Primorski dnevnik, 26. avgust 1973
Iz romana Zbogom orožje – »A farewell to arms« Lani je izšla pri mariborski založbi Obzorja že tretja izdaja Hemingwayevega romana »Zbogom orožje« v prevodu Rada Bordona.
Prepričani smo, da marsikateremu bralcu Primorskega dnevnika ni znano, kako lepo opisuje slavni ameriški pisatelj – ameriški prostovoljec v prvi svetovni vojni nekatere naše primorske kraje. zlasti Sočo, Plave, Kobarid, Gorico, Gabrijel, Banjščico, Lom, itd. Prevajalec romana R. B. sicer pripominja, da se pisatelj v svoji mladeniški dobi ni zavedal, da se bojuje za Italijo na zemlji, ki ni italijanska, pač pa na nji prebivajo Slovenci in dodaja, da je vendarle srečal dve lepi dekleti, katerih jezika ni razumel Hemingway je prišel na soško fronto, ko so bili v teku najhujši boji. Doživel je grozovit poraz italijanske vojske pri Kobaridu in njen umik do reke Piave. Svoj prihod na Banjščico pred predorom pri Kobaridu takole opisuje:
»Nikoli še nisem bil videl Banjščice. Bilo je čudno hoditi po bregu, kjer so bili poprej Avstrijci, onstran kraja ob reki (Soči, op. ur.), kjer sem bil ranjen. Tu je bila nova, strma cesta in na njej je bilo mnogo kamionov. Nekoliko dalje se je cesta zravnala in v megli sem videl gozdove in strma pobočja. Nekatere gozdove so bili naglo osvojili in niso bili uničeni, še dalje, kjer cesta ni bila zavarovana z griči, je bila ob straneh in po površini zamaskirana z rogoznico. Cesta se je končavala v porušeni vasi. Fronta je bila še nekoliko dalje. Vse naokoli je bilo polno topništva. Hiše so bile hudo poškodovane, toda vse je bilo zelo dobro organizirano in povsod so bile cestne table z napisi.
Našli smo Gina, ki nam je dal kave. Pozneje sem šel z njim, spoznal mnogo ljudi in videl položaje. Gino je povedal, da so britanski avtomobili na delu v Ravnah pod Banjščico. Močno je občudoval Britance. Še vedno nekoliko obstreljujejo z granatami, je dejal, vendar ranjencev ni mnogo. Zdaj, ko se je začelo deževje, pa bo dosti bolnikov. Pravijo, da bodo Avstrijci napadli, toda on tega ne verjame. Prav tako se govori, da bomo tudi mi napadli, toda ker niso pripeljali novih čet, meni, da iz tega ne bo nič. Hrana, da je pičla in bi bil kar vesel, če bi se v Gorici lahko pošteno najedel. Kaj sem večerjal? Povedal sem mu; rekel je, da je moralo biti čudovito. Posebno ga je ganil »dolce«. Nisem mu ga podrobno opisal, pač pa sem mu rekel samo to, da smo imeli »dolce«. Po mojem mnenju je bil prepričan, da je to nekaj dosti bolj popolnega kot pa puding iz kruha. Ali morda vem, kam ga bodo poslali? Rekel sem mu, da ne vem, pač pa so nekateri izmed naših avtomobilov pri Kobaridu. Upal je, da pojde v tej smeri.
To je majhen, lep kraj, njemu pa so všeč visoki hribi, ki se dvigajo naokoli. Bil je prikupen fant in kazalo je, da ga imajo vsi radi. Pri Svetem Gabrijelu, je rekel, je bil zares pravi pekel: a tudi napad onstran Loma se je ponesrečil. Avstrijci, je dejal, so v gozdovih vzdolž Trnovskega grebena, na drugi strani in nad nami nakopičili mnogo topništva in so ponoči hudo obstreljevali cesto. Tu da je tudi baterija mornariškega topništva, ki mu gre krepko na živce. Spoznal da jo bom po nizkem letu granat. Najprej je slišati pok, nato pa se skoraj hkrati oglasi žvižg. Po navadi sprožijo naenkrat po dva topa, in sicer drugega za drugim; šrapneli ob eksploziji so velikanski. Pokazal mi je enega; bil je gladek, nazobčen kovinski kos, dolg več kot trideset centimetrov. Bil je podoben Babbittovi kovini. »Ne verjamem, da so kdove kako učinkoviti«, je rekel Gino. »Vendar pa me je strah pred njimi. Žvižgajo kakor da letijo naravnost proti tebi. Najprej zaslišiš pok, takoj zatem pa žvižg in eksplozijo. Kaj zato, če nisi ranjen, ko te pa na smrt prestrašijo!«
Rekel je, da so v strelskih jarkih pred nami Hrvati in nekaj Madžarov. Naše čete so še vedno na položajih za napad. Nobenih telefonskih zvez za sporazumevanje ni, niti nobenega kraja, kamor bi se lahko umaknili, če bi Avstrijci napadli. Vzdolž nizkega gričevja, ki se vzpenja nad ravnico, so sicer dobri obrambni položaji, toda nič ni bilo storjenega, da bi jih pripravili za obrambo. Kaj pa sploh menim o Banjščici?
Predstavljal sem si, da je bolj položna, nemara podobna nekakšni planoti. Nisem mislil, da je tako razčlenjena. »Altopiano«, je rekel Gino. »toda ne piano«.
Vrnila sva se v klet hiše, kjer je prebival. Rekel sem mu, da bi bilo laže in pripravneje, če bi se zakopali vrh grebena, ki je ploščat in kjer je malo kotanj, namesto da branimo celo verigo gričev. Zatrjeval sem, da ravnice ni prav nič teže naskakovati kot hrib. »To je odvisno od tega, kakšni so hribi«, je odvrnil. »Vzemite za primer Sveti Gabrijel«.
»Že prav«, sem rekel, »toda polomijo so doživeli ravno na vrhu, kjer je plano. Do vrha so se prebili še dokaj zlahka«.
»Ne prav tako zlahka«, je dejal.
»Prav«, sem rekel, »vendar je šlo za poseben primer, zakaj to je bila bolj trdnjava kot pa hrib. Avstrijci so ga utrjevali vrsto let«. Govoril sem s stališča vojaške taktike; hotel sem namreč reči, da v vojni, v kateri je nekaj premikanja, ni mogoče obdržati vrste hribov kot frontno linijo, ker jih je mogoče preveč lahko obiti. Treba je imeti možnost čim večje gibljivosti, medtem ko hrib ni kdove kaj pripraven za premikanje. Razen tega letijo krogle vselej previsoko, če streljamo navzdol. Če pa obidemo pobočje z boka, ostanejo najboljši borci na najvišjih hribih. Ne verjamem v bojevanje v hribovju. »Imate radi Banjščico«, sem vprašal.
»To je sveta zemlja«, je odvrnil. »Toda želel bi, da bi na njej več ne gojili krompirja. Veste, ko smo prišli semkaj, smo našli cela polja krompirja, ki so ga bili zasadili Avstrijci«.
»Je hrana res tako pičla?«
»Osebno nisem nikoli imel dovolj hrane. Toda čeprav sem močan jedec, nisem umiral od lakote. Menaža je poprečna. Polki v strelskih jarkih dobivajo še kar dobro menažo, toda tisti, ki so v zaledju, ne dobivajo kdove kaj prida. Nekje pač nekaj ni v redu. Dejansko bi moralo biti tu dosti hrane«.
»Jo že vojni dobičkarji kam drugam prodajo«.
»Da. Bataljonom na frontni liniji dajejo, kolikor je mogoče: toda tisti, ki so v zaledju, so hudo na kratkem. Vojaki so pojedli ves avstrijski krompir in otresli kostanjeve gozdove. Morali bi jih bolje hraniti. Požeruhi smo pač. Prepričan sem, da je hrane več kot dovolj. Za vojake je zelo hudo, če jih tako slabo hranijo. Ste že kdaj opazili, kako to vpliva na način mišljenja?«
»Seveda sem«, sem rekel.
»Tako ni mogoče dobiti vojne, pač pa jo je mogoče zgubiti«. Gino je bil patriot in je včasih govoril reči, ki so naju razdvajale: toda bil je vendarle dober fant, in razumel sem, zakaj je patriot. Takšen se je bil pač rodil. V družbi Peduzzija se je odpeljal z avtomobilom in se vrnil v Gorico.
Ponoči je začel pihati veter. Ob treh zjutraj pa se je z dežjem, ki se je vlil kot iz škafa, začelo topovsko obstreljevanje. Hrvati so prekoračili planinske pašnike in prodrli skozi gozdne predele do bojnih polj. Borili so se v temi in dežju, toda protinapad prestrašenih ljudi iz druge linije jih je odbil. Granate so padale na veliko, v dežju so se vžigale neštete rakete. Vzdolž vse fronte je bil ogenj iz strojnic in pušk. Niso vnovič poskusili. Zdaj je bilo mirneje. V zavetju vetra in dežja smo slišali grmenje topovskega ognja daleč na severu.
Na zbirno postajo so prihajali ranjenci; nekatere so nosili na nosilnicah. Nekateri so hodili sami, druge pa so nosili na plečih ljudje, ki so prihajali čez polja. Bili so do kosti premočeni in vsi prestrašeni. Napolnili smo dva bolniška avtomobila z nosilnicami na katerih so bili ranjenci, ki so jih prinašali iz kleti zbirne postaje. Medtem ko sem zapiral vrata drugega avtomobila, sem začutil, kako se mi deževne kaplje na licih spreminjajo v sneg. Snežinke so težko in hitro padale z dežjem.
Ko se je zdanilo je nevihta še vedno divjala a nosilo ni več. Sneg se je hitro stopil, ker je bil zapadel na mokra tla. Zdaj je spet deževalo. Brž zatem, ko se je zdanilo, je prišlo do drugega napada, toda bil je odbit. Ves dan smo pričakovali napad toda ni ga bilo vse do sončnega zahoda. Topovsko obstreljevanje se je začelo na jugu, pod dolgim gozdnatim slemenom, kjer je bilo koncentrirano avstrijsko topništvo, čakali smo, da bodo začeli tudi na nas sipati granate. A ni jih bilo. Mračilo se je. Topovi so streljali s polja za vasjo. Granate, ki so daleč padale, so imele prijeten zvok.
***
Zvedeli smo, da je bil napad na jugu odbit. To noč niso več napadali: toda prišla je novica, da so prodrli na severu. Ponoči je prišlo sporočilo, da se moramo pripraviti za umik. To mi je povedal kapetan na zbirni postaji: sporočili so mu bili iz štaba brigade. Malo pozneje se je vrnil od telefona in mi rekel, da je to bila laž. Brigada je dobila zapoved, da je treba linijo pri Banjščici obdržati za vsako ceno. Vprašal sem kaj je s prodorom; rekel mi je, da je zvedel iz brigade, da so Avstrijci prodrli skozi 27. armadni korpus proti Kobaridu. Na severu je ves dan potekala velika bitka.
Naslednjo noč se je začel umik. Zvedeli smo, da so Nemci in Avstrijci na severu prodrli ter da se spuščajo po gorskih dolinah proti Čedadu in Vidmu. Umik je potekal v redu, v mokroti in čemernosti. Ponoči smo se počasi pomikali po prenatrpanih cestah ter šli mimo čet, ki so korakale v dežju, mimo topov in konj, ki so vlekli vozove, mimo mul in motornih vozil. Vse je odhajalo s fronte. Bilo ni prav nič več nereda kot pri napredovanju. To noč smo pomagali izprazniti poljske bolnišnice, ki so bile nameščene v najmanj porušenih vaseh na planoti, nato pa smo odpeljali ranjence v Plave. Naslednji dan smo ves čas brodili v dežju, da bi evakuirali bolnišnice in zbirno postaje v Plavah. Dež je nenehno lil. Armada z Banjščice se je spuščala v oktobrskem dežju s planote in prekoračila reko (Sočo, op. ur.), kjer so se bile spomladi tega leta začele veliko zmage.
Popoldne naslednjega dne smo dospeli v Gorico. Dež je ponehal ta mesto je bilo skoraj prazno. Ko smo se pomikali po ulici, so pravkar nakrcavali dekleta iz vojaške javne hiše v neki kamion. Bilo je sedem deklet, na sebi so imele klobuke in plašče ter nosile majhne kovčke. Prvi sta jokali. Ena izmed njih se nam je nasmejala, stegnila jezik ter z njim živahno mlaskala. Imela je močne, polne ustnice in črne oči.
Ustavil sem avtomobil in stopil ven, da bi se pogovarjal z matrono. Dekleta iz oficirske javne niše so odpotovale že navsezgodaj, je rekla. Kam so odšle? V Conegliano.
Kamion je odpeljal. Dekle z debelimi ustnicami nam je spet pokazani jezik. Matrona nam je pomahala. Oni dve dekleti sta kar naprej jokali. Druge so z zanimanjem opazovale mesto.
* * *
Mesto je bilo mračno ta prazno, ko smo šli skozenj, razen kolon čet in topov, ki so se vrstili po glavni ulici. Bilo je tudi mnogo kamionov in nekaj vozil, ki so se pomikali po drugih cestah in se združevali na glavni cesti. Ko smo se peljali mimo strojarnice usnja in prišli na glavno cesto smo videli čete, motorna vozila, oprezne vozove in topove v široki koloni, ki se je počasi pomikala dalje.
Vozili smo počasi in ves čas v dežju. Sprednji del našega avtomobila se je skoraj dotikal zadnjega dela kamiona, ki je bil do vrha natovorjen. Tovor je bil pokrit s premočenim platnenim pregrinjalom. Potem se je kamion ustavil. Vsa kolona se je morata ustaviti. Zatem se je spet premaknila in tudi mi smo se nekoliko premaknili. Nato smo vnovič obtičali.
