati obvezne 2-3 dnevne vaje, organizirana pa je bila letna vaja na planini Razor z obnavljalnimi izpiti. Za nadaljnje vzgojno delo je bil velika pridobitev prvi lastni inštruktor GRS, Herman Borovnik, ki je uspešno opravil izpit. Leto 1968 bo ostalo v kroniki postaje zaznamovano s številnimi nesrečami, od katerih so tri terjale človeško življenje. Reševalci enostavno niso imeli časa za redno izpopolnjevanje. V naslednjem letu je Po staja štela 15 članov in dva pripravnika, od teh je bilo 5 pripadnikov milice in en zdravnik. Vsi člani so opravili izpit iz prve pomoči in tehnike reševanja.
Arhiv PD Tolmin je svojevrsten pomnik vsega dogajanja znotraj društva, tako tudi vsega, kar je povezano z delom Postaje gorske reševalne službe. V njem najdemo tudi zadnjo, arhivsko sled za kasneje ponesrečenim dolgoletnim načelnikom Petrom Bergincem. Zanimivo je, da je med njegovimi številnimi letnimi poročili, ki so natipkana na pisalni stroj, prav zadnje, za leto 1971, v rokopisu. Reševalci v tistem letu niso imeli najbolj srečne roke pri iskanju prepotrebnih sponzorskih finančnih sredstev, zato Berginc v poročilu omenja predvsem pomanjkanje reševalne opreme zaradi finančnih težav, med kadrovskimi zadevami pa uspešno opravljene izpite treh pripravnikov, kar je moštvo reševalcev dodatno okrepilo. Neobičajen telegrafski stil poročanja odraža njegovo stisko s časom. Kdor je poznal njegovo življenje, razume, da je bil v tistem času preobložen z odgovornimi delovnimi nalogami pri gradnji kaninskih žičnic. Tam je v helikopterski nesreči ob koncu leta 1972 tudi tragično preminil.
Po Berginčevi smrti je vodenje Postaje za krajše obdobje prevzel Franc Istenič, ki v svojem prvem letnem poročilu poudarja predvsem to, da ima Postaja GRS v Tolminu glede na svoj teritorij, razpet od Podbrda do Kobarida, premalo aktivnih reševalcev. V letu 1972 so imeli tri akcije, v dveh so prinesli v dolino le še posmrtne ostanke ponesrečenih planin cev. Usposabljanja za reševalno delo ni nikoli dovolj. V letu 1973 je bila organizirana skupaj s Postajama Jesenice in Bovec letna vaja pri trdnjavi Kluže. Leta 1974 so bili sprejeti v PGRS drežniški alpinisti Fon, Rakušček in Kapitan, ki so se še istega leta izkazali v odmevni reševalni akciji treh goriških alpinistov v zahodni steni Krna.
V letu 1975 je Postaja Tolmin na planini Razor organizirala dvodnevni tečaj za letno reševanje in prvo pomoč, ki se ga je udeležilo 16 članov. Vodila sta ga inštruktor, Herman Borovnik, in zdravnik, dr. Jože Andlovic. Dva člana sta končala štiridnevni minerski tečaj za proženje plazov.
Obvladovanje območja od Krna do Črne prsti, ki je obenem delovno področje Planinskih društev Kobarid, Tolmin in Podbrdo, je postajalo vse bolj zahtevno. Ker so člani Postaje GRS v Tolminu istočasno tudi člani omenjenih društev, je bilo najbolj smotrno organizirati se v enake reševalne skupine, ki lahko v slučaju nesreče hitro in samostojno posredujejo. Tak koncept organizacije je uvedel že novi načelnik Postaje, Janko Koren, ki je dolžnosti prevzel leta 1976, v naslednjem letu pa je bil tudi formalno izvoljen. Postaja se je kadrovsko krepila in je v letu 1979 dosegla število 17 reševalcev, 10 pripravnikov in 3 častne člane, v naslednjem letu pa se je struktura okrepila na 24 reševalcev in 6 pripravnikov. Leta 1980 so gore terjale zelo visok davek, saj je kar pet ponesrečencev umrlo med reševanjem ali kasneje v bolnišnici. Vodstvo si je, žal še vedno neuspešno, prizadevalo, da bi financiranje postalo redno. Postaja je bila takrat še vedno odvisna od dveh glavnih podpornikov, regionalne zdravstvene skupnosti in Občine Tolmin. Kasneje se jim je pridružila še Zavarovalna skupnost Triglav. Tolminski gorski reševalci so se zavzeto udeleževali organiziranih oblik usposabljanja znotraj krovne organizacije, ki so vse bolj spodbujale njihovo specializacijo za posamezne naloge. Obenem je Postaja GRS imela tudi svoj izobraževalni program. Rezultat usmerjene in sistematične vzgoje je bil tudi sestav moštva, znotraj katerega sta bila poleg klasičnih reševalcev tudi dva zdravnika, dva letalca – reševalca (za helikoptersko reševanje), trije minerji snežnih plazov in vodnik lavinskega psa. Preventivno delo so razširili tako, da so s predavatelji sodelovali pri raznih oblikah izobraževanja v okviru planinskih društev na svojem terenu in skrbeli za varnost pri izvedbi množičnih pohodov. Tako se je ves čas krepila tudi vez s krovno organizacijo; Planinsko zvezo na eni strani in matičnimi planinskimi društvi na drugi strani.
Leto 1983 je za tolminske gorske reševalce minilo malce drugače kot običajno, bolj slovesno. Tako se za 35-letni jubilej spodobi. Organizirali so proslavo in demonstracij sko vajo, izdali so jubilejno brošuro. A vsakdanje življenje je teklo dalje, enako ali še bolj neprizanesljivo, s kupom običajnih obveznosti. V sedmih akcijah so z gora prinesli tri smrtne žrtve, eno obolelo in eno poškodovano osebo. Postaja GRS je bila že krepko vpeta v družbeno življenje svojega okolja. Njeni člani so kot predavatelji sodelovali v planinski šoli v Kobaridu in Tolminu, spremljali različne organizirane pohode v gore, imeli so se dem enodnevnih vaj stenskega reševanja, trije pripravniki so opravili izpite za reševalce. Organizirali so tudi sistem zvez s planinskimi postojankami na Krnu, planini Razor in Črni prsti, ki so ga povezali s Policijskima postajama (takratno postajo milice) v Tolminu in Bovcu. Vse omenjene aktivnosti, v katerih se je tekom leta nabralo na stotine ur, bi lahko strnili v skupni imenovalec: obveščati – preprečevati – pomagati – reševati. Organizacija so predvsem ljudje, brez katerih bi bila GRS le papirnata ustanova brez aktivnosti. Nekaterim so se tudi oddolžili. V jubilejnem letu so dopolnili 25 let dela v GRS dr. Jože Andlovic, Herman Borovnik, Ciril Cuder, Vojko Sukljan in Štefan Winkler. Vodstvo Po staje jih je predlagalo za prejem priznanja Častni znak PZS, obenem pa so prejeli plaketo Postaje GRS Tolmin. Za dolgoletno delo sta prejela plaketo Postaje tudi Franc Istenič in Štefan Winkler.
»Tudi leto 1984 ni poteklo brez nesreč v gorah. Že nekaj let opažamo, da se je na našem področju povečalo število nesreč v zimskih mesecih, zlasti ob praznikih. Vedno več planin cev hodi v gore pozimi. Veliko le – teh ni veščih uporabe zimske alpinistične opreme ter gibanja in orientacije v zimskih pogojih. Kljub vsemu, statistično gledano, število nesreč ne narašča glede na vedno večje število planincev in alpinistov, ki obiskujejo naše gore. Vsaka žrtev, ki jo prinesemo z gore nas opominja, da moramo tudi gorski reševalci več preventivno delati med planinci in alpinisti, zlasti z mladino. V letu 1984 smo imeli na našem področju 6 reševalnih akcij. V dolino smo prinesli tri poškodovane in dva mrtva planinca.« Tako načelnik Janko Koren v svojem poročilu. Sicer pa je minilo leto tudi v znamenju številnih oblik usposabljanja reševalcev: dva tečaja prve pomoči z obnovitvenimi izpiti, enodnevna zimska reševalna vaja na Kaninu, dvodnevna letna reševalna vaja na planini Razor in udeležba posameznikov na republiških tečajih za minerje, inštruktorje in reševalce – letalce. Vse to je bilo porok, da bo ekipa reševalcev v realnih razmerah delovala izurjeno.
Leto 1985 sta poleg običajnega reševalnega in izobraževalnega dela zaznamovala dva pomembnejša dogodka. Za kadrovsko okrepitev je gotovo pomembno dejstvo, da je po uspešnem izpitu bilo pet pripravnikov (Peter Koren, Vlado Lukman, Rado Rakušček, Ivo Rutar, Žarko Trušnovec) sprejetih med gorske reševalce. Starejši se počasi umikajo, zato je stalno obnavljanje članstva edini način za obstoj in uspešno delo organizacije. Postaja GRS v Tolminu je razširila svojo odgovornost za reševanje tudi na področje Občine Idrija, kjer je s pomočjo tamkajšnjega Oddelka za ljudsko obrambo in Občinskega štaba za civilno zaščito ustanovila četrto skupino gorskih reševalcev, s sedežem v Idriji.
Vzgoja 40 članov Postaje je potekala v letu 1986 po letnem načrtu, tako glede internih tečajev kot glede udeležbe reševalcev na različnih vrstah republiškega usposabljanja. Udeležba na akcijah in njihovo število je neizogibno dejstvo, ki ga ni mogoče predvideti, kljub večni želji, da bi bilo takih dogodkov čim manj. Reševalci so posredovali v 9 nesrečah, od tega štirih s smrtnim izidom.
Neprestano delo na področju vzgoje članstva je stalnica gorske reševalne službe. Znanje starejših članov ob številnih praktičnih izkušnjah ne sme zarjaveti, mlajše, najbolj aktiv ne, je treba dodatno kaliti za čimbolj uspešno posredovanje v nesrečah, vmes pa je treba pridobivati novi naraščaj in ga pripravljati na spopad z reševalnimi nalogami. Za sprotno dozo adrenalina poskrbi cela vrsta nepredvidenih dogodkov sredi leta. Ta zgodba brez zaključka se je ponavljala tudi leta 1987, ko je tolminska Postaja organizirala 100-urni tečaj, ki ga je vodil dr. Andlovic, v navezi z inštruktorjema, Ivanom Čuferjem in Davorinom Žagarjem in ob pomoči Vlada Lukmana. Reševalci, ki so v celem letu posredovali »le« štirikrat, od tega dvakrat v nesrečah s smrtnim izidom, v takem primeru poročajo o »relativno mirnem letu«.
Načelnik Janko Koren v svojem letnem poročilu za leto 1988 ni mogel mimo 40-letnice obstoja Postaje GRS v Tolminu. Številčni obračun dela je bil za nekatere morda dolgočasen, po drugi strani pa je na najbolj jedrnat in poveden način predstavil javnosti prizadevanja gorskih reševalcev. Bilanca štirih desetletij te dejavnosti je beležila 107 akcij, od tega 43 smrtnih nesreč. O skokovitem porastu obiska naših gora v obdobju 1978-1988 je najbolj zgovorno govoril podatek, da se je v teh letih za štirikrat povečalo število reševalnih in iskalnih akcij, petkrat več je bilo smrtnih nesreč in v gorskih nesrečah petkrat več poškodovanih oseb. Za leto 1989 je poleg standardnega dela na področju vzgoje, preventive in reševanja, značilno tudi to, da so se tolminski gorski reševalci prvič srečali s sosedi, z reševalci gorske reševalne službe Borgo Valsugana iz Trenta (Italija). Sosedje so se udeležili vaje, ki jo tolminska postaja organizira vsako leto. Z našimi reševalci so izmenjali izkušnje iz reševalne tehnike in uporabe različne opreme. Pomembna je bila ugotovitev, da so bili že takrat naši reševalci pri tehniki reševanja enakovredni ali celo boljši od sosedov, močno pa so zaostajali pri osebni in tehnični opremljenosti. Naslednje leto, 1990, je 12 reševal cev iz Tolmina vrnilo obisk kolegom iz Trenta. Seznanili so se z njihovo organizacijo dela, vrsto opreme in družno obiskali tamkajšnje gore. Želja po nadaljevanju stikov je bila obojestranska. Postaja GRS v Tolminu je postajala tudi glede specialnih znanj posameznikov vse bolj celovita: 4 inštruktorji, 2 zdravnika, 2 minerja snežnih plazov, 1 vodnik lavinskega psa in 4 letalci-reševalci. Edina pomanjkljivost je bila ta, da sta oba zdravnika stanovala precej daleč od Tolmina in sta bila v času reševalnih akcij le redko na razpolago. Vedno pa sta sodelovala pri usposabljanju reševalcev. Leto 1991 je bilo za Postajo GRS v Tolminu v določenem smislu prelomno. Reševalci so s svojim znanjem in usposobljenostjo začeli vse pogosteje posredovati tudi pri drugih nesrečah, predvsem tistih, ki so povezane z raznimi športi v vodi in v zraku. Ob pomanjkanju ustrezne reševalne službe, posebej usposobljene za tovrstne nesreče, so morali reagirati hitro in brez veliko razmišljanja. Odprlo se je popolnoma novo področje dela, ki ga je simbolično začelo svetovno kajakaško prvenstvo na Soči pri Trnovem. Kljub vsemu pa so si morali za tovrstno delo v naslednjih letih pridobiti še določena nova znanja. Torej spet neskončna zgodba o številnih urah usposabljanja za nove vrste nalog. Gorska reševalna služba je uspešno pletla organizacijsko mrežo na vsa področja, ki jih je pokrivala. Pomembna pridobitev za kvalitetno vzgojno in reševalno delo idrijske skupine je bil v letu 1992 nov inštruktor, Peter Poljanec. Iskanje novih poti pa ni minilo brez težav. Kadar se organizacija širi, je delo številčno povečanega moštva vse težje finančno podpirati. Tolminski postaji je primanjkovalo sredstev za šolanje in opremljanje idrijske skupine, zato je pričakovala ustrezno podporo od idrijskega Občinskega štaba za civilno zaščito in reševanje. Kobariška operativna skupina še vedno ni našla primerne ga prostora za hranjenje vse bolj obsežne reševalne opreme. Kljub vsemu so v tem letu namenili znaten del sredstev za nabavo osebne zaščitne opreme, saj je poleg drugega pri preprečevanju nesreč znotraj lastnih vrst pomembna tudi osebna opremljenost. Zaradi neprestane izpostavljenosti so žal tudi te sestavni del življenja reševalcev. Čeprav pri reševalcih jamranje ni v navadi, je načelnik postaje, Janko Koren, v svojem poročilu za leto 1993 predstavil tudi nekatere težave, ki so se pojavljale pri delu: »Trije letalci v postaji so premalo, da bi ob akcijah pravočasno zbrali ustrezno moštvo za helikoptersko reševanje. Predlagamo Komisiji za GRS, da bi izšolali vsaj še enega letalca reševalca.« /…/ »Obširno območje naše postaje zahteva več reševalcev, kot pa je normativ (24). Vsaka reševalna skupina mora imeti vsaj toliko reševalcev, da lahko prične z akcijo. Nemogoče je aktivirati moštvo v primerno kratkem času, če pa so reševalci oddaljeni tudi več kot 70 km.« Naslednje leto (1994) je Postaja GRS v Tolminu z nakupom novega terenskega vozila nadomestila 23 let star land rower, ki so ga pred dobrimi desetimi leti kupili od Uprave za notranje zadeve v Novi Gorici. Nekateri so že dobršen del svojega življenja zvesti reševalni organizaciji. V letu 1995 so 35 let dela v GRS dopolnili: Boris Knapič, Vojko Sukljan in Mitja Šavli. Vodstvo Postaje jih je predlagalo za naziv Zaslužni član GRS. Upravni odbor Postaje je pripravil tudi predlog, da se za življenjsko delo v GRS podeli visoki priznanji civilne zaščite dr. Jožetu Andlovicu in Hermanu Borovniku.
Sestava moštva Postaje GRS Tolmin je bila leta 1996 naslednja: od 45 registriranih članov GRS je bilo 7 zaslužnih z nad 35 let dela v GRS, 6 pripravnikov, 1 izredni član, 31 operativnih članov. Po specialnosti je imela Postaja: 5 inštruktorjev, 4 letalce- reševalce, 2 zdravnika reševalca, 2 vodnika lavinskih psov in 2 minerja snežnih plazov. V tem letu so imeli 14 reševalnih in iskalnih akcij, v katerih je sodelovalo 93 reševalcev, ki so opravili 743 ur reševalnega dela. V dolino so prinesli 6 mrtvih in 3 poškodovane planince.
Na področju vzgoje so redno delali s pripravniki, organizirali so redno letno vajo in dva prikaza reševanja (pozimi »Cerkno 96«, v letnem času pa reševanje iz kanjonov »Soča 96«). Na 13 vajah so opravili 1650 ur vzgojnega dela. Kot udeleženci vaj in tečajev podkomisij GRS so reševalci (30) opravili 510 ur. 1202 ur so namenili preventivnemu delu, kot so npr. razna predavanja, spremstvo na izletih, dežurstvo na prireditvah, vodenje tečajev, ob hodi terena itd. Udeleževali so se tudi različnih tekmovanj: Jezersko, Pohorje, Golte, Kanin, Stol in Črna prst. Pri tem so se izkazali predvsem reševalci podbrške skupine. Postaji so odpovedali najem garaže za terensko vozilo. To je reševalce prisililo v razmišljanje o novih prostorih Postaje z garažo.
Količina opravljenega dela je bila spet neizmerna. Številke povedo veliko, a ne pričarajo vzdušja. V letu 1997 je moštvo posredovalo pri 19 nesrečah. Pomagali so 16 poškodovanim osebam in prinesli v dolino dve smrtni žrtvi. 34 reševalcev je opravilo 801 reševalno uro. Za vzgojo in izobraževanje so namenili 1520 ur, za preventivno pa 4000 ur.
uro. Za vzgojo in izobraževanje so namenili 1520 ur, za preventivno pa 4000 ur. V letu 1998 so se gorski reševalci spomnili dogodkov pred 50. leti, ko je bila v Tolminu ustanovljena Postaja GRS. Dolgoletni načelnik, Janko Koren, je v jubilejnem letu poro čal Občnemu zboru PD Tolmin: »V času svoje polstoletne dejavnosti so gorski reševalci posredovali v 189 akcijah. Pomoč so nudili 285 planincem in občanom, od tega je bilo 86 poškodovanih in obolelih ter žal tudi 64 smrtnih žrtev. Postaja GRS ves čas deluje v okviru matičnega PD Tolmin. Danes je postaja med večjimi v Sloveniji, saj rešujejo njeni člani na območju PD Kobarid, PD Podbrdo, PD Cerkno in PD Idrija, oziroma na ozemlju štirih ob čin./…/ Postaja ima dovolj strokovno usposobljenega kadra, s katerim pokriva vse zahteve, ki jih mora posamezna postaja opraviti…«/../ »Petdeset let je dolga ali pa kratka doba. Čas je opravičil obstoj in potrebo po gorski reševalni službi. Vsi gorski reševalci so taki, kot so bili prvi trije ,prostovoljci,. Iz ljubezni do bližnjega in do gora pomagajo tistim, ki so pomoči najbolj potrebni. Naša želja je, da bi nas planinci čim manj potrebovali.« Med organizacijskimi nalogami so posvetili precej časa tudi praznovanju jubileja, a ob številnih tekočih nalogah ni bilo veliko časa za slavje. Uredili so pristajališče za helikopter na planini Razor, največ prostovoljnih delovnih ur pa so žrtvovali za gradnjo novih prostorov. Ob vsem tem velja povedati, da sta jim polovico sredstev zagotovila Uprava za zaščito in reševanje Re publike Slovenije in Komisija za GRS, drugo polovico pa so si pridobili z lastnim delom ob pomoči sponzorjev, podpornih članov in s prispevki članov. Imeli so 25 akcij, v katerih je sodelovalo 34 reševalcev, opravili so 1009 ur. Pomagali so 20 ponesrečencem (od tega so bili 4 mrtvi). Štirikrat je pomagal helikopter, v 8 akcijah je nudil strokovno pomoč zdrav nik. Preventivnemu delu so namenili 5723 ur.
Statistika tolminske Postaje GRS leta 1999 je spet zgovorna: 22 akcij s sodelovanjem 29 reševalcev, ki so opravili 747 ur. Pomoč so nudili 19 ponesrečencem, od tega je bilo 10 poškodovanih, 6 mrtvih, 3 brez poškodb. Imeli so 3 iskalne akcije. Pri 10 akcijah je pomagal zdravnik, pri 6 pa je sodeloval helikopter. Člani in pripravniki so na letnih in zimskih vajah, obnavljalnih izpitih, tečajih prve pomoči in na različnih reševalnih vajah, ki jih organizirajo podkomisije GRS (letalska, za vzgojo, za zveze itd.), opravili 1074 ur vzgojnega dela in 4930 ur kondicijskih pohodov. Pri gradnji novih prostorov Postaje so opravili 1700 ur prostovoljnega dela. Poleg klasičnih gorskih nesreč je vse več pomoči pri drugih nesrečah, kjer so lahko reševalci s svojimi izkušnjami koristni ali nepogrešljivi. Po normativih, katerih osnova je statistika gorskih nesreč, bi morala tolminska Postaja šteti 28 reševalcev. V tem letu so imeli registriranih 38 članov, zato so morali kot običajno iskati dodatna sredstva, izven rednih virov, ki jim jih zagotavljajo omenjeni normativi. Zaradi podobnih razlogov niso mogli sprejemati več pripravnikov, ki pa so za pomlajevanje moštva nujno potrebni.
Struktura članov Postaje GRS Tolmin se tudi v letu 2000 ni veliko menjala. Registriranih je bilo 44 reševalcev, od tega 38 članov, 6 zaslužnih članov in 2 zaslužna člana. Postaja je imela, glede na usmerjenost na posamezna področja dela naslednje reševalce: 5 inštruktorjev, 4 letalci reševalci, 2 zdravnika, 3 vodnike lavinskih psov, 2 minerja snežnih plazov in 1 reševalca, ki je bil odgovoren za vozila in zveze. V 20 reševalnih in iskalnih akcijah je 39 operativnih članov opravilo 597 ur. Pomoč so nudili 16 osebam, od tega 9 poškodovanih in 3 nepoškodovani. V dolino so prinesli 4 mrtve. Šestkrat je v akcijah sodeloval helikopter, devetkrat je bila potrebna strokovna pomoč zdravnika. 27 osebam so reševalci nudili prvo pomoč izven reševalnih akcij. V sklopu dežurstva ob naravni nesreči v Logu pod Mangartom je sodelovalo 21 reševalcev, ki so opravili 630 ur dežurstva. Na vajah, tečajih, izpitih so opravili še preko 2200 ur vzgojno-izobraževalnega dela. Številke, ki odražajo njihovo prostovoljno delo, se dodatno povečajo, če vštejemo še njihovo stalno pripravljenost med viškom planinske poletne sezone, dežurstvo ob prireditvah v gorah, vzdrževanje opreme in zavetišča, obnovo poti in delo članov v organih GRS (6629 ur). Velik je njihov prispevek tudi pri preventivnem delu (predavanja, vodenje tečajev, obhodi terena, propagandna snemanja za TV, prikazne vaje, sodelovanje na vajah civilne zaščite itd.). V kroniki naj bo zapisano tudi to, da je prišlo ob prelomu tisočletja do kadrovske menjave na vrhu. Janko Koren je predal vodenje postaje Žarku Trušnovcu, zato njegovo poročilo Občnemu zboru PD Tolmin ni bilo samo običajen obračun dela Postaje. Bilo je tudi uradno slovo od dolgoletne funkcije, ki pa ni pomenilo prekinitev dela v GRS. Ko se je zahvalil vsem za sodelovanje v tej plemeniti in humani dejavnosti je zaključil: »Vsem planincem želim srečno hojo v gore, alpinistom in jamarjem čim več uspešnih vzponov in spustov, gorskim reševalcem pa – kot nam je nekoč po uspešni akciji zaželela srečna mati – da bi se z gora vedno vračali z dobrim občutkom in nasmehom na obrazu.«
Po sprejemu pripravnikov na zadnjem Občnem zboru, v letu 2001, se je število registri ranih članov povečalo na 52. Postaja je imela 25 intervencij (1 poizvedovalna, 5 iskalnih in 19 reševalnih akcij). V akcijah so reševali 26 oseb, od lažje poškodovanih do smrtnih primerov, ki jih je bilo kar 8. Največ akcij (8) je bilo na račun nesreč jadralnih padalcev. Na akcijah je sodelovalo 46 članov, ki so opravili 1036 ur reševalnega dela. Usposabljanju so namenili 1106 ur in izvedli: zimsko vajo na Vršiču, letno po skupinah, iskalno na Jelenku, vajo reševanja pri prometnih nesrečah v kanjonih (Travnik), helikoptersko vajo (planina Kuhinja) in vajo stenskega reševanja (Gladko čelo). Udeležili so se tudi večine tečajev v organizaciji Komisije za GRS Slovenije (260 ur). Vseh aktivnosti pri preventivnem delu se je nabralo za 2963 ur.
Za leto 2002 je značilno, da so se razlike med aktivnim in manj aktivnim delom članstva povečale. Isti ljudje so sodelovali v akcijah, vajah, preventivnem in organizacijskem delu, nabiranju sredstev pri sponzorjih ter organizacijskem delu. Ne glede na to so bile na Posta ji dejavne vse generacije reševalcev. Zelo aktivno je bilo tudi vodstvo, skupaj z inštruktorji in pripravniki. V zadnjih letih so na Postaji zabeležili velik porast števila intervencij (v letu 2002 jih je bilo 38 ali 52% več kot predhodno leto). Največ akcij je bilo na račun nesreč jadralnih padalcev (17). V sedmih akcijah je sodelovala posadka helikopterja. Opravili so skupaj 1589 ur reševalnega dela. Poleg akcij, ki so bile pogostejše kot vsak deseti dan, niso zanemarjali usposabljanja. Opravili so ga kar 873 ur, udeleževali so se tudi večine tečajev v organizaciji Komisije za GRS Slovenije (dodatnih 735 ur). Preventivnemu delu so namenili 2963 ur. Dežurstvo na različnih prireditvah, povezanih z dejavnostmi v gorskem svetu, je postalo stalna praksa. Redno dežurstvo v poletni sezoni (1. junij – 31. september) pa je predstavljalo kar 8784 ur.
Postaja GRS Tolmin se vse bolj dejavno vključuje tudi v delo organov GRS Slovenije. V letu 2003 so sodelovali s predstavniki v Podkomisiji za vzgojo in tehniko reševanja (izpitna komisija), Podkomisiji za zveze, Podkomisiji za medicino ter v delovnih skupinah za normative in za ureditev statusa GRS v PZS. Številčni kazalci dela reševalcev v tem letu so morda suhoparni, a ponazorijo dejstvo, da se tolminska Postaja po obremenjenosti zadnja leta uvršča v sam vrh. Vse več je namreč intervencij v nesrečah, ki niso klasične gorske. Od štirideset reševalnih akcij (od teh 7 s smrtnim izidom) jih je bilo največ zaradi nesreč jadralcev. 39 reševalcev je tako opravilo skupno 983 ur reševalnega dela. (Povprečno jih je na akcijah sodelovalo 8, največ, kar 23, pa na iskalni akciji na Matajurju.) Na reševanjih so samo s terenskim vozilom prevozili 1737 km. Brez posredovanja je minil samo mesec februar, največ nesreč pa je bilo v mesecu avgustu (13). Ob vsem tem pa so našli dovolj časa, kar 2259 ur, za različne oblike usposabljanja po programu Postaje ali na republiški ravni. Nesreče so skušali preprečevati tudi z izdatnim preventivnim delom (1288 ur) in dežurstvom na 34 pohodih in prireditvah (726 ur). Med opravljanjem stalnega dežurstva v poletni sezoni so porabili 8784 ur. Vse skupaj predstavlja ogromno prostovoljnega dela, ne da bi šteli še organizacijsko delo, udeležbo na raznih tekmovanjih idr. Strnjen komentar načelnika postaje Žarka Trušnovca jedrnato naniza glavne značilnosti in tegobe dela tolminskih gorskih reševalcev: »Velika oddaljenost otežuje in draži delo postaje. Številni reševalci so zaradi kraja bivanja in zaposlitve praktično nedosegljivi za reševanje. Vedno več dela opravi vedno manjše število reševalcev (reševalno, organizacijsko delo, preventiva, iskanje sponzorjev …). Velika večina akcij je brez zdravnika. 10 helikopterskih reševanj pri 18 hudo poškodovanih osebah. Zagnano vodstvo Postaje, inštruktorji, vodnika reševalnih psov in vodje skupin. Starejši reševalci ostajajo aktivni in pomembno prispevajo pri delu postaje. Dobro sodelovanje z Zdravstvenim domom, gasilci v Tolminu, operativno komunikacijskim centrom in regijsko upravo za zaščito in reševanje.«
Sodobni adrenalinski športi v Posočju imajo tudi svoj davek. Ta se najbolje vidi v po ročilih gorske reševalne službe zadnjih let. Tolminski gorski reševalci so imeli leta 2004 že drugo leto zapored največ intervencij med vsemi postajami GRS v Sloveniji (53 ali za tretjino več kot prejšnje leto). Šest primerov se je končalo s smrtnim izidom. 45% akcij je bilo namenjenih reševanju jadralcev in reševanju iz sotesk. Klasične gorske nesreče so predstavljale le še delež 20% akcij. Izmed vseh ponesrečencev je bilo 46% tujcev. Tem podatkom primerne so tudi ure reševalnega dela, ki se jih je nabralo za 1741, skoraj dvakrat več kot leta 2003 ob skoraj enakem številu reševalcev, udeležencev akcij. Čeprav so bili precej obremenjeni z reševanjem, usposabljanjem in preventivnim delom, dežurstvom na 21 različnih pohodih in prireditvah, dežurstvom v poletni sezoni, organizacijskim delom in udeležbo na raznih tekmovanjih, niso pozabili niti na družabnost. Člane, njihove svojce in simpatizerje so povabili na tradicionalni družinski piknik.
Reševalnih in iskalnih akcij v letu 2005 je bilo 43 ali za petino manj kot predhodno leto. Kljub temu so imeli tolminski reševalci največ intervencij med postajami v Sloveniji (skoraj 20% vseh reševanj GRS Slovenije). Poročilo načelnika Postaje, Žarka Trušnovca, je več kot zgovorno: »Največ akcij v preteklem letu je bilo spet na račun nesreč jadralnih padalcev (21), sicer pa sta sezono zaznamovali dve težki in nevarni zimski reševanji v Poldanovcu in Kobli ter štiri dolgotrajne iskalne akcije – v Gorenji Trebuši, v Pologu in na Čavnu (po štiri dni) in iskanje češkega padalca (dva dni). V 12 akcijah smo imeli pomoč posadk helikopterja (28%). Na akcijah je sodelovalo 48 članov, ki so opravili 2000 ur reševalnega dela. Petkrat je reševanje potekalo ponoči. Šestkrat smo imeli po dve, enkrat tudi tri intervencije v istem dnevu! Na reševanjih smo samo s terenskim vozilom prevozili 3298 km. Brez intervencij smo bili le v mesecu januarju, največ nesreč je bilo v marcu in juliju – po osem, v avgustu – šest in v juniju – pet.« Trušnovec v zaključnem komentarju poudarja: »V zadnjih petih letih smo najbolj obremenjena postaja (198 intervencij, 230 reševanih oseb, 89 hudo poškodovanih in kar 35 mrtvih!).« Poleg utečenega in vestnega dela na področju usposabljanja, preventive in dežurstva v poletni sezoni so začeli organizirati novo operativno skupino v Ajdovščini. Žal skupina Cerkno – Idrija na svojem lokalnem področju še vedno ni bila sprejeta in jo ob nesrečah niso aktivirali. Delo Postaje GRS v Tolminu se je torej na področju severne Primorske vse bolj razpredalo.
Leto 2006 je bilo glede problematike in obsega nesreč podobno predhodnemu. Število reševalnih in iskalnih akcij na račun jadralnih nesreč se je nekoliko povečalo in je predstavljalo že 60 % dela Postaje. Največ akcij (20) je bilo na področju Tolmina (padalci – Kobala) in Kobarida (10), sledi Podbrdo, kjer je nastalo novo »padalsko« področje v okolici Lajnar ja. Tri nesreče so bile na ajdovskem in dve na idrijsko-cerkljanskem področju. Značilno je bilo tudi veliko število sporočil o nezgodah padalcev, ki so se po preverjanju izkazala za neutemeljena.
V letu 2007 je bilo moštvo Postaje GRS Tolmin aktivirano v 56 slučajih (11 iskalnih in 45 reševalnih akcij), kar je največ doslej, oziroma za 40% več kot v preteklem letu. Iskali ali reševali so 28 nepoškodovanih oseb, 7 lažje in 16 huje poškodovanih, v 5 primerih pa je šlo za nesreče s smrtnim izidom. V 17 primerih je sodelovala tudi posadka helikopterja. Kar devetkrat so imeli po dve in trikrat po tri intervencije v istem dnevu. Največ akcij je bilo na področju Tolmina (26) in Kobarida (13). Na ajdovskem področju so imeli 9 intervencij, na območju skupine Podbrdo in idrijsko-cerkljanskem področju pa so bile po 4 nesreče. Niti en mesec ni minil brez intervencije, največ nesreč pa je bilo v avgustu (12), maju (8), septembru (7) ter aprilu in juliju (6). Med reševalnimi je bilo prvič več tujcev kot domačih. Po staja je usposabljanje izvedla po planu, posamezniki so se udeležili tudi večine tečajev, ki jih organizirajo posamezne komisije GRS. Štirje pripravniki so opravili zimski del izpita iz reševalne tehnike in tako postali gorski reševalci. Ogromno število ur so namenili tudi preventivnemu, organizacijskemu delu in udeležbi na raznih tekmovanjih. Na Postaji so uredili še dodatni prostor, da bi imeli dovolj prostora za obe terenski vozili in prikolico za opremo. Nova pridobitev v Tolminu, ki bo olajšala reševanje, je tudi pristajališče za helikopterje z betonsko ploščadjo in asfaltiranim dovozom, ki ga je uredila Občina Tolmin. Pomembno za uspešno delo je, da ima Postaja zelo zagnane inštruktorje in vodje skupin. Pohvalno je tudi, da starejši člani ostajajo aktivni in pomembno prispevajo k delu Postaje.
Od daljnega leta 1948 do danes se je veliko spremenilo, tako po obsegu in načinu dela kot po številu in usposobljenosti reševalcev. Postaja GRS Tolmin šteje trenutno 61 članov, od katerih je 35 aktivnih reševalcev. Področje njihovega delovanja se vse bolj širi v dolino, saj so kot dobro izurjeno moštvo nepogrešljivi pri raznih prometnih nesrečah, nezgodah v zvezi s športno dejavnostjo (letalstvo, kajakaštvo, padalstvo ) idr. Resno strokovno delo in neprestana skrb za usposabljanje postavlja GRS ob bok drugim organizacijam, ki za razliko od nje delujejo na profesionalni osnovi. Postaja GRS Tolmin sodeluje z Republiško upravo za zaščito in reševanje, Občinskim štabom za civilno zaščito v Tolminu ter območnimi enotami policije. Reševalci ostajajo člani matičnih planinskih društev (Tolmin, Kobarid, Podbrdo, Cerkno, Idrija, Ajdovščina in Nova Gorica). Načelnik postaje je vedno tudi član Izvršilnega odbora Planinskega društva Tolmin. Vsako leto poroča Občnemu zboru o dejavnosti gorskih reševalcev. Čeprav Postaja GRS Tolmin deluje navidez pod okriljem Planinskega društva, je po svojih odločitvah in notranjem ustroju popolnoma samostojna.
Žarko Rovšček
Vir: Zbornik 60 let Postaje GRS Tolmin
