Januar in polovica februarja sta bila za bohinjske gorske reševalce nenavadno mirna. Veseli so, da obiskovalci hribe obiskujejo preudarno in se varno vračajo domov. Kar tako naprej!
Kljub temu pa se bohinjski gorski reševalci zavedajo, da statistika reševanj v zadnjih letih pravi, da prav dolgega zatišja ne bo.
Danes je bil verjetno marsikdo izmed njih dvajseterih ravno v času sobotnega kosila ali pa popoldanske »sieste,« ko je po dolgem času zaropotalo. Na mobilnih telefonih se je izpisala besedna zveza »Plaz pod Bogatinskim sedlom«. To ni bila šala in res ni bila.
Na postaji so natrpali avtomobile z vso možno opremo in odbrzeli proti »heliportu« na Vorenčkojci. Vodja intervencije jih je razporedil v skupine in vsaki skupini dodelil še opremo. Prvi so helikopter naložili skoraj do vrha in odhiteli preko Spodnjih Bohinjskih gora proti kraju nesreče, ki ga je pokrival gosti megleni pokrov. Pilota sta skušala pristati čim bližje, na koncu pa sta uspela zalebdeti skoraj pri Lanževici, saj drugje zaradi vremenskih razmer ni bilo možnosti.
Reševalci so izstopili iz helikopterja, si nadeli dereze in tipajoče krenili proti Bogatinskemu sedlu. Na srečo jih je vodilo sonce in sledi turnih smučarjev, ki so tisti dan že bili tu mimo. V megli je praktično vsak meter enak prejšnjemu in je res težko orientirati se. Na sedlu so zaklicali v meglo in kmalu dobili odgovor »tukaj smo«. Pohiteli so še približno 100 metrov in že so bili na kar veliki kložasti plazovini, ki sta jo sprožila nesrečna pohodnika.
Hm… ko takole razmišljajo, je nesrečna napačna beseda. Pohodnika sta imela srečo, saj je enega zakopalo tako, da se je lahko rešil sam, drugega pa je pomagala locirati in odkopati skupina turnih smučarjev, ki je bila še ravno toliko blizu, da je vse skupaj videla in slišala. Med njimi je bil tudi gorski reševalec, ki je iskanje in odkopavanje hitro in res dobro organiziral. Tako je ob prihodu reševalcev zasuti že stal na nogah, njegov kolega pa prav tako. Brez plazovnega trojčka je to nič drugega kot čudež.
Zdravnica je po pogovoru s planincema in pregledu dala zeleno luč, da so lahko začeli sestopati proti Komni. Tja so preko mestoma zelo nevarnem terenu varno prispeli v dobri uri. Osebju doma na Komni so bili zelo hvaležni za okrepčilo, saj je bila po njem pot v dolino zagotovo manj naporna. Tako ponesrečenca kot tudi vsi reševalci so sedaj že doma, eni na kavču, drugi v postelji, vsi pa razmišljujoč, kaj bi bilo, če bi bilo, pa na srečo ni bilo.
Zadnji sneg je padel na trdo, če ne ledeno podlago. Sneg je moker, težak, svoje je naredil še veter. Razmere v gorah so trenutno zelo zahtevne, zato bohinjski gorski reševalci svetujejo, da dobro premislite, ali je vaše znanje dovoljšne, ali so vaše izkušnje velike kot hrib, na katerega želite zlesti, ali imate vso potrebno opremo in jo znate tudi uporabiti, ter predvsem, ali ste pripravljeni tvegati svoje življenje za instant užitek in ne bi vseeno (z)mogli počakati na varnem v dolini. Življenje imate eno samo.
