Tedenska tribuna, 11. avgust 1964 – dLib.si
Ko bi lanskoletno kavkaško odpravo slovenske planinske zveze imenovali »Ušbinine snubce« zaradi smrtne nesreče sovjetske naveze so bili skozi vse leto prepovedani vzponi na dvoglavi vrh in si naši plezalci kljub odlični formi niso mogli isposlovati dovoljenja za vzpon potem lahko letošnjo devetčlansko jugoslovansko ekspedicijo z vso pravico imenujemo »Ušbine zmagovalce«.
Vseh devet članov odprave vodja dr. Franc Srakar in Ljubo Juvan, Tone Škarja, Pavel Šimenc, Franc Urh, Roman Robas, Vanč Potrč, Živojin Gradišnik ter Zvonimir Blažina je doseglo severni (4696 m) in južni (4710 m) vrh Ušbe.
»Tako so danes v Sovjetski zvezi slovenski alpinisti veliko ime, saj smo se v dveh letih predstavili z dvema različnima ekipama odličnih alpinistov,« nam je v petek ob prihodu odprave v Ljubljano dejal njen vodja dr. Srakar.
Ušbin Križ – najvelikopoteznejši vzpon na Ušbo, ki ga ocenjuje kot drugi najtežji vzpon Centralnega Kavkaza (revija »Alpinismus« 7/64) – je seveda največji uspeh jugoslovanskih alpinistov v Kavkazu. V prihodnji številki našega tednika bomo objavili reportažo Toneta Škarje o dramatični, osem dni trajajoči turi.
OSEM DNI Z UŠBO: Četverna naveza Ljubo Juvan (na sliki), Tone Škarja, Pavel Šimenc in Vanč Potrč je preplezala najvelikopoteznejšo smer na Ušbo. Vzpon so začeli na dnu zahodnega rebra (v desnem spodnjem kotu fotografije) in v dveh dneh dosegli sedlo, potem pa so po grebenu nadaljevali naprej na severni vrh (na sliki levi) in potem na južnega, s katerega so po drugi strani gore sestopili v dolino. (Foto: Ante Mahkota)
Za najbolj radovedne pa že danes nekaj ocvirkov:
Ko smo 21. julija zapuščali dolinsko taborišče Elbrus, nismo prav vedeli, ali gremo mi z nahrbtniki ali oni z nami toliko opreme in hrane smo vzeli na pot. In če prištejem, da je Vanč nesel s seboj še petnajst barvnih filmov, potem ni nič čudnega, če smo prvikrat spali na znanem bivaku pod začetkom Ušbinega ledenega slapu…
Drugič smo bivakirali pri vstopu v zahodno steno. Še preden se je naredil dan, smo že bili navezani in si s čelnimi svetilkami iskali pot v led. Naj na kratko povem: Zahodno rebro je 1100 metrov visoko, strmo kot velike ledene stene v Centralnih Alpah, zabelili smo si ga še s skalnim raztežajem zgornje šeste stopnje. Toda vse težave zblede v primeri z izrednimi objektivnimi nevarnostmi – led se podira skozi ves dan. Nad nami je zagrmelo. Če ni bilo tisoč ton ledu, naj me koj vzame hudič… Stisnili smo se ob steno. Po čeladah je zagrmel led, toda na srečo je šel glavni tok ledene lavine po ozeb niku, ki smo ga bili že zapustili. Ljubo, ki je plezal prvi, je bil že v skalah nad nami…
Zvezani smo bili na eni vrvi, ko je zagrmelo. Jaz sem bil že na skalnatem rebru, oni trije pa še v ledu. Zavil jih je ledeni oblak. Če pade le eden, bomo odleteli vsi. Ko je bil glavni led mimo, je bilo v zraku še vedno polno drobcev ledu. Izreden pogled. Zavpil sem: Fotografirajte, fantje, fotografirajte! Upam, da so slike dobre…
Ko je zagrmelo, sem zagrabil za skale. Rekel sem si: Če me vsega odtrga, roke bodo ostale…
Čez tri dni so bili fantje v dolini na drugi strani gore. V Gruziji. Potem se je začela odiseja povratka brez hrane čez sedlo v izhodiščno taborišče.
Sicer pa ne smemo vsega povedati že vnaprej. Več v prihodnjem TT!
