Emil Stepančič (1934–2026)

Prvi heliomehanik slovenske gorske reševalne službe in član GRS Kranj

Emil Stepančič, rojen 14. marca 1934 v kraški vasici Preserje pri Komnu, je odraščal v kmečki družini v času, ko je bil Kras še del Italije. Nemirni, radovedni in znanja željni fant je po drugi svetovni vojni odšel v Maribor, kjer je končal industrijsko kovinarsko šolo in se kmalu zatem pridružil aeroklubu Naša krila. Letalstvo ga je pritegnilo za vse življenje.
Emil je nadaljeval šolanje na Srednji vojaški šoli za letalske mehanike v Rajlovcu pri Sarajevu. Njegova poklicna pot je bila od prvega dne povezana z vzdrževanjem letal, motorjev in kasneje helikopterjev. V jugoslovanski vojski je delal v: enoti za šolanje pilotov rezervistov, letalskem štabu 21. divizije, 83. lovskem polku na letališčih Benkovci in Golubovci.
Leta 1964 je prestopil v Adrio Aviopromet in kasneje Inex-Adrio Aviopromet, kjer je utrdil svoje znanje o letalski tehniki.

Leta 1968 je Emil začel delati v letalski enoti milice (današnja policija), kjer je ostal do upokojitve leta 1990. Tam je postal prvi slovenski heliomehanik, ki je skrbel za tehnično brezhibnost helikopterjev pri gorskem reševanju.
Njegov prihod je sovpadal z začetki sodelovanja med letalsko enoto in gorskimi reševalci. Prvi helikopter, Bell AB 47/J‑2A, ljubkovalno imenovan Burduš, je bil šibek, a je odprl vrata novemu poglavju reševanja v slovenskih gorah. Z močnejšimi helikopterji Jet Ranger se je delo razmahnilo — Emil pa je postal nepogrešljiv del ekipe.
Kot je povedal njegov dolgoletni gorski tovariš Franc Ekar, je bil Emil med pionirji slovenskega gorskega reševanja: pred vsakim poletom je helikopter natančno pregledal, svetoval pilotom in se usposobil tudi sam, da je lahko sodeloval v zahtevnih akcijah.

Emilovo delo je bilo izjemno odgovorno — in večkrat tudi nevarno.
20. avgust 1968: njegova prva reševalna akcija z Burdušem na Dolgi njivi pod Krvavcem.
29. junij 1975: prva helikopterska nesreča pri Kranjski koči na Ledinah. Emil bi moral biti v helikopterju, a je sedež odstopil zdravniku — naključje, ki mu je rešilo življenje.
8. julij 1979: nesreča na Krvavcu, ko se je helikopter zrušil ob poletu z vaje gorskih reševalcev. Emil in Franc Ekar sta se rešila iz gorečega helikopterja — Ekar je razbil vrata in oba sta preživela.
Emil je o teh dogodkih govoril redko, a so ga zaznamovali za vse življenje.

Emil je bil ob svojem poklicu več kot mehanik. Bil je učitelj in svetovalec, ki je pomagal usposabljati generacije gorskih reševalcev za delo s helikopterjem. Njegovo strokovno mnenje je bilo odločilno: brez njegovega pregleda helikopter ni smel poleteti.
Njegovi sodelavci se ga spominjajo kot človeka, ki je bil: izjemno natančen, predan varnosti, vedno pripravljen pomagati in popolnoma predan reševanju ljudi v gorah.
Po upokojitvi leta 1990 je Emil živel v Slivnici pri Mariboru, kjer je ostal povezan z letalstvom, gorami in prijatelji iz gorske reševalne službe. Umrl je 19. septembra 2026, star 92 let.