Glas, 24. junij 1977
Čeprav se letna planinska in alpinistična sezona šele začenja, so naše gore samo letos že terjale 16 smrtnih žrtev – Bomo letos dosegli žalostni rekord iz leta 1975, ko je v naših gorah umrlo 36 ljudi? — Kako bodo gorski reševalci kos preventivnemu in reševalnemu delu
Kranj — Zgodovina slovenskega planinstva, alpinizma in gorskega reševanja pozna le malo tako črnih in žalostnih dni, kot so bili pretekli petek, sobota in nedelja. Kar sedemkrat je človek, zaljubljen v lepote našega gorskega sveta, ki pa je lahko še kako okruten, poklical na pomoč. Dvakrat hitra in nesebična pomoč gorskih reševalcev ni pomagala. Število letos smrtno ponesrečenih v gorah se je grozeče dvignilo …
Zakaj? To premlevajo gorski reševalci in planinci, ki vedo, da gora prišleka prav nič ne spoštuje, temveč terja spoštovanje od njega! Joža Žvokelj, izkušeni kranjski gorski reševalec in instruktor gorskega reševanja, ki je vzgojil že veliko mladih reševalcev in je vodil zadnje reševalne akcije na področju Jezerskega, in reševalec Franci Ekar skušata priti do dna vzrokom za zadnje nesreče. Ugotavljata, da se planinci v tem času podajajo na težko prehodna pota, ki so še posebno v severnih ostenjih zasuta s snegom. Nadpovprečno visoke snežne padavine so zasule grape z večmetrsko snežno odejo, ki se ponavadi konča tik nad prepadi in stenami. Nepreviden korak na takem snežišču je dovolj za smrtonosni padec prek stene. V gore prihajajo ljudje brez — za take razmere — potrebne opreme. To so najmanj čevlji, cepin in vrv. Na planinskih potih pa srečujemo tudi ljudi, ki takšno opremo imajo, pa žal, z njo ne znajo ravnati. Pogosto jim je bolj v napoto kot pa v pomoč.
Pri nas vsakdo lahko kupi primerno in zahtevano opremo. Vendar se v takih primerih obnašamo preveč komercialno. Nihče namreč kupca ne vpraša, ali zna z opremo tudi ravnati, ali ima osnovno planinsko izobrazbo in, ali je vsaj član planinske organizacije. Mogoče bi kazalo poostriti celo kriterije za sprejem v planinsko organizacijo …
Joža Žvokelj opozarja, da sneg še vedno prekriva markacije in varnostne vrvi. V takšnih razmerah je najlaže zaiti. Še posebno nevarno je sestopanje. Letošnja snežna odeja je varljiva, trhla in nestabilna. K nevarnostim, ki so brez dvoma prispevale k zadnjim nesrečam, pa kaže dodati še padanje kamenja, ki se spreminja v prave plazove, nevarne za gornike in reševalce. Slednji so to občutili pri zadnjih akcijah. V razmerah, kakršne so in še vladajo v gorah, ne kaže prezreti tudi omamljujočega vpliva sonca, soparice, spremembe višine in klime. Vse skupaj so skrita past gorskega sveta, ki jo mora upoštevati še kako izkušen gornik.
Kako preprečiti ali vsaj zajeziti umiranje v gorah?
Na prvo mesto postavljamo fizično in psihično pripravljenega planinca, oboroženega z znanjem in opremo. Le redki, ki so vse to imeli, se niso nikdar vrnili z gora. Velikega pomena je tudi pravilno obveščanje o razmerah v gorah in strokovno vodenje po nevarnih poteh. Ali niso zgledovanja vredni primeri izletov v gore, ki jih organizira na primer kranjsko Planinsko društvo? Strokovno vodeni in pravilno opremljeni planinci so premagali že marsikatero nevarno past, pa se ni pripetila nesreča. Udeleženec takšnega izleta bo tudi kasneje, ko bo sam ali v manjši skupini v gorah, znal upoštevati pravila ravnanja v gorah.
Zajec pa tiči tudi v grmu, ki se imenuje financiranje planinstva. Marsikatero društvo nima prebite pare za namestitev dodatnih opozorilnih in varnostnih pomagal, kot so table, dodatne vrvi pri težkih prehodih čez snežišča itd. Avstrijci to imajo, čeprav imajo organizirano in plačano vodniško službo! Za takšne ukrepe bi tudi pri nas morali izbrskati denar.
Razmisliti pa kaže tudi o družbenem položaju gorskih reševalcev.
Kako bodo reševalci ob tako skokovitem naraščanju nesreč kos posegom, če upoštevamo, da je njihova naloga tudi vzgajati in da je večina reševalcev zaposlenih?! Nekateri reševalci zaradi humanega dela niso prikrajšani pri dohodku, marsikdo pa je predanost gorskemu reševanju že plačal s tanjšo denarnico in zapostavljanjem v kolektivu!
J. Košnjek
