Luca Rota v članku La “doppia verità” delle Olimpiadi (znova) opozarja na vse bolj očitno razpoko med dvema resnicama, ki spremljata priprave na olimpijske igre Milano–Cortina 2026. Po eni strani obstaja uradna institucionalna resnica, ki jo širijo organizatorji in veliki mediji: optimistična, zmagoslavna pripoved o napredku priložnostih in »olimpijskem duhu«. Na drugi strani pa stoji resnica, ki prihaja iz samih teritorijev, iz lokalnih skupnosti, ki živijo z neposrednimi posledicami iger — in ta slika je bistveno manj bleščeča.
Eden najbolj problematičnih vidikov organizacije iger je po Rotovem mnenju popolna odsotnost pravega dialoga z ljudmi, ki živijo na prizadetih območjih (tega dialoga ni niti pri načrtovanju turizma).
Skupnosti niso imele možnosti vplivati na projekte, ki posegajo v njihovo okolje, delo in vsakdan. Namesto partnerjev so postale talci odločitev, sprejetih drugje.
Posledica je občutek, da je del njihove prihodnosti odvzet in preoblečen v retoriko »olimpijske zapuščine,« ki služi predvsem propagandi in upravičevanju posegov.
Rota poudarja, da organizatorji že dolgo prekrivajo dejansko stanje z idealizirano podobo, ki jo mediji pogosto nekritično ponavljajo. Toda razkorak med tem, kar se govori, in tem, kar se vidi na terenu, je postal prevelik, da bi ga bilo mogoče skriti. Ljudje, ki živijo v olimpijskih krajih, jasno zaznavajo degradacijo prostora, preobrazbo krajev v kulise in pomanjkanje spoštovanja do lokalne identitete.
Milano
Uradna resnica: predstavniki MOK govorijo o navdušenju in vsesplošnem olimpijskem duhu.
Lokalna resnica: novinarji poročajo, da v mestu skoraj ni občutka, da se bliža velik dogodek; dekoracije so omejene na turistične točke, drugod pa igre potekajo v tišini.
Valtellina
Uradna resnica: regionalni mediji slavijo »renesanso« in »zmago,« ki naj bi igre prinesle lokalnim skupnostim.
Lokalna resnica: prebivalci Bormia izražajo utrujenost in željo, da bi igre čim prej minile; dogodek doživljajo kot nekaj, kar prihaja »nad« njih, ne »z« njimi.
Cortina
Lokalna resnica: mladi opisujejo občutek, da živijo v kraju, ki se spreminja v scenografijo za turiste; vse je vsiljeno od zgoraj, brez vključevanja prebivalcev.
Uradna resnica: drugi mediji prikazujejo Cortino kot glamurozno, pripravljeno na »olimpijski Capodanno,« polno zabav, luksuza in slavnostnega blišča.
Cortina kot kulisa za elito – »Naše olimpijsko silvestrovanje«
Sara d’Ascenzio prikazuje Cortino v povsem drugačni luči kot kritični glasovi lokalnih prebivalcev. V tej pripovedi se kraj ne sooča z razkrojem skupnosti ali z občutkom izrinjenosti, temveč se pripravlja na veliko mondeno slavje, skoraj kot na glamurozni silvestrski večer.
Cortina je predstavljena kot bleščeča kulisa, pripravljena sprejeti svetovno elito:
Tom Cruise je napovedan kot uradni gost, z zasebnim chaletom v prestižni Alverà.
Pričakujejo se člani kraljevih družin, predsedniki, ministri, športne zvezde in številni »big spenderji«.
Govori se celo o možnem prihodu Billa Gatesa, ki naj bi se pridružil množici bogatih obiskovalcev, ki so po pandemiji usmerili svoje zanimanje v prestižne športne dogodke.
V članku je Cortina prikazana kot idilična, razkošna in samozavestna: kaminčki pripravljeni za sprejeme, après‑ski zabave, zasebne hiše, ki se odpirajo športnikom, in celotno mesto, ki se preobraža v mondeno prizorišče. Lokalni moto, ki ga novinarka večkrat poudari, je: »Olimpijske igre bodo naš Capodanno.«
Ta pripoved je popolno nasprotje glasov mladih Cortine, ki opozarjajo na izgubo identitete, pretirano turistifikacijo in občutek, da živijo v scenografiji, ustvarjeni za druge. Članek iz Corriere della Sera pa prikazuje Cortino kot luksuzni oder, kjer je vse pripravljeno za zabavo svetovne elite — brez sledu o težavah, ki jih izpostavljajo domačini.
Rota kot eden redkih »na nasprotni strani« pokaže, da se Milano–Cortina 2026 odvija v dveh vzporednih svetovih: v svetu uradne, popolnoma nesamokritične propagande, svetu denarja, ki govori o priložnostih, in v svetu lokalnih skupnosti, ki čutijo izgubo, izrinjenost in preobrazbo svojih krajev v kulise.
Ta dvojnost ni nova, a je pred odprtjem iger postala tako izrazita, da (jo) je skoraj nemogoče prezreti. Olimpijskih iger – športa kot takšnega, ki ga sedaj poznamo, se ne da kar tako spremeniti, a razvrednotenje duha, ki smo mu priča po vključitvi profesionalnih športnikov, je tako močno, da bo najbrž potreben zelo kritičen premislek in dolgoročno ukrepanje …
