16. marec 2000
Odličnemu vzponu Urbana Ažmana in Andreja Markoviča, ki sta 22.-24.02.2000 opravila (verjetno prvo) zimsko ponovitev Slovenske smeri (Voie Slovene V, 5, 1100 m piše v francoskem vodniki) v Grandes Jorrases, je bila posvečena premajhna pozornost. O njem smo poročali šele 7. marca, toda – prej zanj nismo vedeli, čeprav je bilo tisti čas v Chamonixu kar nekaj naših alpinistov … Pa še to prvo poročanje je bilo pomanjklivo. Na koncu pa mi je v dokumentu ostala zabeležka:
Dodati moramo še: Ali sta v celoti ponovila Slovensko smer? Med udeleženci tabora v Chamonixu se je namreč govorilo, da sta nekaj časa plezala “po Crozu”.
Iz sporočil v iskanju odgovora pa še ena “misel”: … Vsekakor pa je razveseljivo, da se sploh lotevajo takšnih stvari, saj, kot sem zadnjič zasledil na tvojih straneh, sodobni “alpinisti” bolj visijo po slapovih, kjer je vse skupaj sicer tehnično lahko tudi precej težko, ampak si ob dveh popoldan lahko že v dolini na pivu. Urban očitno drugače gleda na to, kar pričajo tudi nekateri njegovi letošnji zimski vzponi.
Čeprav sem oba odstavka hitro zbrisal, je morda pri kom že vzbudila pomisleke!?
Na taboru so zadnji dan govorili, da so videli dva plazalca v Crozovem stebru, se je glasila ena od informacij.
Poprosil sem Urbana za dodatna pojasnila. Še isti dan mi je poslal e-sporočilo:
V spodnjem delu sva vstopila v Slovensko. Vstop v Croza je precej bolj levo v stebru. Od opisa sva imela le sliko Jorassov in vrisano smer, brez detajlov, prav tako sva videla kje gre Croz. Drugi dan, sva pred vrhom tretjega ledišča krenila levo v žleb, kjer sva bivakirala. Tretji dan sva plezala dva raztežaja po grebenu in prečila desno v izstop Slovenske. Verjetno sva ta dva raztežaja in žleb splezala po Crozu. Iz skice je precej slabo razvidno, vendar mislim, da potem Croz zavije v levo. Če ne bi plezala v žleb, bi morala preplezati še dva raztežaja po ledišču, potem pa je sledilo 80 metrov skalnega dela. No to sva obšla po grebenu in žlebu. Ne morem pa sto procentno trditi, da imam prav, ker sem opise gledal samo na sliki Jorassov iz vodnička, moral bi se pogovoriti s kakšnim res poznavalcem.
Medtem pa sem prebrskal tudi arhiv in – našel pismo/poročilo, ki mi ga je takoj po povratku iz Francije poslal Vanja Matijevec:
Šentvid 23.7.1977 (Vanja se je vrnil dan preje pozno zvečer)
Prakvar sem se vrnil iz Francije in kot prvo ti imam namero podati opis prvenstvene smeri v Gd. Joprasses, ki smo jo imenovali »Slovenska«.
Opis: Čez krajno poč in po snežišču v smeri skalne ostroge (50°). Za njo po ledeni rampi opod str žleb, ki privede na prvo ledišče (60°). Čez ledišče desno navzgor pod naslednji žleb, ki vodi proti drugemu ledišču. Skozenj (60-65°) in po drugem ledišču navzgor v smeri zajede (60°). V zajedo in sledeč razčlembam dva raztežaja (mestoma V+) pod strm žleb, ki vodi na tretje ledišče. Skozenj (mestoma nad 70°) na ledišče in po njem do njegovega najvišjega konca v skalah. Po žlebu (60-65°) v kamni in levo po zajedi navzgor dva raztežaja (V). Okrog roba levo v žleb in na njegovi levi strani čez preveso prosto v leden raz. Po njem do skal in nato 20 m levo čez varljiv led na skalah na stojišče na stolpiču. Čez prebisno poč (V+) navzgor in po ploščah na vršni greben.
Ocena: led 55-60° mestoma 70°, skala V+, (41 dolžin, 4 prečenja), 21 ur, 17 in 18.7.1977
Plezali Franček Knez in Jože Zupan (AO Celje) ter Vanja Matijevec in Lado Vidmar (AO Šmarna gora).
Še to: Smer se nekako v sredini dotakne Peteres-Maierjeve – to je zajeda pod 3. lediščem, gre skupaj z njo dva raztežaja (kopna zajeda), nato pa spet samostojno navzgor (žleb s plitvim ledom).
Plezali smo ponoči (začeli so ob 21. uri ) in zjutraj smo bili že na 3. ledišču. Izstopili pa smo zvečer ob 18. uri kar lepo ilustrira, kakšne so bile razmere v “kopni skali”. Del vršne stene (6 dolžin, 1,5 prečenja) je strahotno krušljiv in ob našem plezanju je bilo vse zalito v požled – posledica slabega vremena dan pred vstopom v steno. Štirje smo plezali zato, ker sta imela Celjana natanko iste namene kot jaz, ko sem prišel v Francijo in se nam je zdelo še najbolj poštenop, da gremo pač skupaj. Plezali smo v dveh samostojnih navezah, le nekaj raztežajev smo se zvezali skupaj zaradi kamenja in ledu, ki ga je prva naveza rušila na drugo v vršni steni. Sestopili smo na južno stran – na kočo Boccalatte in nato v dolino. Smer je po moji oceni zelo naporna, saj v celi smeri komaj dva ali trikrat lahko varuješ sede, drugače si ves čas na prednjih zobeh derez.
V ilustracijo ti prilagam tudi sliko z vrisano smerjo (našo) in Crozom in Jugoslovansko smerjo (Gradišar – Herzog).
Lep pozdrav Vanja
Potem šele sem segel po Planinskem vestniku. V enem najdebelejših letnikov doslej (urednik je bil še Tine Orel) 1977, je na strani 676 začetek članka Vanje Matijevca Ena doma, ena na tujem; opisuje zimski vzpon prek SZ stene Travmnika (Jesih-Lipovec) in – s podnaslovom
– – –
Noč v severni steni Jorasses
Pozno popoldne. Po ledeniku se opotekajočih korakov pomikajo štiri postave, sključene pod težkimi nahrbtniki. Sonce osvetljuje steno v zatrepu doline od strani in njeni stebri se kažejo očem v vsem sijaju in ustromljenosti. Pogledi četverice so ves čas uprti v granito-ledeni kolos. Vsak zase tuhtajo in raz,mišljajo o bodočih urah, ko bodo iskali prehode v orjaškem zidovju. Smer, ki so si jo zarisali že doma – v svojih načrtih, dobiva tu pod steno svojo pravo podobo, le uresničenje je še skrito za velik vprašaj naslednjih dni. Iz src se plazijo klice negotovosti ijn tesnobe, skrbno prikrite za optimistično glasnimi razmišljanji, ki naj pomagajo premagati prve trenutke soočenja s steno. Kolos moreče pritiska na dušo, njegova senca leži daleč po dolini. Sonce zahaja za grebeni in stena zažari. Žarki zlate strma ledišča in rumenorjavi granit se ostro odraža od temnomodrega neba.
Četverivca pod steno je pripravljena na ure negotovosti in boja za obstoj. Počasi, vdiraje se do kolen v razmehčani sneg, napredujejo pod robno poč. »Hudič naj vzame ta gnoj!« Pridušanje pomaga, napetost se sprošča. Tik ob skalnem rebru odkrijejo prehod čez poč in se zaženo v snežno strmino. po dveh raztežajih se sneg umakne ledu. Dan počasi ugaša. V strmem žlebu se prižgo lučke, druga za drugo, kot zvezde na nebu. Strmina narašča in led je vse tanjši. Le nekaj centimetrov debela plast pokriva skalni žleb in cepin brenče odletava od trde podlage. »Pojdi bolj proti sredini, tu je prava svinjarija!« »Zavrtaj!« »Sranje, saj ni kam, sma skala!« Korak za korakom, ustnice so stisnjene od bolečine, dihanje je podrejeno igri ravnotežja. Končno! Dva klina se zagrizeta do ušes v varljivi element in počutje se popravi, ko razbolele noge stopijo v hitro izkopano stopinjo. Gremo! Raztežaj za raztežajem skozi temo med ledenimi okruški. Pogled na okolico še ne razkriva nobenega napredovanja. Človekov korak je v tej ogromni steni komaj kaplja v morje. Prvo ledišče je za njimi in lučke kot znanilke življenja zaplešejo v strmi žleb, ki se povezuje z drugim. Grlo je suho, méča bole od napora, roke trdno oklepajo ratišče cepina. Pogled bega po zbrušeni ledeni površini in išče lažjih prehodov. Pa tu lažjega ni, divje strmo se vzpenja ledišče proti skalni pregradi nad njim. Ugrizi derez in piki cepina kažejo hrepenenju pot. Navzgor. Pod skalno pregrado se četverica za hip ustavi. Bolele škrtnejo dereze ob trdi granit. Iz poči se vsiplje led in kamenje, ko se prvi bori z gravitacijo. Trojica, obsojena na čakanje, se umika pred izstrelki, ki sekajo okrog in po njih. Glavo pretrese oglušujoč pok, pred očmi se stemni, v čeladi zazija luknja. »Au! Dobil sem jo!« »Si pri sebi?« »Je že bolje, samo pazi, lepo te prosim!« »Ne morem bolj, tu vse odpada, kar primeš, gre k hudiču!« »Au! Prekleto sranje, ko bi se vsaj skril lahko kam!« »Obupat pa n’kol, ti hojlarijaro!« No, ta je pa dobra. Koncert pri vas doma v tej negostoljubni steni. Z vsakim preplezanim metrom morala spet skokoma narašča. Spet zaplezajo v ledeni žleb, ki skorajda navpičen drži na tretje ledišče. Ledno kladivo in cepin sta edina pomočnika utrujenim nogam. Žleb izginja v globino, nad njimi pa se razprostre obsežno ledišče. Strmina nekoliko popusti. Jutranja sivina počasi razkriva okolico. Več kot dve tretjini stene je že za njimi. Oči, ki so bile vso noč priklenjene v ozek krog svetlobe iz čelne svetilke, le počasi dojemajo spremembo. Pogled zdrsne mimo derez v globino. V mračni senci leži ledenik pod steno, zijajo razpoke, lačno zahtevajo žrtev. Trdneje zgrabi roka cepin, previdnejši je korak ob misli na strmino pod nogami.
Sonce zariše zlato progo na grebenu. Kako blizu je in vendar kako daleč še! Kratek počitek povrne v utrujeno telo nekaj moči. Trdi led pod strmim žlebom se kolje pod udarci cepina v velikih luskah, ki z blazno naglico žvenkljajo v globino. Konice derez komaj opazno grizejo v ledeno maso, vendar dovolj, da opirajo plezalca v igri na srečo. Led je vse tanjši, a kljub strmini ne odstopa od skal. Varovališče v stremenih pije še zadnje kaplje potrpljenja. »Hudiča, pazi na to prekleto kamenje! Imaš kaj prostora pri sebi, tu se ne da več viset!« »Še zame ga ni! Raje se ne obešaj preveč, klin ni kaj prida!« »Hudiča, še to!« Sto metrov je še do roba stene, sto metrov in smer, ki je živela v srcih, bo postala resničnost, zatorej le mirno in potrpežljivo. Mora iti! Le nobene neumnosti zdaj, pod vrhom!
Kladivo spet poje v previsni poči in led v iverih brizga pod udarci cepina. Meter za metrom se zmanjšuje razudalja do osončenega grebena. Tople granitne plošče zastavijo zadnjo uganko. Ko je rešena, se odpre pogled na zeleno dolino na jugu.
Veter hladi razgreta čela četverice, ki stoji na grebenu s pogledi uprtimi v daljo. Čez steno je zarisana nova – »slovenska smer«.
Veselje nam sije iz oči in tiha sreča polni naša srva, ko si krepko sežemo v roke.
Pripis: Dne 17. in 18. 7. 1977 so Franček Knez, Jože Zupan (AO Celje), Lado Vidmar, Vanja Matijevec (AO Šmarna gora) preplezali novo smer v severni steni Grandes Jorasses. Smer poteka po desnem boku Crozovega stebra med smerjo Peters-Maier in Poljsko smerjo. Višina stene v tem predelu ca. 900 m, povprečna naklonina ca. 55 stopinj. Naklonina ledu doseže v posameznih raztežajih 70 stopinj in več, medtem ko je ocena kopnih raztežajev V+ (zgornja meja).
Čas plezanja: 21 ur.
Sestop – na južno stran mimo bivaka Boccalate v dolino – Entreves.
