Gorenjski Glas, 16. junij 1992
Gorski svet – varstvo in razvoj
Gozdnatost naših gora je še zelo visoka, v zadnjem času se je celo izboljšala. To ni naključje, ampak je predvsem rezultat stoletnega zavedanja o pomenu gozdnega rastja za varstvo pred naravnimi ujmami.
Bled, 11. junija 1992
Zveza društev inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije in Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva Bled sta v četrtek pripravila v dvorani blejskega gozdnega gospodarstva posvet z naslovom Gorski svet – varstvo in razvoj. Posveta so se poleg gozdarjev udeležili tudi kmetijci, vodarji, naravovarstvenih, turistični delavci, gospodarstveniki in drugi. Omenimo le nekatera razmišljanja, ugotovitve in ocene!
Republiški poslanec in član stranke Zelenih dr. Hubert Požarnik je opozoril na nekaj problemov in pojavov, ki posredno ali neposredno vplivajo tudi na gozd.
Ob fenomenu tople grede oz. pregrevanju zemeljske površine in ozračja predvidevanja kažejo, da se bo v naslednjih petdesetih letih povprečna temperatura na našem planetu (ob predpostavki, da takoj nečesa ne ukrenemo) povečala za 2,5 stopinje Celzija. Na severnem in južnem polu bo prišlo do taljenja ledu, gladina morja se bo do leta 2030 dvignila za 20 centimetrov, do leta 2050 za 30 do 100 centimetrov, nekateri najbolj zeleni in plodni deli kontinentov pa se bodo spremenili v puščavo. Na ozemlju Evrope je ogroženih ali pred izumrtjem 22 vrst višjih rastlin, 40 odstotkov plazilcev in sesalcev, polovica vseh vrst rib ter 20 odstotkov ptic in nevretenčarjev. Približno 40 odstotkov gozdov v Evropi (v nekaterih državah pa še precej več) je zaradi onesnaženosti voda in zraka že resno poškodovanega. Če je 1978. leta prišlo na vsakega Zemljana 31 arov plodne zemlje, je bo leta 2000 še 16 arov in leta 2050 samo še 800 kvadratnih metrov.
Vsako leto vetrovi, vode in drugi vplivi odnesejo in uničijo 26 milijard ton plodne zemlje. Zemlja je zaradi namakanja vse bolj slaba. Vsako uro izumre ena živalska vrsta, nova pa se porodi le vsako leto… “Napačen, stihijski, ljudem in naravi nenaklonjen gospodarski in tehnični razvoj ter življenjske navade ljudi v bogatih in razvitih industrijskih deželah so pripeljale svet na rob propada, pred brezno jedrskega uničenja , lakote velikega števila prebivalstva in propadanja narave. Po splošnem mnenju strokovnjakov imamo na voljo še nekako dvajset let, da preusmerimo tirnice in uberemo pot iz nevarnosti,” je dejal dr. Hubert Požarnik in poudaril, da bi se gozdarji kot ugledni strokovnjaki morali bolj zavzemati za varstvo narave sploh in ne samo gozda.
Samo 2.000 hektarjev gozda je brez splošno koristnih funkcij
Ko je Janez Košir iz blejskega gozdnega gospodarstva govoril o gozdu in njegovi vlogi v gorskem svetu, je “postregel” z nekaterimi zanimivi podatki, ugotovitvami in ocenami. Rezultati raziskave, s katero so pred dvema letoma prvič pri nas ugotovili in ovrednotili splošno koristne funkcije gozda, je pokazala, da v blejskem gozdnogospodarskem območju le 2.000 hektarjev gozda (od skupno 58.080) nima posebej poudarjenih splošno koristnih funkcij. Kar 63 odstotkov gozdov ima močno poudarjeno varovalno vlogo pred erozijo, plazovi, hudourniki in poplavami, 13 odstotkov gozdov ima poudarjeno hidrološko vlogo (gozd omogoča trajno preskrbo s pitno in z industrijsko vodo), 44 odstotkov gozdov ohranja naravno in kulturno dediščino, 29 odstotkov gozdov ima poudarjeno turistično-rekreacijsko vlogo… Na 30 odstotkih površine gozdov se prekrivajo vsaj tri splošno koristne funkcije gozda, na 14 odstotkih štiri in več.
Problemov je veliko: gozdove ogrožajo nadpovprečna onesnaženost zraka, naravne ujme, preštevilna jelenjad in muflon, nenadzorovana gozdna paša goved, ovc in celo konj, brezzakonje v zasebnih gozdovih (četrtina dreves je posekana brez strokovne izbire), krčenje brez krajinske presoje – in še bi lahko naštevali. Čeprav je gozdarstvo v kriznih razmerah, se gozdarske vrste krčijo in so že manjše kot 1964. leta. Ob tem se zastavlja vprašanje: bodo gozdarske probleme lahko reševali ljudje, ki o okolju malodane niso nič slišali.
Vztrajajo le najbolj navezani
Martin Šolar je (namesto zadržane dr. Ane Barbič) predstavil nekatere ugotovitve iz raziskave o razvojnih možnostih (kmečkih) gospodinjstev v Triglavskem narodnemu parku. Raziskava je pokazala, da ljudje v parku živijo “skromnejše in trše” kot ostali. Skoraj tretjina gospodinjstev je odvisna od različnih vrst socialne pomoči ali pa je prepuščena lastni iznajdljivosti. Gozdarstvo predstavlja edini vir dohodka le enemu gospodinjstvu, v vsakem sedmem pa je gozdarstvo eden od virov zaslužka. Kar 40 odstotkov gospodinjstev ima v kuhinji samo hladno tekočo vodo, telefon ima le vsako šesto gospodinjstvo, avtomobil okrog 60 odstotkov gospodinjstev. Več kot 80 odstotkov anketiranih ne gre nikoli v gledališče, ne obiskuje športnih prireditev, se ne ukvarja s športom, ne hodi na daljša potovanja…
Na območju parka skorajda ni družin, ki bi imele vse štiri člane jedra družine (gospodar-partner, naslednik-partner). 77 odstotkov naslednikov (naslednic) je še samskih, izobražena dekleta se odseljujejo. Vztrajajo le najbolj navezani, pa tudi tem se ne obeta najlepša prihodnost, če si ne bodo ustvarili družine.
V 82 odstotkov naselij pelje asfaltirana cesta, nobeno naselje nima otroškega vrtca, le slaba polovica pa podružnično šolo.
Vstopnica za Evropo: spoštovanje mednarodnih konvencij
Janez Bizjak iz zavoda Triglavski narodni park je dejal, da je iskanje ravnotežja in skladnosti med varstvom in rabo gorskega sveta zadnjih petnajst let glavna tema politike in politikov alpskih držav. Slovenija bo morala ob njenem odpiranju v razviti svet sprejeti jasen koncept varstva, rabe in razvoja gorskega sveta ter se posloviti od dvojnih meril in od sprenevedanja. Ker so problemi varovanja narave in ohranjanja naravnega ravnotežja naddržavni problemi, posameznim državam ni dovoljeno, da bi delale drugače, kot je dogovorjeno in podpisano, ampak morajo upoštevati pravila obnašanja v sosednjih državah in mednarodne konvencije.
Za Slovenijo so pomembne predvsem tri konvencije: konvencija o zavarovani naravi, ki določa temeljna načela in podrobnejša merila za različne kategorije zavarovane narave, alpska konvencija, ki določa skupne obveznosti za varstvo Alp in za drugačno gospodarjenje v gorskem svetu, in bernska konvencija, ki določa ukrepe in obveznosti držav za varstvo rastlinskega in živalskega sveta.
C. Zaplotnik
