Jutro, 26. julij 1927

Kroeberjev pogreb v Kranjski gori.
Na skrajni levici govornik prof. Ravnik (s hrbtom proti čitateljem), na njegovi desni pokojnikov brat Reinhold.
Ob mnogobrojni udeležbi turistov, domačinov in letoviščarjev se je v nedeljo dopoldne ob 11.30 vršil pogreb nemškega turista, državnega pravnika Fridrika Kroeberja, ki je ponesrečil na Prisanku. Častna udeležba je pričala, kako globoko je na tukajšnje ljudstvo delovala tragična nesreča pokojnega. A udeležba bi bila gotovo še večja, toda občinstvo izven Kranjske gore žal ni vedelo točne ure, ker jo je določil šele pokojnikov brat g. Reinhold Kroeber, ki je s prvim jutranjim vlakom dospel iz Nemčije, da v imenu globoko užaloščene obitelji prisostvuje pokopu svojega brata v tuji zemlji.

Kroeberjev grob v Kranjski gori
Na levi Banovec, prof. Ravnik in Šporn, na desni pa brata Miha in Andrej Ojcelj in Hanza Vertelj, ki so ponesrečenca prinesli s Prisanka. V ozadju vrh Prisanka in mesto nesreče označeno z X.
Krsta je bila vsa obložena z venci, ki so jih darovali, Naglasova rodbina, T. K. Skala, kranjskogorska podružnica SPD in drugi. Ves iz rdečega rododendrona je bil venec rešilne ekspedicije, mnogo šopkov pa so poklonile turistinje iz Ljubljane in Kranjske gore. Točno ob določeni uri so člani rešilne ekspedicije dvignili krsto, da jo tudi iz mrtvašnice poneso v prezgodnji grob. Kranjskogorski pevski zbor, pomnožen s člani Ljubljanskega Zvona in s Skalaši, je pred mrtvašnico zapel pretresljivo žalostinko »Blagor mu«. V lepem sprevodu so bili venci in krsta preneseni do groba, kjer se je od pokojnika v imenu žene in otrok poslovil njegov brat. Radi močne ginjenosti je izpregovoril le nekaj pritajenih besed, ki pa so tem globlje in sočutnejše učinkovale na vse prisotne. Nato je predsednik T. K. g. prof. Janko Ravnik izrekel ginljivo poslovilo. Vzneseno je omenjal, kako je pokojnega g. Kroeberja idealna ljubezen do planin dovedla tudi v naše kraje, ki jih je hotel bližje spoznati in se naužiti njih lepote, a so mu žal postale usodne in so ga vrgle v prerano jamo. In zopet so se razlile ob odprtem grobu tužne melodije nagrobnice »Vigred se povrne«. Ni bilo očesa, ki se ne bi bilo zasolzilo ob tej večno lepi žalostinki. Globoko sočutje se je odražalo na obrazih vse prisotne množice. V imenu hrvatskih in srbskih gostov, bivajočih v Kranjski gori, je nato izpregovoril še g. Ribar, nakar so na krsto začele padati prve grude naše zemlje, čeprav se je pogreb vršil brez cerkvenega obreda, ker ljubljanski g. pastor o pogrebu žal ni bil pravočasno obveščen, je bila pokopna svečanost polna resničnega ganotja. Grob bo blagoslovljen naknadno. Ko je zbor za zaključek celemu žalostnemu obredu odpel narodno nagrobnico, so člani rešilne ekspedicije do vrha zasuli grob ter nanj položili vence in cvetje. V globoki ginjenosti se je pokojnikov brat s solzami v očeh zahvaljeval vsem, ki so pomagali pri reševanju in se udeležili pogreba. Odkrito sočustvovanje vseh. ki so pogrebu prisostvovali, je pokojnikovemu bratu pač najbolje zagotavljalo, da grob ponesrečenega g. Kroeberja ne bo pozabljen,