Delo, 9. avgust 1964
Slovenski alpinisti na Svalbardu – Za »Delo« piše član odprave Marko Butinar
Spet naju vodi pot po priostrenem grebenu v sedlo. Sneg je v grebenu slab in zvodenel. Na sedlu se ustaviva. Poiščeva zavetje in skuhava »Zdravko«, medtem pa preoblečeva nogavice, ki jih sušiva na soncu. V vetru se kaj kmalu strdijo. Tu postaviva nahrbtnike in se v močnem vetru pričneva vzpenjati v strmino. Daleč vstran od doma se tu, v tem mrzlem vetru spominjava tovarišev iz »Sukna« v Zapužah, ki so za potrebe naše odprave izdelali res kvalitetno blago.
Po zasneženi vesini prigaziva na 1184 m visoki vrh Finstervalder. Na vetru, ki vleče čezenj, pa se ne mudiva dolgo, marveč posnameva samo nekaj slik in se brž zapodiva navzdol po gazeh do sedla k nahrbtnikom. Nato prečiva področje gore, da doseževa spet sedlo in se ob grebenu povzpneva na koto 1180 m. Veter se poleže, sonce sije prav prijetno toplo. Pogled proti vrhovom na desno od Mts. du president Fallières je tako nepozaben, da še dolgo sediva na vrhu. Res sije sonce tu na severu kar naprej, vendar so nas izkušnje izučile, da smo ostali pri naših starih navadah, da »čez dan« hodimo, ponoči pa spimo.
Proti večeru sestopava v močni pripeki po razčlenjenem zahodnem razu proti ledeniku. V dnu pod granitno steno najdeva najdeva zavetrn in prijeten prostor za bivak. Ravno nasproti naju se iz ledenikov dviga v nebo lep vrh Kilian, cilj jutrišnjega dne. Iz skale na snegu pripraviva ležišče, nanj pogrneva bivak vrečo, zlezeva še v puhasta oblačila in, ko skuhava tudi kosmiče, naju kmalu zmanjka.
Zbudijo naju snežinke, ki se usipajo izpod neba. Zbegana gledava v nebo, oblake in sneg, ki se počasi, a vztrajno vrtinči iz njih. Okrog naju je sama megla ter pusta in brezoblična pokrajina. Do štirih zjutraj še dremljeva pod vrečo, potem pa pričneva kuhati zajtrk. Ob pol sedmih še vedno sneži; navezana gaziva navzdol proti ledeniku. Cel raztežaj vrvi je med nama, ko hodiva preko zasneženih razpok. Stena Kiliana je globoko do dna zagrnjena v oblake. Sneg je južen, vlaga namą že krepko sili v čevlje. Preden pregaziva ledenik, naju že spet zagrnejo megle. To je bil konec najine poti proti vrhovom.
Po dobri uri prigaziva vsa premočena spet do bivaka prejšnje noči. Tu sediva še nekaj časa; ker pa se vreme vztrajno slabša, se dokončno odločiva za vrnitev. Nekaj ur pozneje že zapuščava ledenik, brodiva po vodi in snegu, se spuščava v strme, globoke struge potokov in se po nasprotnih straneh spet dvigava v strmino. Uro hoda pred šotori naju čaka še zadnja večja ovira. Širok, skraja plitek potok, poln snega in vode v eni sami brozgi, ki teče s pobočij v Tinayre fjord. Na najožjem koncu Janez zabrede vanj, kmalu se mu udre do kolen, po nekaj korakih je že do prs v skoraj neprehodni brozgi. S težavo se prebije na drugo stran, na skale. Tudi sam ne najdem boljše poti. Bajta in šotori niso več daleč; hitiva kar se da, voda kar curlja od naju.
Tu je pač zdaj čas najhujše od juge, ko sneg kar vidno pobira. Tinayre fjord je že skoraj izpraznjen, le pod seraki je še pokrit s plavajočim ledom. Plošče v fjordu veter in tok ženeta v Cross fjord; kjer pa je morje še zaledenelo, je več temnejših lis, na pol stopljenega snega in ledu. Jata gosi naju preleti, tam v zalivu se spuste na zasneženo obalo. Sneg je v komaj dveh dneh pobralo neverjetno hitro. Pomlad je v teh krajih res kratka, kadar pa pride, je še veličastnejša. Nekaj drobnih cvetk cveti tam, kjer je nedavno še ležal sneg.
Bajtica je zapuščena in prazna, prijatelji se še niso vrnili z vrhov.
Slačiva premočena oblačila in oblačiva suho perilo. Tudi plamen kmalu záprasketa v štedilniku, da postane prijetno toplo. Šele sedaj spoznava kaj pomeni za nas ta skromna bajtica, štedilnik v njej in naplavljena hlodovina na obali. Težko si predstavljava, pa tudi o tem ne razmišljava, kaj bi pomenila ta najina kopel kje daleč vstran od šotorov – v notranjosti otočja.
Prav prijetno je tu, zunaj veter tuli okrog vogalov. Skozi okno uhaja pogled na Cross fjord, na razpenjeno morje in pozibavajoče ledene plošče po njem. V nizkem letu nad morjem pa se pode kričave jate ptic, ki menda ne utihnejo nikoli. Pozneje se dvigneva do šotora, da zaspimo vsi skupaj, ko naju prebudita Tonač in Brane, ki sta se enako okopana vrnila s ture. Kar v eni sapi bi si radi povedali čimveč. Malo pred njima sta se vrnila z grebena tudi Mike in Uroš, ki sta zadnji del poti prehodila ob obali, kjer je potokov in vode največ.
(Dalje)
