Gora ni nora

Jana, 8. junij 1983

Dr. Mira Germovnik-Zaman, nemara edina gorska reševalka pri nas

»Človek lahko zmrzne tudi sredi julija, zato je treba najprej poskrbeti za ponesrečenca, šele potem pa teči po pomoč,« opozarja zdravnica, ki je tudi sama velika ljubiteljica gora.

Tekst in slike: Albina Podbevšek

Zdravnica se vsakdan vozi iz Bistrice v tovarniško ambulanto v Tržiču
Njeni koraki niso zaman, četudi se piše Zaman. Kdo ve koliko življenj je že rešila in jih še bo, kajti 30-letna dr. Mira Germovnik-Zaman ni samo obratna zdravnica, marveč je tudi gorska reševalka, edina v Jugoslaviji.
Prežeta je z ljubeznijo do človeka in gora, zato ji ni žal zapustiti toplega doma v Tržiču, ko mora iti v dežju, nevihti, temi na pomoč člo­veku v stiski. Na srečo se to ne dogaja pogostoma, a kadar se zgodi, ne pozna izgovorov, čeprav bi jih lah­ko stresla iz rokava, saj ima tri majhne otroke. Njena požrtvovalnost ne pozna meja, saj je šla na težavno pot v hribe celo v petem mesecu nosečnosti. Ni ču­dno, da so nas bralci prosi­li, naj jo predstavimo Jani.

Iz Ljubljane v Tržič zavoljo ljubezni do gora
»Sploh nič nenavadnega ni, da sem se znašla med gorskimi reševalci,« je rekla, ko sva se pogovarjali v ambulanti Bombažne pre­dilnice in tkalnice v Tržiču, kjer dela dr. Mira Germov­nik-Zaman. Malo je manj­kalo, da me ni odslovila s prazno beležnico.

In vendar ste edina ženska v jugoslovanski gorski reševalni službi sem jo spodbujala, da bi se odprla.
Gledala me je izpod čela s svojimi črnimi očmi, se smehljala in me popravila: »Predvsem sem še pripravnica v gorski reševalni službi, poleg tega ne vem, ali sem res edina. Prva pa nikakor nisem. To je bila pokojna Barbka Ščetinin.«

Čeprav je dr. Mira Germovnik-Zamanova vse skozi trdila, da je po naključju med gorskimi reševalci, je to smiselno povezano z njeno ljubeznijo do gora in s poklicem. V Tržič je prišla samo zavoljo bližine hri­bov.
»Sem Ljubljančanka in pred dobrimi, tremi leti bi se še bila lahko zaposlila v Ljubljani, a me je vleklo na Gorenjsko. Nekega dne sem se usedla v fička in se odpravila spraševat po zdravstvenih domovih, ali bi me lahko sprejeli. V Tržič sem se peljala zato, ker sem vzela v avto avtoštoparja, ki sta bila namenjena tja. Srečala sem dr. Robiča in dobila službo«, je razlo­žila.

Dobila je tudi stanovanje, saj je imela tedaj dva otro­ka, Andreja in Marjeto. Ta­ko si je ustvarila dom v Bi­strici pri Tržiču in pred dve­ma letoma je prišel na svet še Janezek.

Kaj vam pomenijo hribi?
»Ne predstavljam si kako bi bilo, če bi morala živeti v ravnini. Hoja v gore človeka sprosti, razvedri in mu vlije novih moči za delo. Nepo­pisen je občutek sladke utrujenosti, ko se vrneš domov. V hribe gremo kadar moremo. Včasih grem tudi sama in je mož pri otrocih, včasih pa malega naprtiva v nahrbtnik in gremo vsi na pot.«

Njeno življenje je sploh povezano z gorami. Moža je spoznala na Komni, kamor je prišla skupaj s kole­gico po nekem težkem izpi­tu. Takrat jih snežni metež ni odvrnil s poti. Mira Ger­movnik-Zaman se tudi vre­menu ne da ukloniti. Hkrati je to preprosta in na videz krhka ženska, le odločna hoja izdaja njeno trdnost. V službo se vozi s kolesom, da si tako utrjuje telesno zdržljivost. Prav te pa po njeni presoji manjka večini tovarniških delavk. Ko zač­ne govoriti o razmerah v to­varni, ne more skriti jeze.

Tkalnica, tovarna invalidov
»Tkalnica je tovarna in­validov. Po petnajstih, dvaj­setih letih dela so ženske naglušne, imajo krčne žile, boli jih hrbtenica. Priporoč­ljiva bi bila telovadba na delovnem mestu, v prostem času pa rekreacija, a ni ni­kogar, ki bi kaj prida skrbel za te ženske, moje besede pa nič ne veljajo. Tako mi nenadoma trkajo na vrata ambulante, a sem brez mo­či. Pišem bolniške listke, ker se zavedam, kako težke so delavne razmere in kako malo je lažjih delovni mest, kamor bi te delavke lahko premestili. Vodstvo pa se sploh ne zgane«, se je razgovorila.
Delavke so z vseh vetrov. Zdravnica je mnogokrat strelovod za njihovo nezadovoljstvo in razočaranje na delovnem mestu. Kar naprej silijo na bolezenski dopust in včasih jih mora zdravnica Mira tudi zavrniti. Njeno delo prav gotovo ni lahko, zato toliko bolj ljubi gore z njihovim mirom in lepoto. Vse po vrsti so ji pri srcu, le Kredarico postavlja na prvo mesto. Zaradi lepih spominov, zaradi čudovitih pomladanskih turnih smuk.

Kakorkoli obračaš pogo­vor, vedno se v krogu pri­pelješ spet v hribe. Dr. Miro Germovnik-Zaman je nesreča pripeljala med gor­ske reševalce. Poklicali so jo, ko je bila dežurna v am­bulanti, pod Storžičem pa je ležal mladenič, za katerega se ni vedelo, ali je živ ali mrtev.
Ni je bilo strah nekajurne strme poti v temi k pone­srečencu, ki je tik pod vrhom zgrmel po ledu v globino. Prijatelj, ki je bil z njim, je tekel po pomoč v dolino, ne da bi bil poprej pogledal, kaj je s ponesre­čencem.
»Ne obsojam ga, da se je brezglavo spustil v dolino, a prav takšno ravnanje je navadno usodno za pone­srečenca,« je dejala in po­tem opisala nesrečo, ki jo je pretresla, saj je zahtevala življenje mladega človeka.
Prizor je bil grozljiv: fant je ležal na dnu melišča ves krvav, napol nag, s hudo poškodovano glavo. Bil je mrtev, a mladi zdravnici se še danes mota po glavi ali ga ni pokopalo prav panič­no ravnanje njegovega pri­jatelja.

Morda bi mu bili lahko rešili življenje
»Če se zgodi nesreča, je najprej treba poskrbeti za ponesrečenega, če se le da. In v tem primeru se je dalo, saj je ležal fant blizu poti. Če bi ga bil tedaj obrnil, da ne bi bil visel z glavo navzdol, in ga pokril z vsem, kar je imel pri roki, tudi s svojo bundo, bi bil morda ostal živ. Pravim morda, ker ne vem, kakšne so bile notranje poškodbe.
Včasih namreč ljudje osta­nejo pri življenju, ko že vsi opustijo upanje. Mraz je največji sovražnik v hribih, četudi je poletje. Zgodilo se je, da sta dekleti zmrznili sredi julija, ker ni nihče po­skrbel zanju. Zapišite, pro­sim, naj človek, ki lahko po­maga, najprej poskrbi za ponesrečenca in naj se za­veda, da pomoči, zlasti vi­soko v gorah, ne bo prej kot v petih, šestih urah. Šele potem naj teče po pomoč v dolino.«

O tem predava tudi gor­skim reševalcem, saj je po­leg dr. Robiča, ki je doma v Mojstrani, edina zdravnica v Tržiču, ki se spozna tudi na to področje. Hkrati je sa­ma pripravnica in čaka na uradno potrditev svojih sposobnosti. To se bo še nekoliko zavleklo, ker pri­čakuje četrtega otroka, a še vedno hodi v hribe in se vozi s kolesom.
»Včasih se zgodi, da se mi mudi pa poskusim z avtostopom. Imajo me za študentko in rajši ne povem, da sem zdravnica, ker me nejeverno gledajo in si najbrž mislijo, da lažem« Kaj bi zapletali življenje, če ga ni treba.

Tržičan je sočlovek
In življenja res ne zapleta, ker meni, da je vse mogoče storiti, samo če hočeš. Ni­koli se ne izmika z izgovori zaradi otrok, ker pravi, da je v Tržiču lahko dobiti var­stvo.
»Vedno ti je kdo priprav­ljen popaziti na otroke, ali ti napraviti kako drugo uslu­go. Ljudje so prijazni in v tem okolju si še upaš poka­zati, da potrebuješ sočlove­ka, prijatelja, dobrega so­seda. Življenje v tem meste­cu je mnogo preprostejše kot v Ljubljani, saj imaš vse za prvim ali tretjim voga­lom,« je zapela hvalnico Tr­žiču.
Če mora v soboto in ne­deljo z reševalci, skrbi za otroke mož ali pa pošlje otroke k babici in dedku v Ljubljano. Pozimi je večkrat dežurala na smučišču na Zelenici. Tudi to je delo gorske reševalne službe.

Ali imate kako pre­dnost med reševalci, ker ste ženska?
»No, mislim, da bi me ko­legi le v sili poslali v steno reševat ponesrečenca. Jaz skrbim za zdravstveno plat reševalne akcije. Akija na smučišču ne vozim, ker je za to delo dovolj moških.

V gorski reševalni so sa­mi moški, ali vam je kdaj nerodno?
»Zakaj neki? Z vsemi se dobro razumem, med nami vlada tovarištvo. Tudi med ljudmi nisem nikoli slišala kake opazke.«

Kaj pravi k temu mož, saj ste vendar pogosto v nevarnosti?
»Nič ne reče. Tudi sam je zagrizen planinec. Poleg tega se ne spuščam v kake hujše nevarnosti.«

So reševalne akcije pogo­ste?
»Zadnja čase je manj ne­sreč v gorah. Poleg tega me pokličejo samo, če potrebujejo zdravnika.«

Kako ob vsem delu še najdete čas za gospo­dinjstvo?
»Vse se da, če le hočeš. Imam to srečo, da sem po eni uri že doma in tedaj se lahko posvetim domu. Kuham preproste jedi, veli­ko jih pripravim že vnaprej. Pomaga mi mož, kolikor mu pač dopušča čas, saj je učitelj in se vsak dan vozi v Ljubljano.«

Vas otroci kdaj prosijo, da rajši ostanite doma?
»Ne, prosijo me, naj jih vzamem s seboj.«

Ljudje vas najbrž kliče­jo tudi ponoči, če so v sti­ski. Kako zmorete vse te napetosti?
»Vse se da, če se hoče,« je zamahnila z roko in po­vedala, da si je poleg vsega tega zdaj privoščila še štu­dij akupunkture. Ta veda jo vznemirja in pred kratkim je bila na seminarju v Za­grebu, ker bi rada uvedla akupunkturo tudi v Tržiču.
»Verjamem vanjo, zlasti za boj proti bolečini, migre­ni, astmi.«

Ves čas pogovora je mir­no sedela in prav nič ni gle­dala na uro, da bi me opozorila nanjo in na svoj dra­goceni čas. Za Janezka je skrbela varuška, Marjeta je bila v vrtcu, Andrejček pa je prišel iz šole in se je najbrž lotil nalog. Kosilo bo že še pripravila. Zvečer, ko bodo vsi legli spat, bo ona dežurala v zdravstvenem domu.

Je naporno?
»Kakor kdaj. Do polnoči je veliko dela, potem se ne­kako poleže, pogostni pa so klici obupanih mater z vročičnimi otroki. Razu­mem jih in nočni obiski zaradi otrok so pri nas čisto običajni. Pri nas so drugač­ne razmere kot v Ljubljani. Tu so oddaljeni zaselki, kjer ni telefona, ni taksijev in marsikdo nima avtomobila, zato hodimo zdravniki na nočne obiske«

A dr. Mira Germovnik-Zaman se prav nič ne pritožu­je. Ni rekla, da ji zmanjkuje časa, da je obremenjena, da se otepa z velikimi teža­vami. Občudovanja vredna je njena neomajna volja, njena zagnanost, delav­nost … In njen mir. Gorski reševalci so lahko ponosni, da jo imajo v svojih vrstah.