Glas, 24. junij 1977
Planinci so bili na Slovenskem poleg naravoslovcev začetniki varstva narave, saj so znali najbolje ceniti lepote in znamenitosti naše narave. Tako naravoslovce kot planince je že od vsega začetka privabljala prvobitna lepota triglavskega pogorja. Leta 1908 je seizmolog in naravoslovec Albin Belar predlagal okrajnemu glavarstvu v Radovljici ustanovitev »naravovarstvenega parka pod Komarčo«, vendar predlog ni bil uresničen.
Leta 1924 sta dobili Muzejsko in Planinsko društvo iz Ljubljane v zakup za 20 let 1400 hektarjev zemlje v dolini sedmerih jezer. Po dveh desetletjih zaradi vojne pogodbe niso mogli obnoviti. Leta 1961 pa je slovenska skupščina na predlog Planinske zveze Slovenije sprejela Zakon o triglavskem narodnem parku.
Park meri 2000 hektarjev in je na skrajni meji mednarodnega pogoja za oblikovanje naravnega parka. Njegova največja vrlina je prvobitnost. O njej lahko govorimo kljub temu, da so že vidni sledovi človekovega posega. To je sicer vplivalo na umik nekaterih živalskih vrst (pred 100 leti je bil tod izredno pogost medved), vendar popolne prvobitnosti skoraj nikjer ne najdemo več. V parku je vsa narava nedotakljiva. Tu velja prepoved za sleherni poseg, čeprav v drugih predelih temu ni tako. Pod Triglavom in v njegovi okolici ni dovoljeno razkopavanje tal, sekanje lesa in grmičevja, paša itd. Le ob takih varstvenih pogojih ostaja narodni park največji naravni muzej v Sloveniji.
Ker je Triglavski narodni park v primerjavi z drugimi parki po svetu sorazmerno majhen, so strokovnjaki že izdelali predlog za njegovo razširitev. Obsegal naj bi vse vzhodne Julijce in dosegel 7800 hektarjev površine.
D. Maretič
