Tako kot je živel, je tudi odšel. Poln energije in načrtov za prihodnost je povsem nepričakovano zaprl vrata življenja za seboj. A v meni moj najboljši prijatelj ni umrl, samo oddaljil se je. V srčnem spominu bo ostal z mano, dokler ne umrem tudi jaz.
Z njim sem prijateljeval že od gimnazijskih let naprej, še preden sem se mu pridružil tudi v gorah. Skupaj sva bila v Romsdalskih Alpah na Norveškem, v Cordilleri Vilcanoti in na Rakapošiju. Stala sva na Nevadu Ninaparacu, preplezala SV ozebnik Pachante, se na Veliki Klek povzpela po Pallaviciniju, opravila prvo zimsko ponovitev Tadejeve v Veliki Raduhi, Direktnega žleba v Polecah v Peci in še bi lahko našteval. Kar nekaj let sem ga vabil v Čopov steber, a se ni odločil zanj. V alpinizmu nikoli ni imel visokih ciljev. Večkrat je obiskal Zahodne Alpe in bil Školčkiju v pomoč in oporo pri ponovitvi Poljske smeri v Eigerju.
Bil je prvi načelnik alpinističnega kluba v Črni in njegov častni član. Tudi po tem, ko smo ga nasledili drugi, je živel in dihal s klubom, se veselil uspehov njegovih članov brez kančka zavisti, iskreno in od srca. Tako, od srca, kot je znal le on. Bil je eden redkih, če ne kar edini, ki je znal objektivno pogledati na zgodovino alpinizma v Črni. Dobre stvari je znal vedno pohvaliti, o slabih ni govoril. Tudi kadar sem pokazal svoje slabosti in so me mnogi obsojali, me je vedno razumel in našel vzpodbudne besede.
Pri ocenjevanju kratke zgodovine našega kluba je imel samo eno hibo – vedno je pozabil omeniti sebe. Njegova vloga pri razvoju koroškega, še posebej črnjanskega alpinizma je nenadomestljiva. A o tem in številnih priznanjih, ki jih je prejel na različnih področjih njegovega udejstvovanja, bodo gotovo pisali in govorili drugi. Zato o Milanu pišem bolj na osebni ravni.
V gorah je bil navdušen fotograf in snemalec. Zbirka njegovih fotografij je res obsežna. Nepozabni so njegovi filmi o vzponu po Pallaviciniju, o Cordilleri Vilcanoti, Inti Raymiju in drugi.
Ko sva se po smrti njegove drage žene Olvide pogovarjala, sem spoznal, da na smrt še ni pripravljen. Ob vseh načrtih, željah in energiji, ki jo je nosil v sebi, tudi še ni mogel biti. Sprijaznil se je z resnico, da vsak človek umre, a hotel je resnično živeti, dokler mu bo to dano. Sprva nekoliko bolj umirjen se je v ponovnem vzponu in zagonu življenja nepričakovano poslovil od vseh, ki smo ga imeli radi. Pretresen sem moral sprejeti resnico, da je Milan odšel, a ne prav daleč stran. Žalost ob odhodu dragega prijatelja je vse globlja.
Poleg številnih alpinističnih knjig, ki mi jih je dolga leta redno podarjal, fotografij in drugih spominov, bom njegovo toplino, iskrenost, skromnost in navidezno vihravost, ki je v sebi vedno nosila tudi globino, tega nadvse dragega prijatelja s hvaležnostjo nosil v svojem srcu in barvnih spominih. Vse do takrat, ko bom tudi sam prijel za kljuko tistih vrat na koncu moje poti in jih zaprl za seboj. Milan je to storil mnogo prehitro. A po tem, kar mi je povedal sin Bojan, mojo bolečino vsaj malo blaži vedenje, da je bilo to brez muke in bolečine, skoraj nevede.
