Grif 2/1995
“Vsak ostari, če preživi.”
Franc Knez
Rojen 15. julija 1955
Preplezal okrog 550 prvenstvenih, skupaj pa 2600 smeri.
Nekaj najlepših prvenstvenih po lastnem izboru:
Slovenija:
Črni biser – Travnik
Korenina, Direktna, Črni prt – Triglav
Blagoslov – Šite
Bodeča neža, Obraz – južna in severna stena Planje
Obraz Ajdovske deklice – Prisojnik
Nejčeva – Ojstrica
Nebeški zvonovi – Golarjeva peč
smeri v Križevniku (naj stena)
Streha – Osp
Gore v tujini z njegovimi prvenstvenimi smermi:
Trango Tower – Pakistan
Cerro Torre – Argentina
Torre Egger – Argentina
Fitz Roy – Argentina
Meru – Indija
Eiger – Švica
Matterhorn – Švica
Grande Jorasses – Francija
Franc Knez je legenda. Ko sem sam prišel na “ferajn”, je bil eden prvih nasvetov poleg tega, da je v hribih treba nositi čelado, naj se izogibam Frančkovih smeri. Da ocene ne držijo, da so “posiljene”, da potekajo čez nemogoče strehe, da so skratka smrtno nevarne. In sem se jih, ker sem verjel, izogibal in večina drugih plezalcev tudi. Dokler ni nekdo ugotovil, da gre v mnogih primerih za smeri izredne lepote in seveda tudi velike težavnosti.
Knez je v šestih urah opravil s severno steno Eigerja, Knez je v vseh treh “zadnjih problemih” Alp potegnil prvenstvene, vseh novih smeri je preplezal kakih 550, vseh skupaj pa okrog 2600. Knez je plezal osmice, ko pri nas te ocene sploh še ni bilo in tako naprej. Franc Knez je alpinizem treniral, postavil nova merila zanj, vztrajal 22 let, se potem poročil, dobil hčer Anjo in prenehal. Njegova zadnja odprava je bila leta 1993, južna stena Anapurne. Po tistem gre v hribe samo še z ljudmi, ki so mu všeč, za veselje, za užitek, pravi.
Kaj se je zgodilo na odpravi v južno steno Anapurne?
V bistvu je ta zamisel o vzponu čez južno steno Anapurne prišla bolj iz sponzorskih krogov kot pa od mene ali od Slavca. Dobro, Slavc si jo je zelo želel preplezati, jaz pa nisem čutil nobene velike želje po tem. Od Lotseja naprej mi noben osemtisočak ni ostal pretirano pri srcu. Tako da se mi zdi, da sem se v vse skupaj spustil z upanjem, da bo “ratalo”, čeprav celote, vsega nisem poznal. V bistvu mi je žal, da sem šel na to odpravo, v moji karieri predstavlja ta odprava napako. Prej sem vse napravil nekako brezhibno, tokrat pa vse ni šlo tako, kot bi bilo treba.
Se pravi, da za to odpravo niste bili stoodstotno zagnani, motivirani?
Ne, nisem bil, čeprav sem veliko delal na tem. Sploh pa ne vem, kako sem se sploh lahko podal v to, ker sem prej dve leti moral intenzivno delati za preživetje, ne da bi se mogel posvetiti tem pripravam. Pred dvema letoma je propadlo podjetje, v katerem sem delal in kjer sem imel kar dobre razmere za hribe, za trening. Potem je prišlo tam do razsula, poslovil sem se in si moral poiskati neko drugo rešitev. Našel sem jo v višinskem delu, pri Pečovniku. Tam je bilo pa spet tako – ko je bilo delo, smo tudi po cele mesece garali v vročini, “žrli” tisto barvo. Zaslužili smo sicer še kar, toda biti v vrhunski formi in veliko delati, to ne gre.
In kako je bilo potem na sami odpravi?
Na pot smo odšli v monsunskem času. Odprava je bila organizirana tako, da smo šli mi naprej, pripravili bazo, se aklimatizirali, za tem pa bi za nami prišli spremljevalci. Seveda je bilo treba za več ljudi pripraviti šotore, kuhinjo, bivalni prostor. S tem je pa dosti dela in Slavc, žal, takrat ni bil tega pripravljen početi. Rekel je: “Mene zanima samo hrib, nič drugega,” in je potem vse ostalo na meni. Kako postaviti bazo, kako organizirati vse skupaj. No, in me je ta stvar pripeljala tako daleč, da sem kar kritično zbolel. Lahko bi umrl. Če bi se to zgodilo višje gori, bi bilo konec. Začelo se je z močnim prehladom, potem pa nadaljevalo s srčno motnjo, zmanjkalo mi je pulsa, bil sem zelo ubog in sem mislil, da je konec veselja. Nekateri mislijo, da so vsemogočni, ampak žal to ni tako.
Po tej odpravi je prišlo do odločitve, da se nehate ukvarjati z alpinizmom?
Ja, bil je že čas. To sem počel že 22 let. Mislim, da nihče ni zdržal tako dolgo. Današnji športniki zdržijo v formi dve tri leta, deset, če jim dodamo še obdobje treningov pred tem, sam sem bil pa v športu dvakrat dlje. Zdi se mi, da je bil že čas, da preneham, čeprav pred Anapurno o tem nisem tako razmišljal. Okoliščine so mi pa dale kar precej misliti. Odprava je bila skoraj tragična, oba sva se komaj izmazala, samo da Slavc ni sprejel tega, da je treba nekaj spremeniti, k stvarem pristopiti drugače. Jaz sem mu, preden sva šla na odpravo, govoril: “Če ne boš treniral, ne bo nič,” on je pa vse skupaj jemal bolj tako “Ah, saj ni treba, to bo šlo, to ni problem.” Je pa treba imeti še veliko energije za to, da se pred vzponom postorijo stvari, ki se morajo, zato da lahko potem v steni kaj napraviš. In med nama nekako ni bilo takega sodelovanja, kot bi moralo biti.
Je bilo težko sprejeti odločitev, da prenehate z alpinizmom, s katerim ste se ukvarjali 22 let?
Ne, ni mi bilo težko. Tudi danes lahko rečem, da nimam več želja do stvari, ki sem jih počel, z njimi sem opravil temeljito. Žalostno bi bilo, če bi bila Anapurna moj izvirni cilj. Tako pa ni bila in lahko rečem, vse ne “rata”, na porazih se tudi nekaj naučiš in sam sem se v bistvu kar veliko naučil.
Vrniva se v preteklost, 22 let nazaj. Začeli ste v Celju …
Ja, in takrat je bilo vse drugače, kot je danes. Če si preplezal deset štiric in par petic, si bil že glavni. Po obdobju Cirila Debeljaka pred tem celjski odsek ni imel več plezalca, ki bi lahko presegel to mejo. Takrat pa je prišlo do preporoda celjskega plezanja, doseženi so bili rezultati, ki jih še današnji plezalci niso presegli. Čeprav sem sam, ko sem ugotovil, da v Celju ni najboljših razmer za plezanje, odšel v Slovensko Bistrico.
Kako je sploh prišlo do odločitve za plezanje? Ste bili najprej planinec, pa potem zahtevnejši planinec in tako naprej do alpinista?
Niti ne. Nekajkrat sem imel priložnost gledati plezalske diapozitive in mi je bilo to neznansko všeč. Pa kot otroci smo za skalnjak nabirali rože po večjih pečinah in me je plezanje začelo zelo zanimati. Šele potem, ko sem prišel v klub, sem videl, da je treba dosti znati, vse vedeti. In da lahko potem s pomočjo tehničnega znanja nekaj napraviš, dosežeš.
Ste imeli na začetku kakšnega vzornika?
Mislim, da mi je bil na začetku zelo blizu Cic, pa Herman Buhl, drugače se pa nisem ravno veliko ukvarjal s temi vzori. Sledil sem tistemu, kar se mi je zdelo najbolj prav.
Znani ste po velikem številu prvenstvenih smeri.
Ja, v bistvu je bil to moj moto, gonilna sila mojega plezanja v vseh teh letih. Zbirati nove smeri, ki jih drugi niso videli ali pa niso mogli preplezati. Zelo sem se trudil, da bi obdelal čim več področij, čim več sten in da bi, kjer je pač bila možnost, potegnil kako fino smer. Leta nazaj je bilo za to kar veliko možnosti, čeprav je za prvenstvene tudi še zdaj veliko prostora in se da praktično povsod še kaj narediti.
Pri teh prvenstvenih vzponih ste mejo zahtevnega plezanja pri nas pomikali navzgor, pri tem pa doživeli nekaj sporov z drugimi plezalci, predvsem zaradi ocen svojih smeri. Na kakšen način ste jih ocenjevali?
To je bilo zelo čudno obdobje. Ko sem začel plezati, je bila UIAA lestvica zaprta, maksimum VI+, in sem potem v tem okviru malo po svoje ocenjeval. Dal sem oceni IV, V, pa sem še vedno imel nekaj rezerve za navzgor, tako da sem mogoče moral dajati nekaj nižje ocene, kot so jih drugi, in zaradi tega je včasih prišlo do pripomb, da so ocene prenizke. Tudi danes lahko pride do tega, da kakšen plezalec smer oceni previsoko ali prenizko, ampak mislim, da to sploh ni bistveno. Ocene se kasneje tako ali tako korigirajo, nekaj ponovitev, da že jasno sliko o težavnosti smeri. V hribih je sploh zelo težko objektivno ocenjevati. Še danes me kdo vpraša: “Ja pa kol’k je pa to težko?’’ Ne vem. Imaš slabo vreme, je mrzlo, je mokro, je posneženo in potem čisto prave ocene ne moreš dati. Lahko da ti gre slabo, pa oceniš previsoko, ali pa obratno, ti gre in je ocena prenizka. Ocena, pol ocene, to ni bistveno. Veliko smeri sem ocenjeval tudi po preudarku soplezalca, tistega, ki je smer preplezal kot drugi.
Koliko prvenstvenih smeri ste preplezali?
Prvenstvenih smeri sem preplezal nekaj čez 550. Seveda sem nekaj teh smeri izpustil iz seznama, ker so bile grde, ker so potekale po poraslem svetu. Nekaj od teh mojih prvenstvenih smeri so že tudi prekrstili, nekateri namerno, nekateri nenamerno, toda v glavnem je teh smeri, ki so nekaj vredne, tam okrog 550.
In trening? Kako so potekali vaši treningi?
Treniral sem bolj ali manj redno vsak dan, čeprav ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da sem s treningi pretiraval, da bi lahko na lažji, bolj učinkovit način dosegel več. Ampak to govorim zdaj, ko imam vpogled v celoto, prej pa tega nisem vedel. Ampak tega se nisem imel kje naučiti. Nihče ni treniral, če je pa že treniral, je pa bolj za sebe, ni bilo pravega recepta. Po drugi strani pa pravega recepta, ki bi veljal za vse, tako ali tako ni. In ko sistem deluje, se še iz leta v leto dopolnjuje.
Ste se ukvarjali tudi s psihičnimi pripravami ali s čim podobnim?
Niti ne. Kot preizkus zadovoljive psihične motivacije mi je bilo vedno to, ali lahko preplezam raztežaj brez varovanja. To je bila zame vedno najbolj pristna in originalna preizkušnja, koliko si dober.
V karieri ste zamenjali precejšnje število soplezalcev. Kakšno vlogo so imeli pri vaših vzponih?
Bolj gledam nazaj, boljši so bili. Mogoče se mi to zdi, ker sem že pozabil njihove slabe strani. Čeprav je vsak po svoje dober in slab, se mi zdi, da večina preprosto ni vzdržala ali pa ni hotela vzdržati mojega tempa in iti tako daleč v to, kot sem šel jaz. Dogajalo se je, da so v dolini obljubljali čuda, kaj bodo, kako bodo, kako ne bo težko in bodo vse z lahkoto zmogli, ko smo pa prišli blizu stene ali začeli plezati prvi raztežaj, se je pa že vse podrlo. Velikokrat sem imel s svojimi soplezalci več dela kot pa s samo smerjo, in sem se tako nagaral, da sem imel roke do pet.
Se pravi, da so imeli največkrat vlogo tistega, ki “zihra”?
Večinoma, ja. Pa bi bilo dobro, ko bi vsaj to vlogo odigrali tako, kot bi jo bilo treba.
Enakovrednih soplezalcev je bilo kaj?
V svojem zadnjem obdobju sem našel plezalca, ki sta v ta šport vlagala toliko kot jaz, imela enake cilje in isto motivacijo. Gre za Janeza Jegliča in Silva Kara. Oba sta se maksimalno trudila in zato sta tudi uspešna.
Bili ste celovit alpinist, ukvarjali ste se tako s plezanjem v skali kot v snegu in ledu. Kaj od tega vas je najbolj privlačilo?
Skala. Še danes se mi zdi najboljša skala. Led se mi zdi zanimiv, preplezati kak dober slap, zelo dobra stvar, kaj več pa ne. Ledna stena, kuloarji, plezanje v njih postane isto, kako bi rekel, utrujajoče monotono, psihično bolj kot fizično.
Sodelovali ste na več odpravah v Himalajo. Katere se najbolj spomnite?
Največ se mi zdi vredna odprava na Lotse. Prvič zato, ker smo se lotili prave konkretne stene v Himalaji, ki še danes nekaj pomeni, drugič pa zato, ker nas je bilo takrat kar 18 ali 20 izbranih in ker je med nami vladalo harmonično vzdušje, prvič in zadnjič na tako visokem nivoju. Nikoli več se ni v eni steni zbralo toliko odličnih plezalcev, ne pri nas, mislim pa, da tudi drugje ne. Nismo imeli “težav” s sponzorji, saj sploh nismo vedeli, kako grejo te stvari. Zdi se mi, da se, ko se začne mešati denar, ljudje kar poskregajo in razidejo.
Z Vanjo Matijevcem sta takrat dosegla najvišjo točko v steni.
V bistvu sva takrat dokončala zadnji del smeri, za katerega bi pa rekel, da je šlo za zaključek po sili. Razmere v steni takrat niso bile najboljše, kar naprej smo imeli slabo vreme, plazilo se je, dajalo nas je že tudi pomanjkanje časa, vsem so nam že pohajale moči in midva sva takrat izsilila izstop na greben in to smer nekako dokončala, čeprav je bil načrt povsem drugačen. Ampak vedno je tako – načrti so eno, realnost pa drugo.
In zakaj sta v zgornjem delu stene potegnila v levo?
Videti je bilo, da je to najlažja možnost, edina, ki bi bila izvedljiva. Pred nama so bili na hribu trije plezalci z Nejcem Zaplotnikom, ki so poskušali naravnost navzgor po razu od tabora pet, pa so odnehali, ker so naleteli na velike težave. Te težave so se jim zdele tako velike, šlo je za peto stopnjo na višini čez 8200 metrov, da so rekli, da bi morali skalno stopnjo, kakih 150 metrov, opremiti z vrvjo. Za to pa ni bilo dovolj moči niti razpoložljivega materiala na taboru in je potem prišlo do tega, da sva za to skupino ostala samo še midva z Matijevcem. Jaz sem se že v bazi pripravil na odhod v dolino, umil sem se in pripravil, da gremo proti Katmanduju, potem je pa prišla s hriba novica, da jim ni uspelo in da se odprava nadaljuje. Ko smo se pogovarjali o tem, kdo bi šel v steno, sva ostala samo midva z Matijevcem. Tako da so naju, ko sva šla na hrib, spremljali šerpe, pod nama pa so ostajali prazni tabori. V njih razen na enici ni bilo več nikogar. Odločitev o tem, kam naj zavijeva, sva morala sprejeti sama. Predlagali so nama, naj greva proti levi, v snežno strmino, predvidevali smo z naklonino kakih šestdesetih stopinj. Ko sva se je lotila, pa se je pokazalo, da gre za en sam sipek sneg, v katerem sva se ugrezala krepko čez pas. Napredovanje je bilo zelo zahtevno, pa še celo popoldne je snežilo.
Takrat sta, če se ne motim, razmišljala tudi o tem, da bi sestopila na severno stran v globel med Lotsejem in Everestom.
Ja, Matijevec je razmišljal o tem, sam pa nisem bil za ta predlog. Predlagali so nama ga iz baze, in če bi ga takrat upoštevala, bi bila danes v Western combu. Velikokrat, ko sem odločitve sprejemal sam, sem kar dobro izbral. V bazi so razpravljali o tem, da nama bo po pomoč prišel helikopter, ki nama bo v Western comb odvrgel spalni vreči in šotor. Vedel sem, da to ni izvedljivo, sploh zato ne, ker je cel dan snežilo in dejansko bi midva v Western combu zmrznila.
Za to odpravo ste bili najbrž zelo motivirani?
Ja, izredno, prvič in zadnjič mi je bilo to tako blizu, potem pa se je nekajkrat potrdilo, da ni perspektive v takih velikih odpravah. Potem, se mi zdi, se je vse sprevrglo zgolj v to, da se gre na odpravo, za njene cilje pa ni bilo dovolj motivacije.
Sodelovali ste še na odpravi na Jalung Kang.
To je bila taka zelo žalostna odprava, nič kaj prijetna, smo imeli kar en tak pogreb s to odpravo. Po Jalung Kangu pa nisem hotel več sodelovati na tako velikih odpravah.
V kakšnih spominih vam je ostala Patagonija?
Najlepši del tega sveta je prav gotovo Cerro Torre, čeprav ne nudi najbolj briljantnih pogojev za plezanje, je precej krut s svojim vremenom. Tam sem bil trikrat. Enkrat v Fitz Royu, enkrat v Cerro Torreju, kjer smo preplezali vzhodno steno, in pa v Torre Eggerju, kjer smo preplezali tudi eno lepo novo smer. To so bile kar velike stvari in se mi zdi, da se bo tisti, ki jih bo hotel ponavljat, moral kar potrudit.
Obstaja v vaši karieri kakšen neizpolnjen cilj, nekaj, za kar vam je zelo žal, da ni uspelo?
Žal mi je za Bagirati IV. Takrat se nisva mogla dogovoriti s Silvom. On je hotel nad Bagirati III, jaz IV in nekako nisva uskladila načrtov in sam potem nisem uresničil svojega cilja. Škoda, bila bi lepa smer, kar težka in na zavidljivi višini. Smer, ki sem si jo zamislil, še danes ni preplezana, poskusili so mnogi, vsi so odnehali, večinoma niže, kot pa sva priplezala midva z Andrejo. In ko smo že pri tem vzponu, bi rad povedal, da KOTG le ni imela popolnoma prav, ko mi je ob prihodu domov vzela hranarino in poravnala stroške za vrh. Res je, da ni lepo, da ga nisem plačal, ampak nisem imel denarja. Mislim, da KOTG pa res nikoli ni bila tako uboga, da bi se morala za nekaj sto tolarjev tako obnašati.
Z usmerjenostjo in politiko KOTG v teh letih ste bili zadovoljni?
Velikokrat se nisem strinjal z usmeritvijo KOTG, imel sem drugačne poglede na plezanje. Tako bi rekel – ko ostariš, in ostari vsak, če preživi, seveda, ne smeš nikoli prek drugih uresničevati svojih mladostnih
ciljev, ker se obdobja menjajo in tudi cilji se menjajo.
In kako se počutite kot alpinistični upokojenec?
Kaj jaz vem, v redu. Jaz sem pod svojo alpinistično kariero povlekel črto in dobil račun. In cena je v redu.
Tadej Golob
