Se lahko vprašamo, kako se počutijo starejši gorski reševalci, ko opazujejo ta čas? Jim je prav, da se njihovo delo in pomoč pri prostočasnih dejavnostih (smučanju, …) včasih ni štelo med »akcije« in da novi rod s popisovanjem vsega živega posredovanja »nabija« svojo samopodobo? Kljub »kao prostovoljstvu« je (pač) to le biznis, v katerega se moraš zaradi časa vključiti, saj večino posnetkov v živo na koncu dobimo na družabnih omrežjih prav od gorskih reševalcev, policije, vojske … Ne, navsezadnje: Cenjeni Iztok (in bradati policist), je res pomembno, s katere vrste helikopterjem se (le za lastnika zastonj) prevaža žejne kužke?
Navržena tema je zgolj za premislek (na katerega vemo, da ne bo pravega odziva), a tudi prav, ker imamo (na zalogi) precej boljše razmišljanje, ki ponudi odgovor, kje smo danes.
Fabio Bristot – Rufus nekdanji gorski reševalec, je v svojem zapisu izrazil globoko zaskrbljenost (v Belačevem slogu) nad pojavom senzacionalističnega objavljanja nesreč na družbenih omrežjih, ki se je razširil tudi v gorski svet. Po njegovem mnenju gre za uničujočo in vulgarno potrebo po takojšnjem deljenju dramatičnih dogodkov v realnem času, zadeve, ki so nekoč veljala predvsem za prometne nesreče, zdaj pa vse pogosteje segajo tudi med gore.
V zadnjem času se je na italijanskih gorskih območjih zgodilo več nesreč, ki so terjale žrtve in povzročile številne poškodbe. Bristot opozarja, da to ni več novica, temveč postaja kronika, ki jo družba vse bolj izkorišča. A opozarja, da se ne smemo sprijazniti z miselnostjo »nesreče se pač dogajajo,« saj to zmanjšuje možnosti za uvedbo preventivnih ukrepov, širjenje dobrih praks in spodbujanje odgovornega vedenja.
Po njegovem opažanju se na eni strani pojavlja otopelost ob številnih žrtvah – ne le v gorah, temveč tudi ob utopitvah v morju in rekah. Na drugi strani pa se krepi skoraj paradoksalen odnos: vse več ljudi kaže odvisnost od makabričnega (v umetniških delih pridevnik makabre pomeni »imeti mračno ali grozljivo vzdušje«), ki je povezano z odsotnostjo etike.
Ko se res zgodi nesreča (ne prevoz nepoškodovanih) v gorah, reševalci – medicinsko osebje in gorska reševalna služba – poskušajo stabilizirati poškodovanca ali potrditi smrt. Medtem pa se na družbenih omrežjih že pojavljajo objave o znamki nahrbtnika, vrsti plezalne poti, dinamiki nesreče, domnevni odgovornosti – pogosto podprte s fotografijami in senzacionalističnimi komentarji.
Bristot ne želi igrati cenzorja ali moralista, a priznava, da ga takšne objave globoko prizadenejo. Dejstvo, da se je ta pojav razširil tudi v gore, ga jezi. Sprašuje se, ali se tisti, ki objavljajo takšne vsebine, zavedajo, da lahko svojci poškodovanih ali umrlih iz teh objav – skupaj s slikami in komentarji – izvedo za tragedijo na brutalen in neoseben način. Postavlja vprašanje: kako bi se počutili, če bi na družbenem omrežju izvedeli, da ste izgubili otroka, starša, partnerja ali prijatelja?
Njegov zapis ni pritožba in ne obtožba, temveč iskreno povabilo k razmisleku. Opozarja, da so naši odnosi – že tako krhki in pogosto preveč virtualni – vse manj sposobni braniti se pred pomanjkanjem etike in spoštovanja. Gre za perverzno projekcijo tragedij na družbenih omrežjih, ki jih objavljamo kot »všečkan« material.
Bristot poziva k ponovni uvedbi etike, ki spoštuje trpljenje in bolečino – tudi v gorah. Zaveda se, da bo ta proces počasen, saj gre za kulturno spremembo, ki mora biti temeljita in trajna. Verjame, da se to ne bo zgodilo brez izobraževalnega sistema, ki bi v šolskem kontekstu ponovno vzpostavil načela civilnega življenja in spoštovanja.
PN
