Visoke gore niso (samo) privilegij visoke družbe, tu je tudi področje bojev, dokazuje Guillaume Goutte v »Alpinizmu in anarhizmu«. Pripoveduje torej nasprotno zgodbo, ljudsko in delavsko, o (ne)športni disciplini.

Alpinisme et anarchisme (Alpinizem in anarhizem), Guillaume Goutte, založba Nada, oktober 2024, 144 strani 10 evrov.
Visoke gore navdušujejo in ustvarjajo številne fantazije. Za prikaz dejavnosti v njih se uporabljajo različna sredstva. YouTuber Inoxtag je posnel svoj (po)dvig na Everestu. Še dobro, da avtor Guillaume (še) ne pozna naše gore (delavskega) lista Andraža Egarta, ki (že) dosega za Slovenijo neverjetne številke ogledov.
Ta (nešportna) dejavnost se je rodila in strukturirala v drugi polovici 19. stoletja v angleški aristokraciji in buržoaziji. Visoke gore in alpinizem pa niso (več) prerogativ visoke družbe: so tudi dežela bojev, odpora in solidarnosti. To dokazuje Guillaume Goutte v Alpinizem in anarhizem – kratka politična protizgodovina vrhov.
Alpinizem ni zgodba za elite
Alpinistični klubi so se v 19. stoletju razširili po Evropi in združevali predvsem moške, čeprav so že od začetka stoletja v izjemni meri plezale ženske. To je še posebej veljalo za Marie Paradis, ki je vrh Mont Blanca dosegla leta 1808. Ali Henriette d’Angeville, ki je isti vzpon opravila trideset let pozneje.
Leta 1874 je bil ustanovljen Francoski alpski klub (CAF), okoli katerega se je pojavila »gorska kultura,« ki je bila organizirana in institucionalizirana (ustvarjanje vodniških družb, gradnja visokogorskih zatočišč, pisanje prvih »toposov«) kot piše Guillaume Goutte.
Ta začetni razvoj alpinizma, ki je zakoreninjen tako v športu kot turizmu, je zaznamovan z borilnim besednjakom, je tako raziskovanje kot vojna, tako športni podvig kot vojaška zmaga. Evropske države so tekmovale v osvajanju vrhov fašistični in nacistični režimi 30. in 40. let prejšnjega stoletja pa so svojo avtoritarnost poskušali utelesiti v nadvladi gora z naročili spektakularnih odprav.
Tem elitističnim in konservativnim naložbam v alpinizem je od nastanka nasprotovala priljubljena praksa vzpenjanja na vrhove (planinstvo). Od konca 19. stoletja so nastajali klubi, ki so želeli narediti gore dostopne manj srečnim. Tako je Grenoble Ascension Club, ustanovljen leta 1899, želel pripeljati delavski razred k zdravim prostočasnim dejavnostim.
Delavski paternalizem
Planinstvo se je umeščalo tako kot del prostočasnih dejavnosti delavskega razreda tistega časa v okvir gibanja delavskega paternalizma. Zato je bilo treba počakati do prelomnega leta 1936 z uveljavitvijo plačanega dopusta in rojstvom Ljudske planinske skupine, da se je uveljavilo delavsko gorništvo, torej delavstvo in za delavce. Razvila se je predvsem preko Zveze za šport in gimnastiko dela (FSGT). Ustanovljena leta 1934 je bila ob vzponu fašizma eno od zbirališč delavskega gibanja, še posebej dejavna pa je bila po drugi svetovni vojni. FSGT je nato zagovarjal vizijo razvoja, ki je radikalno nasprotovala viziji zelo konzervativne francoske gorske zveze.
V nasprotju z njo in v nasprotju s svojo obrambo mita o junaškem in samotarskem plezalcu FSGT trdi, da mora alpinizem razviti odgovorno prakso in za to usposobiti vodilne kadre, ki niso diskontni vodniki, ampak organizatorji dejavnosti, katerih udeleženci bi bili odgovorni za njihovo prakso. Ta pojem je bil konkretiziran s ciljem »plezati na vrh« tudi za začetnike. Strukturiranje klubov, izobraževanj in izletov je prispevalo k obrambi ljudskega in emancipatornega alpinizma, v okviru katerega se alpinizem obravnava kot moštveni šport.
Komodifikacija plezanja
Razmah popularnega alpinizma se je razširil tudi na plezanje v umetnih stenah. Zunaj gora je FSGT videl možnost razmisliti o bolj demokratičnem plezanju, dostopnem, brez potrebe po potovanju in manj nevarnem. Ena od prvih sten je ugledala luč sveta na Fête de l’Humanité leta 1955. Po tej logiki so bili v začetku šestdesetih let ustvarjeni plezalni krogi Fontainebleau. »Ocean iz peščenjaka« je kmalu postal množično prizorišče in začetek športne kariere za več alpinistov iz delavskega razreda.
Vendar pa je uspeh na tekmovanjih skozi desetletja pripeljal do komodifikacije plezanja. Širjenje zasebnih prostorov, v katerih je mogoče »plezati,« je danes eden od pokazateljev – tako zelo, da je postalo priljubljena praksa med srednjim slojem in buržoazijo. Spričo te tržne logike je militantna vizija plezalnih in alpinističnih praks na več mestih neločljiva od solidarnostnih pobud.
In z dobrim razlogom: vrednote alpinizma (potrjuje Guillaume Goutte) se zlivajo s tistimi v središču anarhizma in emancipatornih bojev. In v tem prizadevanju ni sam. Besedila libertarnega geografa Éliséeja Reclusa ali baskovskega zdravnika Isaaca Puenteja – vključno z »Alpinizem,« objavljenim kot dodatek k besedilu Guillauma Goutteja – so izrecno povezala anarhizem in alpinizem.
Slovensko planinsko in alpinistično zgodovino lahko spremljamo, kot tudi ostale zadeve z zamikom nekaj desetletij … Ostaja le še vprašanje, če imamo sploh še delavstvo?
Paternalizem je dejanje, ki omejuje svobodo ali avtonomijo osebe ali skupine in je namenjeno spodbujanju lastnega dobrega. Paternalizem lahko pomeni tudi, da je vedenje v nasprotju z voljo osebe ali ne glede nanjo, ali pa tudi, da vedenje izraža odnos večvrednosti. Paternalizem, paternalističen in paternalističen so bili vsi uporabljeni kot pejorativ, na primer v kontekstu družbenih in/ali političnih sfer in referenc.