o odgovornosti, prepovedih in tišini pravne roke
V Sloveniji pogosto govorimo o gorah kot o prostoru svobode (razen tam kjer so z zakonom že »uredili« območje). O krajih, kjer se človek umakne pred sistemom, kjer se zanaša nase, kjer se pravila in kazni pišejo s tragičnimi izkušnjami in ne z zakoni. A ta predstava ni univerzalna. V Kanadi, na primer, je vstop v zaprto območje narodnega parka Glacier kaznovan – ne z opozorilom, temveč z denarno kaznijo, sodnim postopkom in jasnim sporočilom: svoboda v gorah se konča tam, kjer se začne odgovornost do narave, drugih in sistema.
Dva smučarja iz Revelstoka sta bila kaznovana s po 500 dolarji, ker sta aprila vstopila v zaprto območje parka West Rogers – kljub temu, da sta imela vsa potrebna dovoljenja in znanje o varnosti pred plazovi. Njuna napaka je bila »poštena«, a kljub temu sankcionirana. Sodnik je kazen znižal, a ni odpravil odgovornosti. Del globe je bil namenjen organizaciji Avalanche Canada, ki skrbi za ozaveščanje in varnost.
V Sloveniji bi bil podoben primer verjetno obravnavan drugače. Morda bi ostal neopažen. Morda bi se izgubil v birokratski megli. Morda bi se končal tudi z medijsko odmevnim poročilom o »pogumnih fantih«, ki so »kljub očitni nevarnosti« dosegli cilj in na povratku umrli. Roka pravice v gorah je pri nas pogosto mehka – tudi takrat, ko gre za očitne kršitve naravnih zakonov in človeških predpisov.
Zakaj je kanadski primer pomemben?
Kot kaže izpostavljen primer, je mogoče vzpostaviti kulturo odgovornosti, ki ne temelji zgolj na kaznovanju, temveč na jasnih pravilih, izobraževanju in spoštovanju. Parks Canada napoveduje spremembe sistema dovoljenj: vsi uporabniki bodo morali opraviti test o varnosti pred plazovi, ne glede na izkušnje. Vsak dan bo treba preveriti razmere in obvestila o zaprtju. In če se pravila kršijo – sledi odziv. Več podrobnosti o sistemu zimskih dovoljenj in zaprtjih v narodnem parku Glacier je na voljo na parks.canada.ca.
V sezoni 2024–25 je bilo v parku zabeleženih 21 reševalnih incidentov, 30 poročil o plazovih in 12 ljudi, ujetih v plazovih. Statistika ni zgolj številka – je opomin, da svoboda v gorah ni absolutna.
Kaj pa pri nas?
V Sloveniji se redko zgodi, da bi bil posameznik kaznovan zaradi vstopa v nevarno, zaprto območje ali ne glede na nasvete s strani uradnih agencij. Še redkeje se zgodi, da bi bila kršitev obravnavana kot sistemski problem, da bi ugotavljali »odgovornost tretjih oseb«, lahko pa sledijo postopki iz maščevalnosti, ker »ni naš«! Gore ostajajo prostor, kjer se pravila pogosto razumejo kot priporočila. A morda je čas, da se vprašamo: ali je svoboda brez odgovornosti res svoboda? Ali je tišina pravne roke v gorah res znak zrelosti – ali pa le odmev neurejenosti? So pooblaščene, uradne in odgovorne osebe (ne)sposobne?
Gore niso povsod enake. In prav zato je primer iz Kanade primeren. Ne kot model, ki bi ga slepo posnemali, temveč kot povabilo k razmisleku: kako naj v Sloveniji vzpostavimo kulturo, kjer svoboda v gorah ne pomeni odsotnosti pravil, temveč prisotnost spoštovanja?
