Slovenski alpinizem 2014
Ob koncu leta Komisija za alpinizem (KA) pri PZS pripravi izbor najuspešnejših alpinistk in alpinistov v preteklem letu. Namen izbora je predvsem ocena in ovrednotenje najkakovostnejših alpinističnih vzponov ter predstavitev najboljših alpinističnih dosežkov širši javnosti.
V sodelovanju s KA je tudi tokrat izbor najuspešnejših alpinistk in alpinistov opravila skupina izkušenih alpinistov različnih generacij, ki poznajo razmere v slovenskem in svetovnem alpinizmu: Andrej Štremfelj, Matej Kladnik, Milan Romih, Tadej Debevec, Tina Di Batista, Tomaž Jakofčič, Tone Škarja, Urban Ažman, Urban Novak ter Miha Habjan in Nejc Pozvek (oba KA).
Glavni kriteriji za izbor so bili vrhunskost, prvenstvo, ideja in izbira cilja, drznost in avantura ter seveda način opravljenega vzpona. Strogo so dobili prednost vzponi, ki so odstopali od lanskega povprečja najboljših vzponov, in vzponi resnično pravega alpinističnega značaja.
Izbrani najuspešnejši alpinisti so dobili prepričljivo večino glasov. Tudi letos smo na KA izbrali posameznike ali navezo, ki so z enim ali več vrhunskimi vzponi pomembneje zaznamovali preteklo alpinistično leto. Tem alpinistom je bila podeljena nagrada za posebne dosežke v alpinizmu.
Tudi letos smo podelili nagrado za življenjsko delo na področju alpinizma.
Primerjava alpinističnih vzponov in njihova ocena je vedno težka in nehvaležna naloga, tudi letos je bilo tako. Naš izbor ni absolutna resnica in upam, da se tega vsi zavedamo. Izbor je samo najboljši približek, za katerega smo se potrudili po najboljših močeh.
Za konec želim vsem nagrajencem in nominirancem, da bi v letu 2015 presegli lanske dosežke in se vedno varno vrnili domov.
Miha Habjan, načelnik KA PZS
Najuspešnejši alpinist – Luka Lindič (AO PD Celje -Matica)
Luka Lindič je zadnja leta nedvomno eden glavnih protagonistov slovenskega alpinizma, ki kljub mladim letom kaže izjemno alpinistično zrelost, preudarnost, pripravljenost in osredotočenost. Spisek dosežkov bi bil za številne vrhunske alpiniste lahko seznam ciljev celotne plezalne kariere, Luka pa jih je strnil v fantastični sezoni. Da je vsestranski alpinist, dokazujejo tako vrhunski letni kot tudi zimski vzponi, ki jih je kronal še z uspešno odpravo.
– Alpe, Grandes Jorasses, Rolling Stones, M8, 6a, 1100 m, 1. PP, NP;
– Osp, Vražji Robert, 8b+, 120 m;
– Dolomiti, Mala Cina, Prima Ballerina, 7b, 350 m, NP;
– Triglav, Raz Mojstranških veveric, VIII, 250 m (900 m), NP/flash;
– Wendenstöcke, Nachtexpress+Rockmantic, 7b+, 550 m;
– Dolomiti, Tofana di Rozes, Da pazzo vecchio pazzo, 7c, 350 m, NP;
– Indija, Hanna’s men (6300 m), Vzhodni steber, TD, IV, 1100 m, PRV;
– Indija, Hagshu (6657 m), Slovenska smer, ED, 70°-90°, 1350 m, PRV;
– Alpe, Dru, Severni ozebnik direkt, M7, AI6, 900 m, NP.
Najuspešnejša alpinistka – Anastasija Davidova (AO PD Ljubljana-Matica)
Nastja se že leta zapovrstjo lahko pohvali z dobro bero predvsem skalnih vzponov, ki jim je dodala še nekaj zimskega in kombiniranega pridiha. Vzponi morda niso na ravni prejšnjih sezon, vendar sta njihovo število in konstantnost najvišja od vseh slovenskih alpinistk.
– Švica, Kandersteg, Tränen der Eisprinzessin – Dreh den Swag auf, IV, M8+, WI4, 200 m;
– Francija, Chamonix, Grand Charmoz, Merkl-Welzenbach, V/5, M5, 900 m, 2 dni;
– Picolo Mangart, Ce Vitis, 7a+, 200 m;
– Dolomiti, Moiazza, Croda Spiza, Per Claudio, VIII-, 250 m, NP;
– Dolomiti, Marmolada, Tempi moderni-Gogna, 7a+, 830 m.
Najperspektivnejši alpinist – Janez Svoljšak (AO PD Kranj)
Foto: Igor Kuster
Janez iz leta v leto dviguje svojo raven in pripravljenost, kar se kaže tudi na seznamu njegovih vzponov. V gorah je aktiven vse leto, športni pristop pa nadgrajuje še z odličnimi dosežki na tekmovanjih svetovnega pokala v lednem plezanju. Leto je zaokrožil z imenitnim solo vzponom v Schmidtovi smeri na Matterhorn.
– Triglav, S stena, Skalaška z Ladjo, AI4+, M5+, 1000 m;
– Alpe, Grand Charmoz, S stena, Merkl-Welzenbach, AI5-, M5+, 900 m;
– Skuta, J stena, Joška je njen svet, 7b+, 350 m;
– Triglav, S stena, Raz Mojstranških veveric (+Skalaška na Zlatorogove police), VIII+/V-VI, 1000 m;
– Valle del Orco, Sergent, Cannabis, 7b, 150 m;
– Peca, J stena, Divja jaga, IX/VIII, 250 m, 1. PP;
– Alpe, Grandes Jorasses, S stena, Crozov steber, AI4, M5, 1100 m;
– Dolomiti, Tofana di Rozes, J stena, Viki Krema, VIII+/IX-, VIII-, 800 m;
– Alpe, Matterhorn, S stena, Schmidtova smer, AI4, M4, 1200 m, solo vzpon;
– Montana ZDA, Haylite Canyon, Nutcracker, M8, WI 6, 140 m.
Nagrada za posebne dosežke – Luka Krajnc (AO PD Celje – Matica)
Tudi drugi celjski Luka že vrsto let niza izjemne vzpone. Eden izmed vrhuncev pretekle sezone je bila prva prosta ponovitev smeri Rolling Stones v Grandes Jorasses (v navezi z Luko Lindičem). Epska 6-dnevna zgodba z modernim pristopom in najvišjo alpinistično etiko – minimalistična oprema, oba sta vso smer preplezala prosto in na pogled. Poleg tega se je Luka izdatno posvetil prvenstveni smeri v Vežici, ki jo je tudi uspešno prosto preplezal: Štafeta, 8a+, 400 m. Opravil je tudi 1. ponovitev Rajčeve smeri v predostenju Križevnika (8a, 250 m)
Nagrada za posebne dosežke – Marko Prezelj(AO PD Kamnik) in Aleš Česen (Alpski gorniški klub)
Marko in Aleš sta skupaj z Luko Lindičem sestavljala udarno navezo, ki ji je v indijski Himalaji, kljub številnim birokratskim zapletom pred in med odpravo, uspelo preplezati odlične nove linije. Med njimi izstopa vzpon v severni steni Hagshuja (6657 m): Slovenska smer, ED, 70°-90°, 1350 m, ki so jo preplezali v enem zamahu, nato pa še en dan potrebovali za dokončanje smeri s prečenjem na glavni vrh in dodaten dan za sestop. Vsekakor odprava, ki nakazuje smernice sodobnega alpinizma, hkrati pa tudi najbolje povzame nepopustljiv in vizionarski značaj članov.
Nagrada za posebne dosežke – Domen Kastelic (Akademski AO)
Domnovi vzponi so v zadnjih letih postali stalnica med našimi najboljšimi alpinističnimi dosežki. Tudi preteklo sezono je zastavil zelo dobro. Nekaj dobrih kombiniranih smeri v alpskih stenah je ob koncu leta nadgradil z novo smerjo na še neosvojeni šesttisočak Chukyima Go (6259 m) v rolwalinški Himalaji. S soplezalcem Samom Hennesseyjem sta 900 metrov dolgo smer dokončala v dveh dneh in jo ocenila z ED, 90°/60°-80°, M4.
Nagrada za življenjsko delo na področju alpinizma – Peter Mežnar (posmrtno)
Peter Mežnar se je rodil leta 1972 v Tolminu. V številčni družini je bil deležen klene vzgoje in veliko podpore pri ukvarjanju s športom, predvsem smučanjem v rani mladosti. Ob pogostem zahajanju v gore z družino je kmalu začel razmišljati o alpinizmu. Pri petnajstih se je pridružil domačemu Soškemu alpinističnemu odseku. Takoj je bilo mogoče prepoznati njegovo nadarjenost za vsakovrstno gibanje v vertikali in aerobno vzdržljivost. Po nekaj klasičnih smereh je že posegel po težjih, kot so Klic divjine v Prišni glavi in podobne. Hitro se je uvrstil med najperspektivnejše slovenske alpiniste in bil s tem deležen tudi nekaj podpore pri prvih obiskih zahodnih Alp. Tako je pozimi 93/94 opravil za tisti čas zares odličen zimski vzpon v Britanski smeri v Grandes Jorasses. Kultna smer mu je dala polet in z obiski zahodnih Alp je nadaljeval že poleti, ko sta z Joštom uspela v Bonattijevem stebru Druja. Pozimi sta se preizkušena soplezalca odpravila na velikopotezno zimsko turnejo, a sta ob dotedanjem strmem tempiranju odličnih vzponov dobila lekcijo, ki v nekoliko blažji obliki vsekakor koristi vsakemu alpinistu na nadaljnji poti. Podcenjujoč smer, sta vstopila v Mrtvaški prt v severni steni Grandess Jorasess v nestanovitnem, mrzlem vremenu in celotna zgodba se je sprevrgla v alpinistično dramo, iz katere sta se izvlekla s hudimi ozeblinami, a na koncu brez večjih zdravniških posegov. Kljub temu je Peter že poleti odšel v Tien Šan kot član kadrovske odprave. Tam je pokazal svoje mojstrstvo tudi na višini. Edini se je vrnil domov tako z vrhom Khan Tengrija (6995 m) kot tudi s prvenstveno smerjo v steni Troglava (5510 m). Od tu poti nazaj skoraj ni bilo več. Od takrat je bil Peter odprtih rok sprejet na vsako alpinistično odpravo, na katero se je prijavil. Tudi doma je v teh letih opravil celo vrsto težkih prostih ponovitev in prvenstvenih smeri poleti in pozimi, v skali in ledu. Še danes ostajajo neponovljena Petrova prosta plezanja Katarze v severni steni Planje, Zajede v Široki peči in Vizije v južni steni Planje. Popolnoma se je predal alpinizmu in odprave v tuja gorstva so bile na prvem tiru. Na t. i. odpravi treh vrhov v zahodni Nepal leta 1996 sta z Maticem Joštom opravila odličen prvenstveni vzpon v steni Nampe (6755 m), naslednje leto sta z Grego Lačnom preplezala novo smer, imenovano Tretji svet, v steni drzne in legendarne andske gore Cayesha (5721 m). Izredno težka ledna smer je verjetno eno najbolj spregledanih slovenskih dejanj v tujih gorah. Naslednje leto je prišel na vrsto prvi osemtisočak, Daulagiri (8167 m). Peter se je kot član takrat osrednje slovenske odprave brez težav povzpel tudi na tega. Njegova, lahko bi rekli premišljena brezkompromisnost, popolna predanost ciljem, izredna fizična pripravljenost in plezalna nadarjenost so kazale na himalajskega plezalca svetovnega formata. Leta 1999 je odšel s slovensko odpravo v Tibet in s Tomažem Jakofčičem sta bila prva na vrhu Gjačung Kanga (7952 m) prek severne stene, v alpskem slogu. V dneh pred tem je Peter kot prvi stal še na Zero piku (6700 m) in po novi smeri na Siguang Riju (7322 m). A pri nočnem sestopu z vrha Gjačung Kanga je drobna napaka botrovala padcu prek odloma na vznožju stene. Hujši pretres možganov in hude ozebline so Petra zaustavile na njegovi strmi himalajski poti. Pozneje se je popolnoma predal mladi družini, ženi in trem sinovom. Alpinistične odprave so prišle v senco, a alpinizem nikoli. Kljub precej manjši, a zelo stalni intenzivnosti je s težkimi smermi doma in tudi vzponi v tujini, kot so Gogna v Marmoladi (2003), Heckmaierjeva smer v Eigerju (2007) in Rebuffateva smer v Pelerins (2011), še vedno ohranjal stik s kakovostnim alpinizmom. Dolgo časa je vodil Podkomisijo za vrhunski alpinizem pri KA PZS. Bil je znan kot mož z zelo trdnimi, a pravičnimi stališči. Neomajnost pri funkciji, ki je med drugimi razdeljevala takrat dokaj velika finančna sredstva vrhunskim alpinistom, ni bila najbolj priljubljena. A pri pravovernih je Peter takrat samo še pridobil na ugledu.
Bil je tudi dober pisec in kritik. Dolga leta je sourednikoval Alpinistične novice. Pisal je lepa, z drobnimi poznavalskimi podrobnostmi ožarjena besedila. V njih je dodal najpomembnejše, kar lahko strokoven pisec naredi: osvetli kakovost dejanja s svojimi merodajnimi očmi. Tega danes v našem športu manjka. Vsakdo piše samo o sebi in svojih dejanjih in zato so vsi prvi, pa čeprav na vasi. Peter ni hvalil vsevprek. A to ne zaradi nevoščljivosti, temveč zato, ker je zelo dobro vedel, kaj je cvet in kaj plevel. Tako je tudi lani napisal čudovito besedilo v čast Tonetu Škarji ob prejemu nagrade za življensko delo. Tonetu, s katerim so si navzkriž prišli skorajda vsi slovenski alpinisti, vsaj nekje v času njihovega največjega egocentričnega naboja. Redkim je uspelo obdržati pravo razmerje do velikega človeka. Peter je bil med njimi.
Vsa ta leta, od zadnje alpinistične odprave, se je Peter predajal družini, delu, tudi plezanju in drugim športom, a nekje zadaj je vseskozi tlela tista neizprosna, brezkompromisna alpinistična nrav, spala je in čakala na priložnost. Zadnjih nekaj let se je zaman poskušal izviti iz tako ljubega objema varnega družinskega življenja. Dokler ni lansko poletje res šel. A ne na kako lahko, morda celo treking goro. Ne, odšel je na prav tako ali celo bolj avanturistično alpinistično odpravo s težkim ciljem in zahtevno logistiko kot pred petnajstimi leti. Brez polovičarstva, tako kot je znal le on. A nekje sta z Alešem nekaj spregledala in morala oditi.
Zanj ne bi mogli citirati himne gorečega mladostnega žara »Bolje en dan lev kot celo življenje ovca«. Zato ker je bil Peter vedno lev. Po vihravi mladosti se je sicer umiril, včasih celo zadremal, a ga je sila, ki ji ne poznamo izvora, poklicala na ponoven lov, ki je bil žal usoden. Mnogo prekmalu, a Peter bo prijateljem in znancem vedno ostal v spominu kot moder, neustrašen alpinist in dober, pravičen človek!
Tomaž Jakofčič
