Plezalci so bili nekoč znani kot nekakšni »uporniki brez vsem razumljivega razloga,« kar je zadevo držalo na »dovolj visoki kulturni ravni«. Kot primer se vsake toliko oživi kakšen »plezalen prizor,« kot je Shermanov plakat »Free Solo,« ki deluje kot filmski prizor, kjer gledalec vidi junaka v trenutku absolutne drame: človek sam na steni, brez varovanja, z bizarno ironijo – japonke na nogah in pivo v roki. Kamera (ali objektiv fotografa) je izrezala vse, kar bi razkrilo resničnost: varovalni klin in vpetje, druge plezalce, logistiko. Tako kot v filmu, kjer režiser z montažo in kadri ustvari iluzijo, je tudi tukaj podoba postala resničnost zase.
Kot je zapisal založnik Chessler Books, je bila fotografija posneta leta 1987 na gori Arapiles v Avstraliji, enem največjih plezalnih območij na svetu. Sherman je plezal smer Lord of the Rings (5.13d), obut v japonke, v roki pa je držal steklenico Cooper’s Best Extra Stout. Slika je kasneje krasila katalog Patagonie in postala ikona – ne le plezanja, temveč kulture, ki se je znala posmehniti lastni resnosti.
Shermanova fotografija je postala ikona prav zato, ker je ujela mitični trenutek – ne realnost, temveč resničnost, kot jo želimo verjeti in videti. Podoba govori o svobodi, anarhiji, drznosti. Tako kot film, ki gledalcu ne pokaže zakulisja, je fotografija ustvarila čisto zgodbo, ki je preživela desetletja.
Primerjava s filmom pokaže, da je moč podobe v selektivnosti: kamera in objektiv ne zajemata sveta takšnega, kot je, temveč ga oblikujeta v zgodbo, ki jo želita povedati. Shermanova fotografija je zato manj dokument in bolj mit – filmski kader, ki je postal simbol.
Današnji čas
John Sherman – Verm, »kralj balvanskega plezanja«, ni bil le pionir tehnik in ikona plezalne kulture. Je tudi človek, ki občuduje veličastne, a ogrožene ptice, ki so simbol svobode v zraku, tako kot je balvansko plezanje simbol svobode na skali …
