Slovenski dom, 13. maj 1938
Slikarska razstava Eda Držaja v Jakopičevem paviljonu
Pri nas med Slovenci se umetniki te ali one panoge že vsa leta upravičeno pritožujejo, da ni kvalitetne in objektivne kritike. Tarnajo literati, tarnajo gledališki igralci, glasbeniki in upodabljajoči umetniki. Kritika je v naših malenkostnih razmerah nerazložljivo vezana na simpatije ali nasprotja med posameznimi umetniškimi krogi, »svetovno nazornimi« skupinami in pivskimi ali kavarniškimi ali kakor že družabnimi »krožki«. Mlajši rod, ki je prebral dve, tri dela Dostojevskega. Prousta, Yoycea in Nietscheja, ali absolviral konservatorij, ali hodil poslušat nekaj let seminarska predavanja o umetnostni zgodovini, smelo in brez premisleka obrača palec vsemu staremu in proglaša pogosto šarlatansko konfuznost in »mrzlično« iskanje »novih form« — četudi je to iskanje prepogosto le modno in epigonsko posnemanje ne povsem dobro prebavljenega, po van Goghu ali Picassu kot izrazitih posebnežih res iskreno občutenega in doživetega — za najvišji vzor in za najpravilnejše merilo vsega. Ali to »mrzlično iskanje novih form« in ekvilibristično posnemanje »nervoznega drgeta v obrazu ter podobi časa« morda konec krajev ne izpričuje, da je iz neke umetnosti že skoraj popolnoma izkopnel oni prvotni »daimonion«, tista živa — »pobožnost«, če hočete — ki je umetnosti brez nervoznega »iskanja« dajala trdno jedro v onih pradavnih časih, ko so bile prav vse umetnostne panoge vključene in podrejene kultu, liturgiji in se še niso odločile v posebno, neodvisno disciplino? Ali pa gre morda v nekih primerih tudi za kuliso, s katero je takemu umetniku — »ukemu in neukemu« ljudstvu možno skriti svoje prav, recimo, rokodelsko-tehnično neznanje? Ti dve vprašanji nikakor nista naperjeni proti našim iskrenim in v resnici tako doživljajočim modernistom — in ker neiskrenih modernistov, šarlatanov pri nas — pravijo — ni, ne bosta utegnili nikogar razhuditi. Potrebno pa bi bilo, da bi si slučajno prizadeti na nji poiskali prepričljivega odgovora. Tako pa dandanašnji o njih ne premišljajo skoraj niti kritiki, ki so svoje literarne ali umetnostne zgodovinske učbenike prešli lepo historično in na koncu naleteli na sodobne struje kot nekak zaključek knjige in s tem že »našpičili« ali »izvohali« najvišje doseženi vrh, do kamor je ta ali ona umetnostna panoga prehodila svojo pot od davnih dob do današnjih dni. Ti »historični« kritiki — in teh je pri nas največ, so »predalčkarji« in često nimajo smisla ne za besedo, ne za zvok, ne za črto, ne za barvo. V delo, ki jim je bilo poverjeno za kritiziranje, vnašajo po dvojni meri, pa na isti način; prijateljem umetnikom in »že priznanim «, pozitivno, nepoznanim (razen, če niso tujci!), pa negativno — svojo lastno »besedno pesnikovanje ob predmetu«, z veliko in z ocvirki, ki so jih bili nabrali po historičnih učbenikih, zabeljeno frazeološko spretnostjo. Ne zgodi se redko, da pri tem z ljubosumjem drug na drugega čakajo za sodbo …
Te dni razstavlja v Jakopičevem paviljonu alpinist in slikar Edo Deržaj; razstavljenih ima (po treh letih, ki so minula od razstave leta 1935) 108 oljnatih slik, akvarelov, lesorezov, linolejev in perorisb. Zanimivo je, da so tako imenovani »oficielni« umetniški in kritični krogi že takrat skeptično stali ob strani ter zmigovali z rameni in zmajevali z glavami, češ kaj poskuša ta diletant. In prav tako so rezervirani tudi to pot. Toda Deržaj se ni dal zmotiti; šel je pogumno svojo pot, v teh treh letih napravil dela, ki jih bo — če ne že danes, ko mu »modrijani« še učeno odsvetujejo — pa čez čas moral vsak priznati za umetnine. Gledali smo slike Francaliskija, Matije Jame, Šantla in drugih krajinarjev, slike iz gorske pokrajine, toda gore so na njih le neke papirnate, higienično natančno po robkih in vzpetinah napravljene kulise, brez duha in živosti. Nihče med njimi se ni vživel v to samosvojo pokrajino; vsi so jo upodabljali prav tako kakor upodabljajo njive, morski zaliv, hišo ali drevo, samo da jim je povrh ostala še povsem tuja. Gore so jim ostale prav tako visoke in idilično skromne kakor topol ali kozolec. In vendar gora obvladuje ves kraj in dan za dnem privlači pozornost kmeta in pastirja, pa tudi gornika z magično močjo. Silovita je, zaslanja gorski zatrep, daje vreme in s svojo mogočnostjo polni srca.
Edu Deržaju se je kakor Režku v čudovitem »Svetu med Grintovci« posrečilo prikazati pravo, za ravninskega zemljana in površnega popotnika senčno bit gora. Silo sta dala in brutalnost, mogočnost, ki kipi pod nebo in prešinja človeka s spoštovanjem, hlad, odvratnost in liriko, ki ni nikdar povsem svetla, ampak v njej vselej ostaja neka okrutna, bridka otožnost, trpka lepota. Vrhovi se res pno k nebu, odbijajo in vendar mikajo kot torišče za podjetnost, nastrojenja so podana z izredno tenkočutnostjo, barve so prepričljive, izbrane in nanešene s presenetljivo spretnostjo.
Med oljnatimi slikami je nekaj del, ki po sijajni kvaliteti iščejo primere: Meglo nad Bohinjem (7), Opasti (30), Čez rob (25), Kozolci (13), Savska dolina (10), Tolmun, Pred zatonom (42), Od juga (45, 52, 54, 55) in druge. Linoleji se odlikujejo po izredno snažni liniji, ki vzdržuje plansko perspektivo krepko kot tega pri nas doslej še nismo utegnili opaziti (Triglav s Pungarta, Prodje). Svojevrstne so perorisbe iz triglavske mitologije, srečno izbrana tehnika, ki je snovi povsem kos. Med lesorezi sta najboljša Cima dei Preti in Ob Beli skali. Tri pastele, ki jih slikar razstavlja, je odkupila mestna občina; najboljša med njimi je brez dvoma »Pomlad v predmestju«. Posebnost so akvareli, kjer je Deržaj ustvaril najboljše, kar doslej poznamo iz gora, daleč pred drugimi gorskimi krajinarji, daleč pred Comptonom in drugimi (Plazovine (61), med najboljšimi na razstavi, če ne najboljše, Kreda in Slatna, čudovite Bohinjske gore (44), Mišelj vrh). Ta dela brez dvoma ne bodo dolgo čakala na kupca z okusom.
Če bo Deržaj napredoval tako, kakor je napredoval — tudi tehnično — od zadnje razstave, se bo v najkrajšem času uvrstil med najboljše — ne samo naše in gorske — krajinarje.
Razstava je odprta dnevno od 9 do 19 brez opoldanskega odmora. Zaključena bo 22. t m. Zasluži najboljši obisk in — nakup.
