KRONIKA POSTAJE
Marko Gabrovšek
Naša postaja GRS je bila ustanovljena leta 1931, ko se je pokazala potreba po strokovni pomoči tistim obiskovalcem gora na našem območju, ki so zašli v nesrečo. Prvopristopniki so bili pastirji, lovci in kmetje, ki jim je gorski svet omogočal preživetje. V visokem gorovju je večkrat prišla do izraza pristna narava, ki je vabila in klicala po obisku, a se je hitro spremenila in tudi pokazala v vsej svoji pogubni moči. Tako so doživljali nesreče, ki so se množile ko so pričeli obiskovati gore prvi »turisti«. Tako so takrat imenovali vse, ki so zahajali v ta svet iz želje po doživetju lepega, iskali pa so tudi zdravja in si nabirali novih moči. Prvi reševalci so bili iz vrst izkušenih domačinov, poznavalcev razmer in terena, kmetov, lovcev, pastirjev, ki so pomagali drug drugemu in tudi obiskovalcem.
Ko se je razširil »turistovski promet«, so nastopili v tej vlogi avtorizirani gorski vodniki. S povečanjem obiska v gorah se je povečala potreba po organiziranem reševanju in usposobljenih reševalcih.
Tako so pričeli ustanavljati reševalne odseke pri DŐAV najprej 1896 na Dunaju, sledili so drugi kraji in že leta 1902 tudi Gradec.
SPD so ustanovili 1893 zavedni Slovenci v obrambo slovenstva v naših gorah. Še istega leta 20. avgusta je bila ustanovljena Savinjska podružnica SPD s sedežem v Gornjem Gradu. Prvi načelnik je bil Fran Kocbek. In povečan obisk je povzročil, da je že 1912 dr. Josip Tičar zaradi vse težjih in pogostejših nesreč v gorah in zaradi napadov na SPD predvsem s strani nemškega DÖAV-a, po sklepu Osrednjega odbora SPD 16. junija 1912 v Kranjski Gori ustanovil prvo postajo Gorske reševalne službe na območju sedanje Slovenije.
1919 – 1930
Tej so po 1. svetovni vojni, že v Kraljevini Jugoslaviji v obdobju do leta 1941 sledili rešilni odsek Osrednjega odbora SPD v Ljubljani in postaje v Kamniku (1922), na Jesenicah (1924) in v Celju (1931). V Ljubljani, Celju in na Jesenicah so se v tem obdobju organizirali tudi reševalci Turistovskega kluba Skala, a večjega razmaha pri delu niso dosegli.
Načelnik Osrednjega reševalnega odseka pri SPD je postal Stane Hudnik, ki je po drugi svetovni vojni živel v Celju. Bil je neumoren planinski delavec. Kot zelo dober organizator pri reševanju v nesrečah v Savinjskih Alpah se je izkazal tudi predsednik Savinjske podružnice SPD Fran Kocbek. Ne samo da je zbiral reševalce, tudi sam je pomagal, kadar je bil v gorah.
1929 je bil na Okrešlju reševalni tečaj, ki ga je vodil zdravnik dr. Bogdan Brecelj, udeležili pa so se ga tudi kamniški reševalci.
Leta 1930 je bil izdan nov vodniški red. Vodniki so imeli malo dela, glavna dejavnost je bila reševanje v gorah, zato so se morali usposobiti v znanju prve pomoči. Tako je 18.12.1930 Savinjska podružnica SPD poslala GO v Ljubljano dopis, da namerava ustanoviti »rešilno postajo« v Logarski dolini. Srezko načelstvo v Gornjem gradu je predlagalo, da naj gorski vodniki naredijo izpit za reševanje. Tečaj je bil predviden v letu 1931 v Kamniku.
1931-1945
Pri Savinjski podružnici SPD so sledili razvoju in prvi rešilni odsek je bil ustanovljen leta 1931 v Celju. Istočasno so bili ustanovljeni še rešilni oddelki v Lučah, Solčavi in Logarski dolini.
Prvi načelnik postaje je postal Andrino Kopinšek, znani člani pa so bili:
– v Celju: Ludvik Cokan, Branko in Vladimir Diehl, Dušan Gradišnik in Boris Lavrenčič;
– v Lučah: Jaka Robnik kot vodja reševalnega odseka, Viktor Kladnik in Gustl Vršnik;
– v Solčavi: Franc Herle in Anton Cigala;
– v Logarski dolini: Miha Plesnik kot vodja in Fortunat Herle.
Reševalne opreme je bilo zelo malo. Prva nosila in nekaj sanitetnega materiala so poslali v kočo na Okrešlju šele leta 1932.
Že 1933. leta je novi načelnik Osrednjega reševalnega odseka pri SPD dr. Bogdan Brecelj napisal brošuro »Prva pomoč v gorah«. In od vseh reševalcev je bilo zahtevano, da so poleg poznavanja gorskega sveta in strokovnega obvladovanja reševanja naredili tudi tečaj in opravili izpit iz prve pomoči in se tako usposobili za reševanje v gorah.
Dejavnost reševalcev v teh prvih letih je dokumentirana v poročilih o nesrečah, ki so jih objavljali časopisi, predvsem Jutro in Novice. V teh vidimo, da so bili vsi reševalci polni idealizma in skrbi za ponesrečene planince.
Bili so učinkoviti, čeprav so imeli skromno reševalno opremo in malo izkušenj. Oprema se je prvič izpopolnila 1936, leta. Organizirani so bili reševalni tečaji. Tako leta 1938 od 15. – 25. avgusta v Vratih, kjer je bilo prvič pri nas prikazano reševanje z reševalnim drogom in vrečo. To je pomenilo tehnično velik napredek pri delu reševalcev. Na tečaju na Korošici pa so sodelovali kamniški reševalci.
Prvi skupni tečaj v Sloveniji, ki so se ga udeležili tudi celjski reševalci, je bil v Orožnovi koči nad Črno prstjo meseca marca 1941.
Da je bilo delo načrtno in dobro organizirano, zasledimo iz dokumentiranega popisa inventarja, ko so opremili s kompleti za prvo pomoč postojanke na Okrešlju, Korošici, Piskernikovo zavetišče v Logarski dolini, Mozirsko in Celjsko kočo.
To leto se je dejavnost celjskega reševalnega odseka razširila še na planinske postojanke na Pohorju. Tudi o tem priča arhiviran popis reševalne opreme za koče pod Kremžarjevim vrhom, na Pungartu, Senjorjev dom pri Ribniškem jezeru, za kočo na Pesku in kočo pod Klopnim vrhom.
Vojna vihra je gibanje v gorah ohromila, a tudi v tem obdobju zasledimo reševanja. Pomeni pa tudi prekinitev delovanja Slovenskega planinskega društva (junij 1945).
1945
Takoj po končani drugi svetovni vojni so stekle aktivnosti pri obnovitvi planinske in tudi reševalne dejavnosti. Nova organizacija se je preimenovala v Glavni odbor fizkulturne zveze Slovenije, odbor za planinstvo in alpinistiko.
Tako so že 4. julija 1945 prejeli celjski planinci iz GRS, organizirane pri GO FZS, odboru za planinstvo in alpinistiko v Ljubljani, pod predsedstvom Franceta Avčina, naročilo, da se obnovi dejavnost GRS, ki jo je vodil Vlasto Kopač. Še istega meseca je sledila pošiljka sanitetnega materiala, ki so jo deponirali v Solčavi. Avgusta so popisali reševalce, ki so preživeli vojno in bili pripravljeni in usposobljeni za reševanje v gorah v novih razmerah.
Novi načelnik postaje GRS v Celju je postal Boris Lavrenčič. Pod bazo Celje so takrat bile še postaje Luče, Solčava, Slovenj Gradec, Trbovlje in Maribor.
1946
Leto 1946 so se člani celjske GRS udeležili marčnega sestanka centrale GRS na Jesenicah. 16. 11. 1946 pa je bila informativna seja GRS v hotelu Evropa v Celju. Udeležili so se je reševalci iz centrale na Jesenicah: ing. Dremelj, More in Zupančič. Predstavili so delo in organizacijo GRS, se pogovarjali o liku reševalca in razvrstili obveščevalno – reševalne točke na našem ozemlju: Luče tip I, Mozirje tip II in Celje tip III. Širitev organiziranosti je rodilo novo, razširjeno bazo GRS v Celju s Tonetom Dobrotinškom na čelu.
Sprejet je bil dogovor, da imajo reševalci v gorskih postojankah prosto hrano in prenočišče, za neovirano gibanje ob meji pa dobijo obmejne dovolilnice.
Razen celjske postaje so bile v bazo vključene še reševalne postaje v Trbovljah, Mariboru, Guštanju (danes Prevalje) in Slovenj Gradcu. Novembra istega leta je sledila večja pošiljka reševalnega materiala. Za prevoz reševalcev na reševalne in vzgojne akcije na našem območju so v tem času uporabljali iz tovornjaka predelano vozilo celjskega planinskega društva, ki so ga hudomušno imenovali» leteči kozolec«.
1947 – 1953
Maja 1947 je bil na Kamniškem sedlu prvi republiški reševalni tečaj po vojni. Udeležilo se ga je tudi šest celjskih reševalcev, med njimi Ivan Marolt, Ciril Debeljak in Alojz Koštomaj, ki se je na tečaju hudo ponesrečil in kasneje za posledicami nesreče tudi umrl. Istega leta je bila na novo imenovana in organizirana Planinska zveza Slovenije.
V reševalni tečaj so bili 1948 leta prijavljeni člani Ciril Debeljak, Stanko Kokošinek in Adolf Vojsk. Člani baze v Celju so bili Debeljak, Orel in Kokošinek, v Lučah pa Robnik in brata Kladnika ter Herle iz Solčave.
Naslednje leto 1948 je prevzel vodstvo postaje Tine Orel, a ga je prepustil 1949 Stanku Kokošinku, ki je ostal načelnik do leta 1951. V zapisniku o delu postaje Celje iz 3. 1. 1949 vidimo, da je baza Celje vključevala tudi postaje Maribor, Luče in Solčava.
Tega leta je bilo iz centrale na Jesenicah tovarni Westen v Celju dano naročilo za izdelavo obveščevalnih oznak z napisom » Obveščevalna točka GRS« in » Postaja GRS« , obe z dodanim nazivom lokacije in znakom GRS. Nameščene so bile na obveščevalnih točkah v dolini in gorskih postojankah širom po gorskem svetu v Sloveniji.
Po Kokošinekovi nesreči v severni triglavski steni je postaja ostala brez vodstva. V letu 1951 je bila baza v Celju ukinjena, postaja pa priključena bazi Ljubljana. Baza v Ljubljani je sklicala sestanek, na katerem je prevzel vodstvo postaje Franc Perc. Izdana so bila prva navodila za opazovanje snežnih plazov, postaja Celje pa je kupila lavinskega psa. Inventura iz leta 1952 je bila napravljena za koče na Okrešlju, v Robanovem kotu in na Raduhi – verjetno Loka.
Postaja v Celju je imela med opremo, poleg ostalega plezalnega in medicinskega materiala tudi »turnister s sanitetnim materialom«.
28. 12. 1952 je bila razpuščena Baza Jesenice.
To ne najbolj trdno obdobje celjske postaje gorskih reševalcev je trajalo še v leto 1953, ko je bil 20. aprila sprejet nov pravilnik o GRS pri PZS. Ukinjene so bile tudi druge baze in centrala se je preselila z Jesenic v Ljubljano.
1953
Z ustanovitvijo začasne komisije za GRS pri PZS 19. 1. 1953 se je gorska reševalna služba izoblikovala v organizacijo, ki je krepila moč in dejavnost na celotnem področju naših gora, povezala pa se je tudi v jugoslovanskem in srednjeevropskem prostoru. Načelnik je postal dr. Bogdan Brecelj, kasneje dr. Miha Potočnik. GRS Slovenije je postala članica IKAR, ki je bil sicer ustanovljen že 1948 leta.
1954 – 1956
Tudi naša postaja se je leta 1954 dokončno izkopala iz povojnih organizacijskih in kadrovskih težav. Junija je prevzel vodstvo Stane Veninšek, ki je sestavil reševalno moštvo iz mladih alpinistov in smučarjev, k delu je pridobil tudi zdravnike. Pod severno steno Ojstrice je bil postavljen bivak, ki je olajšal pristop reševalcem v ta predel gora.
Leta 1955 so bili organizirani tudi prvi izpiti iz PP po vojni, kar je bil velik premik pri usposabljanju reševalcev. To leto je bilo prelomno pri kvalitetnem vzponu moštva naše postaje
1956 so bile reševalcem izdane prve obmejne dovolilnice za gibanje ob meji. Vojska, bivša JNA, je izdala tudi dovoljenje za uporabo telefona v obmejnih stražnicah v primeru gorskih nesreč.
Zaradi težkega gmotnega položaja postaje so bile na številna podjetja in organizacije na našem območju naslovljene prošnje za pomoč v materialu ali denarju. Nekatera podjetja so se na prošnje odzvala in pomagala po svojih močeh.
V tem času so pričeli tudi načrtno opremljati naše postaje GRS v Sloveniji in po vsej Jugoslaviji z novo reševalno opremo, ki jo je priporočal IKAR. Tako so leta 1956 v tovarni EMO v Celju izdelali prve akia čolne za potrebe planinskih zvez Srbije, Hrvaške, Bosne in Makedonije. Ljudska tehnika tovarne EMO pa je izdelala 200 lavinskih sond s torbicami.
1957 – 1959
Leta 1957 je bil izdan prvi priročnik za inštruktorje GRS v Sloveniji. Postal je osnovni pripomoček za sistematično izobraževanje reševalcev v gorah. Tega leta so bile na novo organizirane in označene obveščevalne točke na območju postaje GRS Celje: Korošica, Okrešelj, Logarska dolina, Koča pod Ojstrico, Robanov kot, Planinšek-Vodole, RaduhaLoka, Luče, Mozirska koča, Sleme nad Šoštanjem, Celjska koča.
Vse koče so bile založene s sanitetnim materialom in delno tudi s tehnično opremo za reševanje. Postaja LM v Solčavi je dobila službenega psa, ki je bil usposobljen tudi za reševanje iz plazov. Na Korošici pa je tega leta od 5. 4. do 15. 4. potekal zvezni reševalni tečaj. Predavatelji so bili celjski gorski reševalci in inštruktorji: Veninšek, Debeljak in Herle.
Vzpon in kakovostno delo reševalcev naše postaje se je pokazalo, ko so dobili na občinski razstavi »Celje 1957« javno priznanje, prvo v povojnem obdobju. V letu 1958 so od 5. 5. do 21. 5. reševalci na Okrešlju pripravili 2. lavinski tečaj, vodja je bil Janez Gospodarič.
Za potrebe smučišč, ki so se pričela širiti po državi, so v Celju v tovarni EMO izdelali akia čolne in snežne lopate. Reševalnim postajam so bile razdeljene dodatne lavinske sonde.
To obdobje je zaznamovala težka, a uspešno izpeljana reševalna akcija. V navezi Kukovec – Reya je pri plezanju v severni steni Turske gore doživel padec in poškodbo Dušan Kukovec. Pri reševanju so prvič v naših gorah ponesrečenca dvignili 180 m visoko s pomočjo fiksne vrvi in škripčevja, ki ga je izdelal Aleš Kunaver. Do tedaj so ponesrečence samo spuščali! Pri zahtevnem reševanju so koordinirano sodelovale postaje GRS Celje, Kamnik in Ljubljana.
Pričeli so se pojavljati tudi premiki v navezovanju stikov s tujimi reševalnimi organizacijami. Tako sta dr. Miha Potočnik in Stane Veninšek potovala od 3. 8. do 8. 8. 1959 v Zakopane na proslavo 50 letnice poljske GRS.
Leta 1959 je bila za potrebe oskrbovanja koče postavljena tovorna žičnica iz Kota v Logarski dolini na Okrešelj. Reševalcem je olajšala transport reševalne opreme in pripomogla k odločitvi o izgradnji zavetišča GRS na Okrešlju.
29. 9. 1959 so reševalci postaje Celje organizirali prvi družabni večer gorskih reševalcev. Prireditev je bila v domu v Logarski dolini in na druženju so bili zbrani reševalci z vseh slovenskih postaj.
1960 – 1967
1960 je bilo na sestanku sklenjeno, da se bo postaja GRS preselila v novozgrajeni gasilski dom v Celju, kjer naj bi dobila za opravljanje dejavnosti dva primerna prostora.
Tega leta je postaja dobila prvo lastno prevozno sredstvo, rabljeno vozilo Fiat campagnola, imenovano » modra ptica« .
Humano in trdo delo ter aktivna prisotnost v gorah je pripeljalo člane postaje leta 1960 do odločitve, da zgradijo na Okrešlju svoje zavetišče. Namenjeno naj bi bilo vzgoji in urjenju reševalcev, shranjevanju reševalne opreme in zavetju reševalcem ter ponesrečencem ob reševalnih akcijah, ki so se množile in postajale vedno bolj zahtevne.
Istega leta je bila za dan planincev prvič vzpostavljena radijska zveza postaj GRS preko cele Slovenije od Pohorja do Primorja. Člani celjske postaje so sodelovali s prenosom radijskega signala z vrha Raduhe preko Ojstrice na Grintovec. Član naše postaje Ciril Debeljak se je udeležil prve jugoslovanske himalajske odprave na Trisul. Klub za vzrejo športnih in službenih psov iz Celja se je tega leta vključil v delo postaje GRS Celje in vsi člani, ki so usposabljali lavinske pse, so postali po opravljenih izpitih tudi člani naše postaje. Že leta 1961 so skupno organizirali lavinski tečaj na Okrešlju.
1961. leta se je prvič pojavila možnost urediti radijske zveze in povezati visokogorske postojanke z dolino. Načrtovana je bila vključitev koč na Okrešlju in Korošici, a povezava ni bila realizirana. Na tekmovanju gorskih reševalcev v Kranjski gori sta v ocenjevalni komisiji sodelovala naša zdravnika Jože Četina in Herbert Zaveršnik.
Na Okrešlju pa se je tega leta pričela gradnja zavetišča. Ob velikem prizadevanju in požrtvovalnosti reševalcev, alpinistov in planincev ter pomoči delovnih organizacij s širšega celjskega območja, je bilo zavetišče svečano predano namenu leta 1962, ob 50. letnici ustanovitve GRS v Sloveniji.
To je bilo prvo zavetišče te vrste, postavljeno v nekdanji skupni državi Jugoslaviji.
Toda obsežen, nepredvidljiv plaz izpod Turske gore ga je že v zimi 1962/63 poškodoval. Objekt je bil poleti 1963 obnovljen. Že v naslednji zimi ga je sneg v drugo hudo poškodoval. Zato je bilo zavetišče prestavljeno na novo, varnejšo lokacijo. Z nje se je odpiral mogočen razgled na vsa ostenja nad Okrešljem in globoko v Logarsko dolino.
Redna aktivnost naših članov se je odražala v večkratnih pregledih gorskih poti na našem območju, v spremstvu na organiziranih planinskih izletih in predavanjih pri raznih izobraževanjih. Tako smo leta 1962 prejeli javno zahvalo občine Mozirje za delo na območju, kjer opravimo največ aktivnosti.
V letih 1965 – 1970 je Komisija za opremo pri GRS naročila novo izdelavo akia čolnov pri Ivanu Krivcu na Ljubnem ob Savinji. Lesene zaviralne bobne z jekleno sponko je naredil Hrovat Vladimir iz Celja, nosilce za jeklenico pa so naredili v ŽIKŠ v Štorah. Tako je naš Stane Veninšek skrbel tudi za dobavo reševalne opreme na smučiščih in v postajah GRS v republikah nekdanje Jugoslavije. Aktivno je sodeloval pri zvezni komisiji za opremo v Beogradu, ki jo je takrat vodil znani planinski delavec in reševalec dr. Ivan Stojanović.
Vojska, nekdanja JLA, ki je imela na Okrešlju svojo postojanko za izvajanje mejnega nadzora ob jugoslovansko – avstrijski meji, pa je načrtovala novo mejno stražarnico. Obvarovanje Okrešlja pred novogradnjami je pripeljalo do sklepa, da smo jim naše zavetišče prodali. Tako je postalo 1967 obmejna vojaška postojanka, »karavla«, kot so se takrat imenovali takšni objekti. Vojaki, ki so varovali mejo, pa so bili »graničarji«.
Denar, ki smo ga dobili s prodajo zavetišča, je celjsko planinsko društvo vložilo v izgradnjo razgledišča »Orlovo gnezdo« pri slapu Savinje. Zavetišče GRS je bilo prestavljeno v izpraznjen objekt na travniku pod skalo. Staro brunarico, nekdanjo pastirsko kočo, so reševalci obnovili in prilagodili potrebam dejavnosti. Tega leta je odslužilo izrabljeno terensko vozilo in pričela so se prizadevanja za nabavo novega.
1968 – 1979
Pomembna pridobitev v letu 1968 je bila zgrajena telefonska zveza od Planinskega doma v Logarski dolini do koče na Okrešlju. Obveščanje o gorskih nesrečah je tako postalo hitrejše in bolj zanesljivo. Asfaltirana je bila tudi na novo zgrajena cesta do parkirišča v Kotu pod slapom Savinje. Omogočala je lažji in hitrejši dostop v gore. V prizadevanjih za nabavo novega, prepotrebnega vozila, smo leta 1968 na carino dali vlogo za oprostitev plačila carinskih dajatev za uvoz službenega vozila. Vloga je bila rešena negativno in do nakupa vozila zaradi pomanjkanja denarja ni prišlo. V letu 1968 smo tudi v slovenskih gorah pri reševanju začeli uporabljati helikopter letalske enote milice. V tem letu so bile za usposabljanje reševalcev izvedene tri vaje in opravljeni sta bili dve reševanji: s Storžiča in z Mojstrovke. V dolini Lepene so bile razdeljene prve diplome inštruktorjem GRS. To je bil še en velik premik pri usposabljanju kadrov.
V letu 1968 ni bilo na območju delovanja naše postaje nobene gorske nesreče, potekale pa so redne aktivnosti pri vzgoji in izobraževanju reševalcev!
Po večletnih prizadevanjih smo na Zavodu za požarno varnost v gasilskem domu v Celju le dobili skromno skladišče za reševalno opremo. 1974. leta se je član naše postaje Silvester Jošt – Silvo udeležil prvega helikopterskega reševalnega tečaja v Lescah. Istega leta je bila tudi prva helikopterska vaja za reševalce naše postaje na Korošici.
Za zgledno sodelovanje pri reševalnem delu je naša postaja leta 1975 prejela plaketo RSNZ.
V vseh teh letih so se izvajale reševalne akcije, reševalci so bili dejavni in pomlajevali so moštvo z mlajšimi člani.
Reševalske vrste so se krepile z odličnimi alpinisti. Ciril Debeljak in Lojze Golob sta se udeležila 2. jugoslovanske himalajske odprave, Ivo Kotnik in Jože Zupan odprave na Mount Everest, sledili so vzponi v Kavkazu, Norveški, Andih in Novi Zelandiji.
Dne 10. 3. 1977 je bil opravljen ogled zapuščene depandanse mozirske koče – smučarskega doma. Objekt je bil zgrajen leta 1953, v čast pohoda XIV. divizije. Stal je na prostoru stare mozirske koče, ki je bila postavljena 1896. leta in požgana od nemškega okupatorja 1944. leta. Nova planinska koča je bila zgrajena na drugi, malo odmaknjeni lokaciji. Komisija v sestavu Gradišnik, Veninšek, Kukovec in Jošt je sprejela sklep: objekt je zapuščen, v razpadanju in ruševine je potrebno odstraniti.
Statistika je zabeležila zahtevnejše akcije, še več pa je bilo drobnih posegov, pomoči in nasvetov. Na organiziranih smučiščih pri celjski koči in kasneje po otvoritvi smučarskega centra na Golteh, smo izvajali redno dežurno reševalno službo, skrbeli za prvo pomoč in za prevoze ponesrečenih smučarjev.
V noči iz 14. – 15. 1. 1979 je potekalo reševanje iz gondole dostopne žičnice iz Žekovca na Golte, ki se je zaradi tehnične napake padla na tla. Junija 1979 leta smo sodelovali na mednarodnem reševalnem tečaju nemške Bergwacht v Allgäu. Poleg nas so se ga udeležili še reševalci iz Španije, Poljske, Čehoslovaške, Bolgarije, Italije in pripadniki ameriških vojaških reševalcev.
1980 – 1990
Za poživitev dejavnosti je bilo sklenjeno, da se na očiščenih ruševinah zapuščenega smučarskega doma na mozirski planini zgradi novo zavetišče GRS. Tako smo leta 1980 pričeli z delom in odstranili ostanke zapuščene zgradbe. V naslednjih letih smo s prostovoljnim delom zgradili zavetišče po načrtu arhitekta Vlasta Kopača.
1980. sta bila zgrajena prva heliodroma na Korošici in Okrešlju. Pomoč helikopterja pri reševanju v gorah je postala stvarnost. Vidni vzponi v evropskih gorstvih in udeležbe na tečajih sosednjih reševalnih služb so krepili našo alpinistično, strokovno reševalsko in fizično sposobnost. To je bila osnova za uspešno posredovanje v vseh razmerah in najbolj nemogočih pogojih za delo v gorah.
Leta 1981 so se naši reševalci prvič udeležili tekmovanja reševalcev na Češkoslovaškem, Ivo Kotnik pa se je povzpel na Lhotse.
Prejeli smo plaketo štaba Civilne zaščite za sodelovanje na zvezni akciji NNNP.
1981
Ob praznovanju 50. letnice postaje GRS Celje je bila izdana publika cija »50 let celjske gorske reševalne službe 1931-1981«. Proslava ob tem dogodku je bila v celjskem Narodnem domu. Reševalci smo za uspešno reševalno delo prejeli plaketo Občine Mozirje. Financira nje naše dejavnosti je bilo v tem času delno s strani ZTKO, delno pa Zdravstvene skupnosti Slovenije.
1982
Smo prvič praznovali novo leto skupaj s soprogami in doživeli zgodovinski nagovor načelnika.
1983
Člani postaje GRS Maribor so poleti sodelovali pri dežuranju na Okrešlju. Dograjen je bil dom na Golteh in 10. 12. je bila svečana otvoritev. S to slovesnostjo so se zaključile proslave ob 90. letnici SPD in Savinjske podružnice SPD.
Dom je bil namenjen našim reševalcem za izvajanje dežurstva na smučišču in vzgojno izobraževalne aktivnosti.
Dodeljene so bile frekvence za radijske zveze med gorskimi postojankami in dolino. Radijske postaje so bile nameščene v kočah na Korošici, Okrešlju in Loki pod Raduho.
1984
Odprava reševalcev na Tri Cine v Dolomitih je bila neuspešna zaradi novo zapadlega snega.
Leta 1984 smo nabavili rabljeno terensko vozilo» Land Rover«.
1985
Umrl je nekdanji načelnik naše postaje prof. Tine Orel.
Na Golteh je bilo organizirano prvo tekmovanje reševalcev GRS, ki so se preizkusili v turnem smuku, prvi pomoči in vožnji z akia čolni.
1986
Umrl je ustanovitelj reševalne službe v celjski podružnici SPD in prvi načelnik naše postaje, Andrino Kopinšek.
Poslušalcem na radiju Celje smo govorili o značilnostih našega dela in imeli predavanje o varnosti v gorah.
1987
Postaja GRS Celje je dobila lastni žiro račun in se registrirala kot pravna oseba. 4. 11. 1987 je naš načelnik Stane Veninšek prejel zlati znak GRS za dolgoletno uspešno delo. Na občnem zboru na Ljubnem je Stane Veninšek predal vodenje postaje Danijelu Kopušarju.
Istega leta smo sprejeli sklep o vključevanju mladih alpinistov – reševalcev iz Zgornje Savinjske doline. 1987 je bilo prodano odsluženo vozilo Land Rover in nabavljeno novo terensko vozilo Lada Niva.
1988
Pot prijateljstva: spremljali smo pohodnike iz Wiessbadna v Nemčiji, ki so prišli preko Pavličevega sedla, prečili Logarsko dolino in se povzpeli na Ojstrico in Kamniško sedlo. Postaja je za uspešno spremljanje prejela zahvalo župana mesta Wiessbaden.
Kilamandžaro je zahteval žrtev v naših vrstah. Pri vzponu na najvišjo afriško goro je umrl naš tovariš Silvo Cerjak.
Za usposabljanje reševalcev v PP je bil uveden v celotni GRS Slovenije Phlepsov priročnik, ki ga je iz nemščine prevedel član naše postaje zdravnik Jože Četina, letalsko poglavje pa Andrej Žemva.
Stane Veninšek je predlagal, da se tudi v GRS Slovenije, po vzgledu sosednjih dežel, uvedejo nalepke »podporni član«, da bi tudi mi na ta način zbirali sredstva za naše delovanje.
Na naših zaščitnih jaknah je bil uveden našitek RECCO – radarski odmevnik in nabavljena oprema za pomoč pri iskanju ponesrečenih. Ta ukrep pomeni povečanje varnosti za reševalce. Reševalcem so bile razdeljene tudi lavinske žolne kot sestavni del obvezne opreme za gibanje v gorah v snežnih razmerah.
Udeležili smo se vaje reševalne postaje Železna Kapla na Obirju.
GRS Slovenije bila leta vključena v sistem Službe za zaščito in reševanje RS.
1989
Ustanovljen je bil odbor za obnovitev zavetišča na Okrešlju.
Vsi člani postaje smo opravili usposabljanje za uporabo radijskih zvez.
10. 6. 1989 je bila izvedena vaja reševanje iz gondolske žičnice klasično in s pomočjo helikopterja. Izvedli smo jo na gondolski žičnici na Golteh.
1990
1. 11. je katastrofalna povodenj v porečju Savinje povzročila od Luč do Zidanega mosta mnogo težav. Plazovi so poškodovali ceste, deroča voda mostove, povzročili so neprehodnost; dolino Podvolovljeka je velik plaz odrezal od sveta. Prve dni je bila potrebna pomoč reševalcev. Nato je za daljši čas bilo CZ v Lučah, dano v pomoč terensko vozilo Lada Niva in brezžične zveze. V spodnjem toku Savinje pa so reševalci pomagali pri odstranjevanju naplavin ob mostovih od Griž do Zidanega mosta.
1991
Organizirane so bile prve mednarodne tekme gorskih reševalcev na Golteh z množično udeležbo domačih in zamejskih postaj.
Umrl je dolgoletni reševalec in uspešen načelnik naše postaje Stane Veninšek.
V znamenju osamosvojitve Slovenije in proslave 60. letnice naše postaje GRS je bila organizirana proslava v mali dvorani Narodnega doma.
Zavod za požarno, reševalno in tehnično zaščito je po več letih uporabe zahteval plačilo najemnine za prostor v veli kosti 14 m². Zato smo ga izpraznili in opremo ter arhiv prenesli v zaklonišče pri Golovcu. Vlaga v tem zaklonišču je povzročila v naslednjih letih propad opreme in delno tudi arhiva naše postaje. To leto so bili sprejeti prvi »normativi operativne pripravljenosti postaj GRS v Sloveniji«.
1992
Ustanovljena je bila nova postaja GRS na Jezerskem. Njen prvi načelnik je postal alpinist in reševalec Luka Karničar. Izvedeno je bilo usposabljanje članov naše postaje GRS za uporabo brezžičnih zvez. Za letalca – reševalca sta bila sprejeta zdravnik Samo K. Fokter in Ivo avberšek – Hans.
Zavetišče na Golteh smo poimenovali po zaslužnem dolgoletnem načelniku naše postaje v »Stanetovo zavetišče« in tudi turno smučarsko tekmovanje gorskih reševalcev je dobilo naziv po njem. Financiranje naše dejavnosti so v tem času izvajali: Ministrstvo za obrambo, občinske skupščine, zdravstvena skupnost, zavarovalnice, Športna zveza, Loterija Slovenije in pridobljeni podporni člani. Izvedli smo smučarski tečaj naših reševalcev na Katschbergu v Avstriji.
1993
Obnovili smo zavetišče na Okrešlju. 3. 9. 1993 je bil v Logarski dolini sestanek reševalcev naše postaje z namenom, rešiti sporne zadeve z reševalci iz Luč in Solčave in najti skupne cilje za nadaljnje delo. 5. 9. 1993 je bila otvoritev obnovljene ga zavetišča na Okrešlju. 6. 10. 1993 smo imeli sestanek vseh reševalcev postaje Celje v Lučah. Obravnavali smo odnos skupine reševalcev iz Luč in Solčave do drugih reševalcev postaje Celje. Skupina je zahtevala ustanovitev samostojne postaje. Komisija za GRS pa ustanovitve nove postaje ni odobrila, ker niso bili izpolnjeni osnovni pogoji za samostojno delo. Sekretariat za GRS pri PZS pa je sprejel izstop iz vrst GRS za reševalce iz Luč in Solčave, ki so dali odstopno izjavo.
1994
Ministrstvo za obrambo – Uprava za zaščito in reševanje je z GRSS sklenilo pogodbo za nabavo novih vozil in tako prvič v zgodovini enotno opremilo vse postaje GRS na ozemlju Slovenije.
Zdravniška podkomisija pri GRSS je postavila zahtevo, da zdravnik sodeluje v vsaki reševalni akciji in je tako postavila nov mejnik pri reševanju.
Zaradi spremenjenih družbenih razmer in novih predpisov o delovanju ter iskanju oblik nove organizacije Gorske reševalne službe, je bil na ustanovnem občnem zboru 2. 11. 1994 v Celju sprejet sklep o ustanovitvi Gorske reševalne službe Celje – društva za pomoč ljudem. GRSS pa je želela pridobiti status pravne osebe v okviru PZS.
Tega leta je bila komisija za GRS pri PZS organizirana v podkomisijah:
– za vzgojo in talno reševalno tehniko,
– letalsko reševanje,
– zdravniški,
– za plazove,
– za opremo,
– za zveze,
– za informatiko in analitiko.
1995
S helikopterjem rešujeta Slovenska vojska in policija.
1997
Na Korošici in Okrešlju so bile postavljene brezžične postaje za alarmiranje ob gorskih nesrečah Sapogo. Omogočale so nujne klice v Center za obveščanje v primeru nesreče v času, ko postojanke niso bile odprte in oskrbovane.
Pri helikopterski vaji reševanja na Okrešlju se je zgodila huda nesreča. Pet gorskih reševalcev je umrlo pri padcu s sidrišča v severni stene Turske gore na prodišče nad Okrešljem. To so bili: Mitja Brajnik, načelnik postaje GRS Kranj, Luka Karničar, načelnik postaje GRS Jezersko, Rado Markič, član postaje GRS Jezersko, Janko Kokalj, zdravnik, član postaje GRS Kranjska gora in Boris Mlekuž, član postaje GRS Bovec. Po tej nesreči je bil ustanovljen poseben finančni Sklad Okrešelj. Iz njega črpajo sredstva za pomoč svojcem reševalcev, ki so umrli pri reševanjih ali drugih dejavnostih v gorah. Začetek službe NMP – helikopter in usposobljeni letalci – reševalci so skupaj s posadkami pripravljeni na reševanje iz težko dostopnih območij na področju cele Slovenije.
Ustanovljen je bil »Gorniški klub Savinjske doline«. Predsednik je postal naš član Peter Jež iz Luč.
1998
Mesto načelnika postaje GRS Celje je prevzel Bojan Šrot.
Postaja je dobila v uporabo novo terensko vozilo Nissan – Terrano, ki ga je sofinancirala Uprava za zaščito in reševanje RS.
2000
V poletnem času je bilo uvedeno stalno dežurstvo ekipe NMP, ki jo v letalski bazi na Brniku poleg posadke helikopterja, izvajajo še letalci – reševalci in zdravniki – letalci ter policisti. Načelnik postaje je postal Matej Zaluberšek.
2004
GRZS je dobila status humanitarne organizacije – društvo za pomoč ljudem. Obnovili smo zavetišče na Okrešlju. S prostovoljnim delom reševalcev naše postaje in alpinistov AO Celje – matica smo opravili dela, nujna za obstoj postojanke. V tem obdobju je naš član Danijel Kopušar aktivno sodeloval v sekretariatu GRZS in bil tudi njen podnačelnik.
2005
Pri sestopu z Mount Everesta, po že uspešno osvojenem vrhu, je umrl Marko Lihteneker. Umrl je naš član Franci Čanžek – Čajzi. Po njem smo poimenovali naše zavetišče na Okrešlju. Izvedeno je bilo redno usposabljanje naših reševalcev za pridobitev licence za helikoptersko reševanje.
2006
Na zasedanju IKAR v Kranjski gori, so sodelovali tudi člani naše postaje.
Turno – smučarsko tekmovanje reševalcev smo preimenovali v Memorial Marka in Staneta, v spomin na našega inštruktorja Marka Lihtenekerja in umrlega načelnika naše postaje Staneta Veninška.
Društvo GRZS je bilo vpisano v sodni register. Sedež društva je v Kranju.
Tako smo postali prvič v zgodovini planinstva samostojni, upravno ločeni, a še vedno na voljo vsem, ki so se našli v težavah v gorah in pri izvajanju drugih adrenalinskih športov na celotnem območju Slovenije. Ustanovni zbor reševalcev GRZS je bil v Ribnem pri Bledu.
2008
Umrl je nekdanji načelnik naše postaje in podnačelnik GRZS Danijel Kopušar.
V opremo za reševanje je bil uveden nahrbtnik z zračno vrečo, ki reševalcem omogoča varnejše gibanje v ekstremnih zimskih pogojih.
2009
Marjeta Brežnik je postala prva gorska reševalka – inštruktorica v zgodovini slovenske GRS.
Na občnem zboru postaje sta bila sprejeta dva, za našo postajo pomembna sklepa:
– o izgradnji prostorov v Mozirju, kjer naj bi bil prostor shranjevanje terenskega vozila in reševalne opreme ter zbiranje reševalcev.
– o pripravi proslave ob 80 letnici postaje.
2010
Za načelnika je bil izbran Brane Povše.
Umrl je nekdanji povojni načelnik postaje Franc Perc.
2011
V jubilejnem letu ob 80. letnici postaje GRS Celje je bila pripravljena razstava, kot prikaz dogajanja v tem obdobju. Postavljena je bila v Solčavi, Celju, Velenju in Mozirju. V več krajih je bilo prikazano reševanje, reševalci pa so bili predstavljeni v dnevnem časopisju in na televiziji. V teku so še zadnje aktivnosti za postavitev prepotrebnega zavetišča v Mozirju. Osrednja slovesnost bo v Celju, v mali dvorani Narodnega doma, Mestna občina Celje pa je prevzela pokroviteljstvo nad slovesnostmi ob praznovanju tega visokega jubileja.
Vir: https://www.grs-celje.si/javno/dokumenti/grs_celje_zbornik_80_let.pdf
