Kot Narcis v vodnem zrcalu se bela goliška cvetica spogledljivka ogleduje v modrini nebesnega oboka nad gorami. Ji je zato »uradno« ime narcisa? Na našem gorenjskem koncu, po rovtih nad Jesenicami, ji še vedno pravijo po domače ključavnica, po njenem, v kljuko upognjenem cvetu, in prav je, da to starožitno ime ohranjamo v zavesti, skrbimo zanj. Pozni maj in zgodnji junij sta meseca ključavnic, ki najprej z belim poprhom, ki spominja na rahel sneg, prekrijejo rovte in senožete od Javorniškega do Jeseniškega in Plavžkega rovta in se potem počasi selijo po planinah k vrhovom. Najzahodneje v Karavankah najdemo ključavnico na Dovški Babi, vse gostejša pa so njena rastišča na vzhodno stran, v Hruškem vrhu, na sedlu Rožca, v popobčjih Kleka (tudi Petelin imenovanega), od koder se potem njeno kraljestvo prek Jekljevega sedla razbohoti na pobočja Golice in prek Krvavke na sedlo Suha. Nekoč je ključavnico ogrožal človek z nenasitnim plenjenjem, sodobni čas pa ji grozi z vse večjim zaraščanjem nekdaj s koso in s pasočo se živino obdelovanih travnikov in visokogorskih senožetov.
Tudi Golica je karavanška gora s koroškim slovenskim zaledjem na avstrijski strani in prav je povedati, da je pred prvo svetovno vojno takrat mlado Slovensko planinsko društvo imelo svoje delovno območje (nadelava in označevanje poti) tudi na goliških severnih pobočjih, nad Podrožco in Podgorjem, od koder še vedno drži na našo goro nekaj zanimivih pristopov, najlepši pa je tisti čez Kladje in prek Ovščice na sedlo med Golico in Krvavko. Od tam je do vrha le še četrt ure zložne hoje.
A pustimo severne plati za kdaj drugič in se prepustimo sirenskemu klicu ključavnic na sončnih južnih strmalih. Najlepše poti na Golico z juga imajo za višinsko izhodišče Planino pod Golico (933 m), kamor se z Jesenic pripeljemo po nekaj kilometrih strmega asfalta, potem pa naš čaka težka odločitev. Bi šli mimo kmeta Mentna ali Betela in tako najhitreje, vendar strmo zlezli h Koči na Golici (1582 m), prijaznemu zavetišču visoko pod vrhom naše gore, ali pa se bomo odločili za najbolj priporočljiv podvig, za prečenje Golice od vzhoda na zahod, za pot brez hudih strmin in prepadov, vendar za gorniško potovanje, ki je vse prej kot dopoldanski sprehod.
Z izhodišča krenemo po cesti, ki jo pozimi spremenijo v odlično sankaško stezo, proti severovzhodu, k Savskim jamam in Markljevemu rovtu, tu pa poiščemo dobro označeno pot proti zahodu, na sedlo Suha (1434 m), kjer stopimo na osrednji karavanški greben in se potem prek Adamčeve Golice (1647 m) in Krvavke (1784 m) vzpnemo naravnost na vrh, lahko pa na Suhi poiščemo spodnjo pot po južnih pobočjih, ki nas pripelje najprej do Koče na Golici in od tam na vrh. Obljubljeno prečenje nadaljujemo z vrha Golice na zahod, po grebenu na Jekljevo sedlo (1488 m) in od tam bodisi navzgor na Klek (1754 m) ali pa navzdol na Jeseniško planino in čez globoko strugo Jesenice nazaj k izhodišču. Lahko pa izjemno razgledno potovanje, na jugu razkošje Julijcev, na severu Koroška z morjem svojih gora, nadaljujemo prek sedla Rožca (1587 m) do Hruškege vrha (1776m) vse tja do Dovške Babe (1891 m). Visokogorsko potovanje, ki mu kmalu ni para. Preden greste na pot, le poglejte v knjigi Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) in Sto slovenskih vrhov (Prešernova družba, 1991).
Mitja Košir