Ko je v noči na 15. julij 2026 nad L’Argentière-la-Bessée (Hautes-Alpes, Francija) izbruhnil velik gorski požar, so se lokalni gorski vodniki spontano ponudili gasilcem v pomoč. Sprva neformalna pobuda se je v nekaj dneh preoblikovala v organizirano sodelovanje, ki je prvič pokazalo, kako se lahko ti dve stroki – običajno ločeni – učinkovito dopolnjujeta pri intervencijah v gorah.
Kako so se vodniki vključili v intervencijo?
Na začetku je šlo za povsem spontano pobudo posameznikov iz dolin Freissinières in Pallon. Vodniki, med njimi Antonin Louvat in Arsenii Novikov, so se preprosto pojavili pri gasilcih in ponudili pomoč. A gasilske enote praviloma ne vključujejo civilistov v operacije, zato je bilo treba vzpostaviti minimalno strukturo.
Vodnik Emmanuel Bazoge je vzpostavil WhatsApp skupino za vse gorske profesionalce v dolini, da bi zbrali informacije o razpoložljivosti in opremi. Ko je poveljstvo končno dalo zeleno luč, so vodniki postali del sistema: vsak dan ob 7. uri so trije vodniki sodelovali na jutranjem briefing-u, že v nedeljo je na terenu delalo 25 vodnikov, ki so pomagali 136 gasilcem.
Kaj so vodniki prinesli gasilcem?
Vodniki so prispevali tisto, kar gasilcem pogosto manjka v gorskem terenu: poznavanje dostopov, hitro in varno gibanje v strmih, izpostavljenih območjih, oceno tveganj (podori, padajoče kamenje, nestabilni bloki), opremljanje varovalnih prehodov (mains courantes), prepoznavanje nevarnih situacij.
Primer: vodnik je opozoril, da gasilec vleče cevi pod velikim nestabilnim blokom v melišču. Dve uri kasneje je blok sam od sebe zdrsnil v dolino. Gasilci so bili še posebej občutljivi na ta tveganja, saj je 8. julija v Pralognanu gasilec umrl zaradi padajočega kamenja.
Gozdni požari, ki bodo v naslednjih letih najverjetneje vse bolj vstopali tudi v gorski prostor, so na eni strani kar zanimiva tematika predvsem in seveda pa dokaj velik izziv za vsako skupnost. V Sloveniji je struktura urejena, vodena in navzven usklajena v okviru sistema zaščite in reševanja. Gasilcem s(m)o na goratih območjih včasih pomagali »ljudski« vojaki, danes pa to počnejo gorski reševalci. Razprave o načinih, smotrnosti in smiselnosti prevelikih tveganj v nekoristnem prostoru ter dodatnega obremenjevanja okolja praviloma ne pridejo na plano (nekaj očitkov o »pobiranju« vode v sušnih razmerah je že zaznati – najbrž pa imajo za to vsa vodna dovoljenja), …
Izzivi komunikacije
Sodelovanje ni bilo takoj gladko: gasilci iz nižinskih regij niso vedeli, kaj vodniki zmorejo, vodniki niso poznali gasilske terminologije (CCF, DIH, DIS …), ekipe so se vsak dan menjale, kar je oteževalo koordinacijo.
Rešitev je prišla prek enot GRIMP (gorska reševalna skupina), ki so delovale kot povezovalni člen med gasilci in vodniki. Njihova prisotnost je omogočila jasnejšo komunikacijo in razumevanje terena.
Mobilizacija širše skupnosti
Skupina je bila sprva odprta za vse gorske profesionalce: vodnike, plezalne tehnike, arboriste, strokovnjake za delo na vrvi. V nekaj urah so zbrali: 1,5 km vrvi, perforatorje, opremo iz La Grave in lokalnih podjetij.
Kasneje so gasilci zahtevali, da na terenu delujejo izključno vodniki, da bi ohranili jasen profil kompetenc. To je povzročilo nekaj frustracij, a celotna lokalna skupnost se je vseeno izjemno angažirala: turistični delavci so pomagali pri organizaciji, kmetje in podjetja so oskrbovali gasilce z vodo, fizioterapevti so zvečer prihajali v gasilsko postajo, prebivalci so nosili hrano in opremo.
Ali bo ta izkušnja spremenila način gašenja gorskih požarov?
Požar je sprožil razpravo o prvih dneh intervencije, ko je bil začetni požar označen kot »nedostopen«. Bazoge pojasnjuje: gasilci morajo zmanjšati izpostavljenost svojih ekip, hiter razvoj požara v strmem terenu je izjemno nevaren, gašenje v velikem naklonu zahteva postavitev težkih črpalk vsakih 30 m, kar je logistično izjemno zahtevno.
Toda vodniki se lahko v takem terenu hitreje premikajo, hitreje umaknejo, in hitreje ocenijo tveganje.
Bazoge ne želi trditi, da bi morali gasilci ravnati drugače, a meni, da je izkušnja pokazala potrebo po: zgodnejšem posredovanju v gorskih požarih, drugačnih taktikah, boljši integraciji vodnikov v gasilske strukture.
Jeseni se bodo vodniki med seboj sestali na retex-u (analiza izkušenj) in pripravili predloge za sodelovanje s SDIS (gasilska služba).
