Odprave na Streho sveta se bo udeležil tudi Dušan Jelinčič
Primorski dnevnik, 12. avgust 1990
Eden od pobudnikov mednarodne odprave Alpe-Adria Sagarmatha Expedition, ki se bo odpravila na pot čez tri dni je naš delovni kolega pri Primorskem dnevniku alpinist Dušan Jelinčič, s katerim smo daljše pokramljali, seveda kar v našem uredništvu. Pri pogovoru z njim seveda nismo mogli mimo nekaterih skorajda obveznih vprašanj, ki jih narekuje njegovo izkustvo. Ne smemo namreč pozabiti, da je Jelinčič, ki ima funkcijo namestnika vodje odprave, prvi človek iz dežele Furlanije-Julijske krajine, ki je stopil na osemtisočaka. Pred štirimi leti se je namreč proslavil z izjemnim uspehom, ko se je povzpel na 8047 m visoki Broad Peak. Izkušnje s tedanje odprave so mu gotovo bile v korist pri pripravi na sedanji odhod v Himalajo.
Najprej nas je zanimalo, s kakšnimi občutki sedaj odhaja na pot.
»Občutki so mešani: po eni strani sem presrečen nad odhodom, po drugi pa me ta trimesečna avantura straši, saj je obdobje, ki nas čaka deloma ovito v nejasnost, nejasnost pa človeka vedno zbega. Po eni strani se torej veselim vsega tistega, kar bom doživel, pa drugi pa bi si želel, da bi bilo že sedaj vse mimo.«
Kakšne priprave terja tak vzpon?
»Na Everest se pripravljam približno leto dni, vendar pa sistematično tja od marca. Treniral sem po petkrat na teden z že preizkušenim receptom: tekom navkreber od 15 do 20 km praktično dnevno. Imel sem sicer nekaj težav z mišicami na stegnih, vendar pa sem te z masažami maserja Stefanell Walterja Klatowskja, primernimi ortopedskimi podplati Roberta Grassija in redno zdravniško kontrolo dr. Giangahca Orlanda uspešno prebrodil. Menim, da sem nekako 80 odstotno uresničil svoj program fizičnih treningov, kar je zelo zadovoljivo.«
Kdo je najbolj zaslužen pri organizaciji odprave?
»Pri organizaciji te mednarodne ekspedicije je treba pohvaliti predvsem predsednika SPDT Lojzeta Abrama, vodjo poprave Tomaža Jamnika in tehničnega vodjo Davorja Zupančiča. Ne smemo niti pozabiti ostale, ki jih tu sicer imensko ne bom imenoval, ker jih je preveč, vendar brez teh treh omenjenih oseb odprave zanesljivo ne bi bilo!«
Na pot krenete 15. t. m. Koliko taborov boste postavili, kdaj jih boste postavili in na kakšnih višinah? »Bazo bomo postavili na višini 5350 m (začetek septembra, tabor 1 nad Ledenim slapom na višini 6100 m (predvidoma okoli 5. 9.). T2 na mestu, kjer se ločita Normalna in Ameriška smer, na višini 6400 m (11. 9.). T3 na višini 7100 m na Zahodno ramo (16. 9.), T4 na 7500 metrih (22. 9.), zadnjega, pa na višini 8250 m tik pod Horbeinovim kuloarjem (29. 9.), po katerem se bomo, če bo šlo vse po sreči, med 15. in 20 oktobrom povzpeli na 8848 m visoki vrh Sagarmathe.«
Kako boste v stiku z “ostalim svetom”?
»Razumljivo bodo ti stiki nekoliko bolj problematični in “lahni”, kot v normalnih pogojih, ko se pač nahajaš v “civilizaciji” in le zavrtiš telefon, in že imaš zaželeno informacijo. Vendar smo se tokrat kar dobro organizirali. S seboj bomo namreč imeli kurirja, ki bo odnašal naše “sveže” novice v dolino. V Luklo, kjer se za nas začne civilizacija, saj ima ta sicer zelo majhen kraj svoj poštni urad in pristajalno stezo, pribrzi “running boy”, kot tam splošno imenujejo kurirja, v nekaj dneh, od tam pa je novica v glavnem že isti dan v Katmanduju, kjer imamo “svojega človeka” in sicer starega prijatelja Deepak Lamo. Slednji namreč vodi himalajsko agencijo in že dolge mesece ureja naše posle v nepalskem glavnem mestu. On bo torej pošiljal vse novosti v zvezi z odpravo direktno s faxom in telexom v Trst, od tu pa bodo novice “romale” k vsem sredstvom množičnega obveščanja. Vezo s svetom bomo torej imeli še kar solidno, saj bi recimo vest, da smo osvojili vrh gore, prišla v Trst v manj kot tednom dni. Ta čas pa se lahko še kako skrajša, če bo kaka odprava v bazi imela radijsko zvezo s Katmandujem, kar verjamem, tako da je naša oddaljenost od “civilizacije” zelo relativna.«
V skupini je precej ljudi z zelo različnimi izkušnjami in sposobnostmi. Je to velika ovira?
»Ne verjamem, da je to problem, ker smo čisto vsi člani odprave dobro pripravljeni ih netrenirani, kot so npr. dokazali nedavni temeljiti zdravniški pregledi v centru za športno medicino v Tržiču. Med nami imamo vrsto izrednih alpinističnih osebnosti nadpovprečnega tehničnega znanja, to pa je seveda le pozitivno, ker poveča že itak visok, tehnični nivo ekspedicije. Tu mislim seveda predvsem na plezalce iz Slovenije.«
V enem od intervjujev s članom odprave, in sicer Davorjem Zupančičem, je bilo precej govora o “etičnosti” pristopa, v smislu, da se ne bi posluževali vseh pripomočkov tehnike, na primer kisika. Se s tem strinjaš?
»Popolnoma se strinjam z Davorjem, saj podobno kot on menim, da ni poseben podvig, če osvojiš Everest s kisikom po normalni smeri, in še to z odločilno pomočjo šerp. Saj sta to storila Hillary in Tensing daljnega leta 1953! Vendar pa menim, da naša- odprava ne spada med tiste, ki si želijo le vrh po liniji najmanjšega odpora. Kisika bomo uporabili le malo, kvečjemu le za zadnji odsek, in še to, če bo to res nujno. Lotili pa se bomo zahtevne Ameriške smeri: na njej bomo edini. Poleg tega bomo skušali med eno samo odpravo osvojiti dva osemtisočaka, saj poleg na Everest računa-mo tudi na 8516 m visoki Lhotse, “krona” vsega pa bi bilo prečenje obeh vrhov preko Južnega sedla. Če bi ga opravili, za kar imamo resnici na ljubo zelo malo možnosti, bi ostala naša odprava zapisana z zlatimi črkami v zgodovini alpinizma.«
Na Broad Peaku si se rešil s težavo. Kaj te je to naučilo? O strahu namreč ne moremo govoriti, sicer se ne bi podal na pot, o veliko večji previdnosti ali morda skriti bojazni pa morda lahko…
»Izkušnja na Broad Peaku me je dosti naučila. Nikdar več ne bom tvegal tisto, kar sam takrat. Saj lahko človek le enkrat vstane od mrtvih! Ali pa še to ne. Dosti bolj bom previden in ne bom šel z glavo skozi zid. Če ne bo mogoče doseči vrha, se bom s tem sprijaznil in se vrnil v dolino za izkušnjo bogatejši. Saj je dosti težje se odpovedati vrhu, če je to nujno, kot pa riniti naprej. Pred štirimi leti se nisem ničesar bal, to pa je bilo zame skoraj usodno. Sedaj pa upam, da se bo v odločilnem trenutku pojavil strah, pač tisti trezen, naklonjen, umirjen, prijateljski, ki mi bo mirno, a odločno šepnil: ne, naprej pa ne, vrni se – in jaz se mu bom pokoril.«
Kaj bi ti pomenilo, če bi stopil na vrh Everesta?
»Seveda ne morem skrivati, da bi mi osvojitev Everesta pomenila vrh moje alpinistične kariere, uresničitev mojih sanj in enega najintenzivnejših trenutkov mojega življenja. Vendar ne računam nanj fanatično. Na svetu ne obstaja samo alpinizem, oz. alpinizem je le majhen delček splošne človekove dejavnosti, le droben utrinek njegovih možnosti, ki so praktično neomejene.«
Misliš s takim vrhunskim alpinizmom nadaljevati?
»V življenju mi je važna realizacija, pa naj bo ta v alpinizmu, v raziskavi, na potovanjih, ali pa v katerikoli ustvarjalni dejavnosti doma. Tako se zadnje čase mnogo posvečam pisateljevanju, kjer sem imel mnogo intimnih, pa tudi čisto zunanjih zadoščenj. Tako je moj refleksivni roman Zvezdnate noči praktično razprodan, čeprav bo predstavitev šele po odpravi, pripravlja pa se tudi njegov italijanski prevod.
Če bom torej v alpinizmu še začutil življenjsko polnost v vseh njenih dimenzijah, bom z njim nadaljeval, v obratnem primeru se mu bom brez posebnih psihičnih travm odpovedal.«
Vprašanja pripravil Danilo Bizjak
