Univerza v Torinu odpira specializirani magistrski študij – Kaj pa slovenski sistem?
Če beremo in (s)poznamo nekaj zgodovine, lahko hitro ugotovimo, da ob nesrečah v slovenskem gorskem okolju ni stalno delovalo prav veliko »gorskih zdravnikov« (o tem in o njih bi veljalo napisati kar eno obširno knjigo). Ker ni bilo nikoli prav posebno razpisano, s kakšnimi specializacijami naj bi se ti vključevali, je morda že prepozno, da bi prav na hitro ugotovili, kdo bi pa morda lahko nasledil izvrstnega alpinista in zdravnika, ki ima sedaj največ gorskih reševanj, in kdo bi (spet morda) lahko opravil inovativni magistrski študij (druge stopnje) iz gorske medicine, kot ga je razpisala Univerza v Torinu.
Če (zaradi primerjave ta del) povzamemo: Prijave na nov dodaten študij so namenjene zdravnikom, ki želijo pridobiti poglobljeno znanje o zdravju, nujni medicinski oskrbi in preventivi v visokogorju. Program združuje teoretična predavanja, praktične vaje na terenu in strokovne kompetence, uporabne v športu, turizmu ter varovanju gorskega okolja.
Gorska medicina je v Italiji dolgo ostajala področje brez formalnega akademskega okvira. Novi torinski »master«, zasnovan pod vodstvom profesorja Danieleja Mancardija, želi prav to spremeniti. Program vključuje širok nabor vsebin: od fiziologije, visokogorja in upravljanja nujnih stanj do prehrane, klimatologije, varstva narave ter športne in turistične medicine.
Predavanja bodo potekala v prostorih Narodnega muzeja gore v Torinu, praktični del pa vključuje tudi dva intenzivna tedna usposabljanja na Inštitutu Angelo Mosso, zgodovinskem središču raziskav visokogorja.
Udeleženci, ki bodo uspešno zaključili program, bodo pridobili naziv specialist gorske medicine. Njihove kompetence bodo uporabne na številnih področjih: od spremljanja športnikov v ekstremnih razmerah do varnega vodenja turističnih dejavnosti, prehranske podpore v visokogorju in promocije zdravja v alpskih skupnostih.
V tujini že vrsto let delujejo programi, kot je Diploma in Mountain Medicine (DiMM), mednarodno priznana kvalifikacija, ki jo podpirajo IKAR, ISMM in druge organizacije. Tudi številne evropske univerze ponujajo specializirane magistrske programe s poudarkom na medicini v ekstremnih okoljih, kar potrjuje, da je gorska medicina v vzponu.
Master Univerze v Torinu prihaja v času, ko je gorski svet prostor športa, raziskovanja, rehabilitacije in turizma, hkrati pa tudi prostor tveganj, ki zahtevajo visoko usposobljene zdravstvene strokovnjake. S šolnino okoli 4000 evrov in prijavnim rokom do 3. februarja 2026 program predstavlja pomembno priložnost za mlade zdravnike in zdravstvene delavce.
Razmislek: kaj pa Slovenija?
Slovenija se rada pohvali z vrhunskim gorskim reševanjem, sodobnimi helikopterji in izjemno predanimi ekipami, saj je (tudi) javno mnenje bolj na strani reševanja kot pa preprečevanja. Toda za resnično vrhunsko storitev samo tehnika ne zadostuje. Helikopter je orodje — ključni so ljudje, ki sedijo v njem.
Danes v slovenskih posadkah pogosto delujejo mešane, delno vojaško-policijske profesionalne ekipe, zdravniki pa niso nujno (dovolj) specializirani za delo v visokogorju, ekstremnem mrazu, hipoksiji ali v zahtevnih logističnih pogojih. To ni kritika posameznikov, temveč sistemska realnost: država ne izobražuje svojega kadra na področju gorske medicine?
Če želimo: boljšo prehospitalno oskrbo v gorah, hitrejše in varnejše intervencije, manj zapletov pri poškodbah v visokogorju, boljšo podporo športnikom, turistom in lokalnim skupnostim, potem potrebujemo specializirano znanje, ne le opremo.
Brez vrhunskih strokovnjakov ostanejo plovila le drage igrače, (kot smo videli) trdno prizemljena tako pod meglenim pokrovom kot pod okriljem noči. Hanželj pa je že leta 1978 ponoči (z žarometi in brez vitla pobiral skorajda) v Hudičevem žlebu. Je potem današnje stanje napredek? Ali pa so »gorski zdravniki« (še vedno) le podpisovalci nalogov (tudi za pobiranje nepoškodovanih), da jih potem plača(mo) in jih ne rabimo dodatno izobraževati …
PN
