Gora ni smetišče

Večer, 06. maj 1976

Gora ni smetišče

NE PUŠČAJMO ODPADKOV V GORAH; V NAVADNI POLIVINILNI VREČKI ODNESIMO V DOLINO! OHRANIMO GORE V NJIHOVI PRVOBITNI LEPOTI ČISTOSTI!

Letošnje leto poteka v slovenskih gorah z geslom GORA NI SMETIŠČE. Tako so namreč sklenili na posvetu članov odsekov za varstvo narave in gorske straže, ki je bil 11. januarja v Kamniški Bistrici in o katerem smo že pisali. Ali bo geslo le formalno ali ne – to je odvisno od vseh gorskih vodnikov, predvsem pa od vsakega posameznega planinca. Izključno od moči vzgojnega vpliva vodnika skupine in pa od srčne kulture vsakega posameznika je odvisno, ali bomo ohranili naše gore čiste, ali pa bodo te postale še večji svinjaki, nastlani z vso mogočo navlako.
42 VREČ ODPADKOV S TRIGLAVA
Kako daleč smo prišli z našo “kulturo osvajanja vrhov” – predvsem očaka Triglava, najzgovorneje dokazuje akcija planinske zveze Slovenije in zavoda Triglav, ki sta jo ti dve organizaciji izvedli od 19. do 21. septembra lani. Takrat je 22 prostovoljcev iz planinskih društev Ljubljana-matica, Gorje pri Bledu, Bohinj-Srednja vas, Žalec in Zabukovica čistilo vrh Triglava in njegovo okolico. Kar grozljiv je podatek, da so samo z vrha Triglava odnesli 42 vreč odpadkov – ostankov embalaže in hrane. In ker vemo, da mnogi planinci odvržejo zavitke, vrečice, ostanke tetrapakov, prazne konserve, slamice, papirčke, cigaretne škatlice in drugo pač tam, kjer tega ne potrebujejo več, si kaj lahko izračunamo, koliko vreč odpadkov bi prostovoljni čistilci gora prinesli v dolino, če bi se množično napotili čistit gore. Kolikor je podatek, da je lani obiskalo slovenske gore (po evidenci v vpisanih knjigah) 1,064.818 planincev, razveseljiv, toliko je tudi zaskrbljujoč: kaj bo z našimi gorami?
VREČKO S SEBOJ!
Za Slovence, ki se vendar štejemo med kulturne narode, je najcenejši in najučinkovitejši način, da bi se te nadloge rešili, da ponesemo v gore s seboj vrečke, kamor vlagamo odpadke. Če imamo v nahrbtnikih dovolj prostora za številne odvečne predmete, nam skromna polivinilna vrečka zares ne bo pomenila dodatne obremenitve.
Pomembno je, da vrečko za odpadke namestimo v stranski – zunanji žep nahrbtnika, da jo bomo vedno takoj dosegli, ko bomo imeli v rokah še tako majhen odpadek, npr. papir bombona. Lepo je, da odpadke prinesemo v dolino; če pa tega res ne moremo (a ne vem, zakaj ne) bomo veliko naredili že s tem da jih bomo prinesli do koša za smeti pri planinski postojanki.
VISOKE KAZNI V NEMČIJI
Iz aprilske številke Plan. vestnika povzemamo vest, da je Bavarska uvedla visoke  kazni za prestopke zoper snago v gorah. Kdor odvrže plastični kozarec, papirnati robček ali papir od čokolade, mora plačat 10 mark; kdor pusti v gorah dozo za pivo, prazno konservo, zlomljeno smučko ipd., mora plačati 20 mark; kar 150 mark denarne kazni pa bo moral odšteti tisti ki bi zapeljal v gore in v njih odložil žimnico, zaboj, kos pohištva ali kak drugi odpadek.
In kako je pri nas? Pristojnosti gorske straže so zdaleč premajhne.  A ne samo to; nekateri naši tako imenovani planinci so tako “kulturni”, da bi gorskega stražarja, ki bi od njih zahteval osebno ali planinsko izkaznico, če bi jih zalotil, da so odvrgli odpadek, preprosto – pretepli in kje je tedaj tako zelo opevana visoka slovenska kultura?
Zato naj nas v gorah zares vodi zavest, da bodo naše gore toliko lepe, kolikor bomo lepe ohranili mi sami! In zato naj papirčki, konserve, tetrapaki, olupki in drugo pridejo z gora nazaj natanko tako, kot so prišli gor – to je v našem nahrbtniku. Zato naj bo geslo GORA NI SMETIŠČE zares naše vodilo v gorah, ne pa parola kar tako!

MILAN CILENŠEK

Makalu

soulh face climbed (preplezana južna stena)

Kakor smo bili napovedali. Oseminštirideseta številka angleške alpinistične revije Mountain prinaša z zelo vidnim naslovom zanimiv prispevek vodje naše uspešne himalajske odprave na Makalu. V sliki in besedi je orisan delež odprave na gori, ki je – čeprav je od njenega povratka minilo že več kot pol leta, še vedno pogosten predmet pogovorov.
Fotografija stene Makaluja čez vso stran revije – z vrisano smerjo in vsemi pomembnejšimi podrobnostmi, vključno z bivakom in višinskimi taborišči, v kateri ne manjkajo niti višinske oznake, ki so jih dosegle v tej steni – najprej naša odprava leta 1972, nato avstrijska odprava v letu 1973 in mednarodna odprava 1974 leta, odlično dopolnjujejo članek Aleša Kunaverja. Poleg vodje sta s fotografijami predstavljena še Stane Belak-Šrauf kot prvi, ki je stopil na teme Makaluja, in Marjan Manfreda kot osvajalec vrha brez kisikovega aparata. Pet večjih slik na naslednjih straneh prikazuje nekaj najzahtevnejših plezalnih detajlov v steni.

I. BAJDE