Pogovor z vodjo odprave na Everest Tomažem Jamnikom
Primorski dnevnik, 11. avgust 1990
Do odhoda mednarodne alpinistične odprave Alpe-Adria Sagarmatha Expedition na Everest in Lhoste so le še trije dnevi, »domače« priprave pa se seveda počasi zaključujejo. Skupna oprema je že pred skoraj dvema tednoma »odromala« v Nepal, osebna pa je tudi že pripravljena, urediti je treba še zadnje birokratske zadeve, sicer pa je že vse pripravljeno za odhod alpinistov iz Italije in Jugoslavije, ki je predviden prav za veliki šmaren.
Vodja celote odprave je Tomaž Jamnik, bolje poznan kot Mišo, ki se je udeležil praktično vseh važnejših jugoslovanskih alpinističnih odprav, mnogokrat kot vodja, in ima torej za sabo mnogo izkušenj, ki bodo pri vodenju tako heterogene odprave, kot je ta, še kako koristile. Z Mišom smo se daljše pogovorili, da bi izvedeli, kako bo odprava potekala, kako jo je zamislil, in kako pojmuje vodstvo take heterogene mednarodne odprave.
Mišo, kakšen je tvoj cilj pri odpravi, glede na to, da imaš pri njej najprestižnejšo, zato pa tudi najbolj odgovorno funkcijo vodje celotne ekspedicije?
»Moj cilj odprave se ne razlikuje od splošnih ciljev, ki smo si jih zadali, ti pa so seveda osvojitev vrha Everesta in Lotseja. Razumljivo je, da ima vsak posameznik svoje tihe in »skrite cilje«, meni pa gre primarno, da dosežemo oba vrhova, pa naj osvojitev opravi katerakoli naveza. Važneje se mi zdi, da vrh osvoji vsaj en Tržačan, saj ne smemo pozabiti, da je SPDT ob sodelovanju Komisije za odpravo v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije organizator odprave. Pa tudi to, da vrh osvoji prva Jugoslovanka, torej Marija Štremfelj.
Sicer pa ima vodja odprave pravzaprav dva cilja: doma in na tujem. Doma mora skrbeti za to, da se zbere denar in material, to pa na srečo, kljub velikim težavam, napreduje načrtih, v Nepalu pa se bomo posvetili samo tehničnemu osvajanju gore.«
Na kaj boš moral biti še posebno pozoren pri vodenju po svoje nenavadne odprave?
»Največji problem bo usklajevanje medčloveških odnosov. Glede na to, da bodo tu alpinisti zbrani od vseh vetrov: Lombardije, Furlanije Julijske krajine, Slovenije…, poleg tega pa so tu tudi razlike v alpinističnem znanju posameznih članov. Večine članov sploh ne poznam, vendar pa to sploh ni problem.«
Kakšen pa bo jezik za medsebojno sporazumevanje?
»Pač isti, kot že na vseh dosedanjih skupnih sestankih: angleški, slovenski in italijanski. Ko bomo vsi skupaj, bomo morali govoriti v angleščini, ki jo na srečo poznajo vsi. Slovenci bomo med sabo govorili po slovensko, Italijani pa seveda po italijansko. Prepričan sem, da ne bo v govorem področju nobenih problemov, kot jih tudi na naših dolgih in izčrpljujočih skupnih sestankih ni bilo.«
Problem, ki ga boš moral v glavnem reševati ti kot vodja, bo tudi odnos z drugimi odpravami v bazi na ledeniku Khumbu.
»Res je. Letos nas bo kar dosti naskakovalo Everest, najmanj šest odprav: prisotni bodo Američani, Španci, Francozi, Korejci, mi in morda še kdo. Vsi bomo hiteli preko Ledenega slapu, tako da bo lahko prišlo tudi do trenj. Slap bo opremila japonsko-korejska odprava, ki je že na poti v bazo pod Everestom, mi pa jim bomo plačali del materiala. Na srečo bomo edini, ki se bomo lotili Ameriške smeri, ki je vsekakor težja od t.i. »normalne«. Vseeno pa menim, da bomo znali tudi te odnose dobro urediti.«
Ti si se leta 1979 udeležil znamenite jugoslovanske odprave na Everest, kjer si bil odgovoren za transport. Kakšna je razlika med to in odpravo izpred enajstih let?
»Tista ekspedicija je bila zelo homogena, saj ni bilo velikih razlik v kakovosti alpinistov, pa tudi smo bili v glavnem vsi Slovenci. Takrat smo delno že znali, kdo bo kandidat za vrh, tokrat pa so možna velika presenečenja. Sicer pa sta obe odpravi klasični, tokrat pa bomo imeli dosti manj materiala, saj gremo čez Ledeni slap in ne preko sedla Lho La, ki nam je pobralo mnogo energij. Sicer pa je mnogo odvisno tudi od ekipe šerp (tokrat jih imamo deset), zveznega oficirja, sreče, predvsem pa od… vremena…«
Dušan Jelinčič
