Črjanske cajtnge, april 2023
Gorska reševalna služba opravlja humanitarne naloge javnega pomena: zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ter ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi. V teh prostovoljnih vodah že dolgo deluje 57-letni Mirko Kaker, reševalec, inštruktor – gorski reševalec, alpinist in načelnik GRS Koroška. Za prizadevnost, odgovornost, strokovnost in predanost pri pomoči v različnih reševalnih in iskalnih akacijah je marca letos za svoje večletno aktivno delovanje prejel bronasti znak Civilne zaščite. Za bralce Črjanskih cajtng je povedal nekaj o sebi, več pa o delu GRS in spustih izpod Raduhe.
Lepo priznanje, čestitke! Namenjeno je tebi, ne GRS, in sicer za dolgoletno aktivno dejavnost pri reševanju in pomoči drugim. Koliko let si že vpet v GRS?
Pri GRS sem že od leta 1997, ko so nas nekaj aktivnih alpinistov (Matjaža Šerkezija, Edija Krebsa, Uroša Podovšovnika in mene) povabili v svoje vrste, ker so potrebovali mlajše člane. Dobro smo se poznali s starejšimi reševalci, ki so nas predlagali, takratni načelnik GRS Franc Telcer pa nas je povabil na sestanek in tako smo se pridružili koroškim reševalcem. Začelo se je usposabljanje (zaradi časovne stiske je Uroš odstopil), najprej smo bili tečajniki, potem pripravniki, sledil pa je izpit, ki poteka na državnem nivoju. Čez čas lahko postaneš inštruktor in kmalu usposabljaš mlajše kandidate. Starejši, ki so pustili del svojega življenja v službi GRS, pa so z leti postali naši častni člani, ki občasno priskočijo na pomoč, sicer pa se udeležujejo srečanj veteranov GRS na različnih lokacijah v Sloveniji. Praviloma naj bi bil kandidat za vstop v GRS alpinist z opravljenim izpitom, a ga je težko najti, zato stremimo za tem, da dobimo vsaj izkušenega in iznajdljivega gornika z voljo in veseljem do tega napornega dela, potem pa ga v naših vrstah ustrezno usposobimo.
Koliko je članov v GRS Koroška?
Naša ekipa šteje 35 ljudi, od tega je 25 aktivnih, trenutno imamo tri pripravnike. V naših vrstah so trije doktorji: Andreja Voler Vačovnik, Jurij Gorjanc in Andrej Miklavžina. Nekaj je zdravstvenih tehnikov: Bojan Krznar, Jure in Miha Ozimic, Matej Mirkac, Grega Golob. V društvu se lahko člani različno usmerijo, tako sta dva reševalca lavinca: Milan Plesec in Rajko Kos, kot vodnika reševalnih psov se usposabljata vsako leto in njuna psa spadata med vrhunsko dobre reševalne pse; Nenad Čmarec, Bojan Krznar, Andraž Miklavžina in Andreja Vačovnik Voler pa so reševalci letalci, imajo letno in zimsko usposabljanje, poleti pa še dežurstvo na Brniku. Pet nas je inštruktorjev: Plesec, Mencinger, Flis, Čmarec in jaz. Treniramo v Balosu, delovnih ur se veliko nabere, vse pa je na prostovoljni bazi.
Biti načelnik GRS je posebna čast, hkrati pa odgovorno delo. Kako ste se v vseh teh letih menjavali in organizirali?
Za Francem Telcerjem, dolgoletnim uspešnim načelnikom, je prevzel to vlogo Franc Oderlap. Ko se je smrtno ponesrečil pod Manaslujem, ga je zamenjal Peter Naglič, za njim je bil načelnik Hubert Enci, zdaj pa sem jaz že drugi mandat. Ob sebi imam dober tim članov (namestnika, vodjo inštruktorjev, skrbnika reševalne opreme, gospodarja zavetišča, skrbnika vozil) in tako lažje organiziramo delo. Problem pri izvedbi akcij je med tednom, ko so reševalci v službi, moramo pa dobiti pet ali šest ljudi. Če je lepo vreme, vskoči helikopter in je reševanje hitro opravljeno, ob slabem vremenu pa je težje. Veliko je odvisno od tega, kako ima član odsotnost z dela rešeno pri firmi, kjer je zaposlen.
Vaše delo ni samo reševanje z gora. Katere so vaše podobne aktivnosti?
Priskočimo na pomoč, ko nas ljudje potrebujejo. Območje Koroške je veliko. V manjšem kraju se vsi poznamo in ni problema, če pokliče kmet in prosi za pomoč pri reševanju ovac, ki so mu zbezljale v steno. Ali pa je v Bistri bik zbezgal, zato smo ga skupaj z lastnikom reševali z Bele peči. Gasilcem smo po hudi nevihti pomagali pokrivati strehe. Tu so še razne iskalne akcije, ko se pridružimo iskanju ljudi. Veliko pa delamo na vzgoji in izobraževanju, ko se udeležujemo šol v naravi, da osnovnošolcem predstavimo naše delo in opremo, jih učimo preživetja v naravi, najbolj zanimiv pa jim je prikaz iskanja pogrešane osebe v snegu s pomočjo lavinskega psa.
Kako ste financirani?
Financira nas Uprava za zaščito in reševanje, sredstva dobivamo po normativih, normativ naše postaje je 22 ljudi, šteje pa se število akcij in velikost področja, ki ga pokrivamo. Nekaj denarja dobimo od občin, sponzorjev in donatorjev, kar nekaj sredstev pa se nabere s podarjenim delom dohodnine. Očina Črna nam nudi ogrevane prostore, vozila pa smo dobili na več načinov: toyoto od GRZS, motorne sani smo si sami kupili, dachio pa smo najprej imeli eno leto v najemu, kasneje pa smo jo odkupili po ugodni ceni. Tehnično in zaščitno opremo nam nabavlja GRZS; kar je nad normativom, pa financiramo iz našega denarja. In smo zadovoljni!
Zadnje čase se veliko govori o neodgovornih in naivno opremljenih planincih, ki se jim zaradi slabe pripravljenosti in naivnosti pripeti nesreča. Ste imeli že kak tak primer?
Na srečo ne. Res si ne predstavljam, kaj bi se naredilo s planinko, ki gre pozimi na Peco ali Uršljo v pajkicah in z mini nahrbtnikom, pa si zlomi nogo. Da pridemo do nje, lahko traja dve, tri ure, do takrat pa je lahko že kritično podhlajena. Koroške gore sicer niso najvišji vršaci, a tudi znajo pokazati zobe. Uršlja gora je najnižja med njimi, a najbolj oblegana, zato se tudi tam kaj zgodi, kot je bila nesreča turnega smučarja pod Šmohorico, ko ga je potegnil plaz, a ga na srečo tudi izvrgel. Ta nezgoda na začetku sezone turnega smučanja je kar malo streznila smučarje, da niso brezglavo rinili v gorske žlihe. Člani naše postaje sodelujemo tudi pri varstvu udeležencev na trailih in gorskih maratonih, ki so zadnje čase tako popularni: pri črjanskem K24 ultra trail, pri Dixijevem EVS -u Tudi tu, na srečo, do sedaj ni bilo kake večje nesreče, po mojem mnenju pridejo ljudje na ta tekmovanja dobro pripravljeni. Se pa kdaj kdo preceni, kot na primer tekač na maratonu K24, ki je dobil take krče v mišicah, da so mu noge popolnoma odpovedale, zato smo mu pomagali spustiti se s Komna. Med kolesarji, glede na njihove divje spuste, tudi ni velikih nesreč.
Ena bolj zabavnih akcij GRS, v sodelovanju z AK Črna, pa je spust izpod Raduhe. Letos je bil že 60. po vrsti. Kakšni so bili ti smučarski spusti nekoč in kaj vse se je spremenilo do danes?
Morda so te tekme celo starejše, a ko sem brskal po arhivu, sem ugotovil, da nekaj dokumentov manjka. Včasih so bile bolj klasično smučarske, udeleženci pa ne nujno planinci, na plazu pod Malo Raduho so namreč nekoč trenirali smučarji SK Črna. Spust je bil v nekem obdobju pod Kovačevo oz. Mihovo smerjo, nekaj let se je spuščalo izpod Laneža, že dolgo pa je na zdajšnji lokaciji: s skale se najprej oba udeleženca abzajlata, pod steno si nadeneta smuči in nahrbtnik ter se povezana z vrvjo zapeljeta do cilja. Da bi privabili večjo množico ljudi, predvsem turnih smučarjev, ki jih je zadnja leta vedno več, smo naredili še vzporedno tekmo, ki ni tako težka, malo pa smo se ozirali po podobnih tekmovanjih drugod. To je tekmovanje ‘na srednji čas’, kar pomeni, da se določi limit proge in potem se izračuna srednji čas najhitrejšega in najpočasnejšega para; kdor se mu najbolj približa, je zmagovalec. Na tekmah sodeluje od 20 do 25 navez, v boljših letih jih je bilo tudi 40, a zadnja leta je takih tekem po Sloveniji veliko, zato je v našem kotu malo manjša udeležba. Gre pa bolj za druženje in zabavo.
Lahko omeniš nekaj najbolj zaslužnih organizatorjev in legendarnih tekmovalcev na spustu izpod Raduhe?
Pri merjenju teh tekem je vsa leta zelo zaslužna ekipa domačinov: Jože in Lenka Prevalnik ter Mirč in Ema Pajnik, nekajkrat Silva in Leander Fužir pa še kak smučarski sodnik. Jeti je povedal, da je bil prisoten 53-krat, tako da je prava legenda in bo lahko še marsikaj razložil o zgodovini teh spustov izpod Raduhe. Nekaj je bilo legendarnih smučarskih navez: brata Karničar, Grega Lačen in Matej Flis, Zdenko Žagar in Gusta, zadnja leta ne manjkajo Hercog, Čmarec, Maček … Organiziramo in pripravljamo tako reševalci kot alpinisti, načelnik AK Črna sem bil tudi jaz in vem, da je to delo vseh. Včasih ko še ni bilo mobilnih telefonov, je bila izvedba le-tega veliko težja. Ob tej priložnosti se naj zahvalim vsem rednim pomočnikom pri izvedbi tega spusta: Maliju – Juriju Mavriču, Zdenču Žagarju, Nenadu Čmarecu pa mlajšim, kot so Jaroš Zajec …
Keks, spadaš med zavzete, predane in pogumne ljudi, ki jih ostali spoštujemo in smo vam hvaležni. Ostanite še naprej tako dobro organizirana skupina reševalcev in ob nesrečah, ki nikoli ne počivajo, tudi v prihodnje reagirajte hitro in premišljeno. Črjani smo ponosni na vas.
Irena Greiner
