Razprava o prihodnosti gorskega sveta se v Italiji – in posredno tudi pri nas – vedno znova vrača k istemu vprašanju: kako dolgo lahko smučarska industrija še temelji na logiki rasti, če pa se naravni pogoji pred našimi očmi spreminjajo? Najnovejši odziv prihaja iz Italije, kjer je predsednica združenja žičničarjev Anef, Valeria Ghezzi, v intervjuju za Corriere del Trentino ponovno označila okoljevarstvene kritike kot »ideološke«. Po njenem naj bi zadnje sezone dokazovale, da sistem deluje, da je panoga stabilna in da so skrbi pretirane.
Toda odgovor Luigija Casanove, dolgoletnega okoljevarstvenika in predsednika Mountain Wilderness Italia, razkrije povsem drugačno sliko – ne ideološko, temveč empirično, utemeljeno na dejstvih, ki jih v Alpah vidimo vsak dan.
V Alpah se že dlje odvija tih, a vztrajen spor, ki ga ne vodijo ne politiki ne aktivisti, temveč sama pokrajina. Na eni strani stoji logika trga, ki v gorah vidi prostor za rast, investicije in donos. Na drugi strani stoji logika prostora, ki ima svoje meje, svoje ritme in svojo krhkost. Med njima pa se znajde človek, razpet med željo po razvoju in potrebo po ohranitvi nečesa, kar je večje od nas.
Ko predsednica združenja žičničarjev govori o »ideološkem ambientalizmu«, se zdi, kot da bi šlo za spor med dvema svetovoma, ki se ne razumeta. A v resnici je razkorak drugje. Ne gre za ideologijo, temveč za vprašanje, ali smo pripravljeni videti, kar se dogaja pred našimi očmi. Gore se spreminjajo hitreje, kot smo si kdaj predstavljali. Sneg prihaja pozneje in odhaja prej. Led se umika. Voda postaja dragocena. In vendar se v razpravah pogosto sliši, da je vse to pretirano, da so zadnje sezone dokaz stabilnosti, da je panoga močna in da skrbi niso potrebne.
Toda gore ne berejo ekonomskih poročil. Berejo temperaturo. Berejo sušo. Berejo pritisk, ki ga nanje nalagamo z vsakim novim rezervoarjem, vsako novo cesto, vsako novo žičnico, ki se vzpenja še malo višje, kot da bi hoteli ujeti nekaj, kar nam uhaja iz rok.
V tem prostoru, ki je bil nekoč sinonim za tišino, se danes (preveč) sliši hrup strojev, helikopterjev, glasbo poletnih prireditev, motorne sani, ki režejo noč. Vse to je del sodobne podobe gora, ki jih je industrija snega preoblikovala v kuliso za množični turizem. A za kuliso se skrivajo zgodbe, ki jih redko slišimo: mladi, ki odhajajo, ker si ne morejo privoščiti življenja v lastnih dolinah; delavci, ki prihajajo od daleč, ker domačini ne zmorejo več plačati najemnin; učitelji in medicinske sestre, ki se selijo v dolino, ker v turističnem raju ni prostora za njih.
Gore so postale prostor, kjer se bogastvo meri v številu nočitev, ne v kakovosti življenja. In prav tu se razkrije največji paradoks: panoga, ki naj bi ohranjala življenje v gorah, ga pogosto potiska proč. Ne zaradi zlobe, temveč zaradi logike, ki pozna le rast, nikoli pa meje.
Okoljevarstveniki, ki jih nekateri označujejo za ideologe, v resnici opozarjajo na nekaj zelo preprostega: da je treba prisluhniti prostoru. Da je treba razumeti, da gore niso neskončen vir, temveč občutljiv ekosistem, ki ga lahko izgubimo, če ga preobremenimo. Da prihodnost ne bo odvisna od tega, koliko kilometrov prog bomo še dodali, temveč od tega, ali bomo znali ohraniti tisto, zaradi česar so gore sploh privlačne: tišino, divjino, občutek, da smo stopili v svet, ki ni narejen po meri trga.
V tem smislu razprava ni spopad med »proti« in »za«, temveč vprašanje, kakšno prihodnost si želimo. Ali takšno, kjer bo gorski svet postal še bolj ekskluziven, še bolj odvisen od energije, vode in umetnega snega? Ali pa takšno, kjer bomo znali reči: dovolj. Dovolj širjenja, dovolj posegov, dovolj zanikanja. Čas je, da se ustavimo in pogledamo okoli sebe.
Gore naj bi nas učile potrpežljivosti, skromnosti in spoštovanja. Morda je čas, da se tega spet spomnimo. Ne zato, da bi se odpovedali razvoju, temveč zato, da bi ga usmerili v smer, ki bo omogočala življenje – ne le turizem. Da bi ustvarili prostor, kjer bodo mladi lahko ostali, kjer bo narava lahko zadihala, kjer bo tišina spet imela prostor.
Klimatska kriza ni ideologija. Je vreme, ki ga čutimo na koži. Je sneg, ki ga ni. Je voda, ki je ni. Je pokrajina, ki se spreminja. In če je včasih veljalo, da so gore večne, danes vemo, da niso.
Vprašanje je le, ali bomo to priznali pravočasno.
PN
