Čez Ušbo v Svanetijo

Tedenska tribuna, 18. avgust 1964 – dLib.si

Spotikamo se po kamenju, ki pokriva ledenik Sheldo, in s kapljicami potu izločamo iz telesa zadnje ostanke lenobe, ki se nas je že pričela lotevati ob lagodnem življenju v taborišču Elbrus. Še dva dni hoje nam je namenjeno do Ušbe in vreme ima dovolj časa, da se popravi.
Pozno popoldne dosežemo Nemški bivak – skalni pomol na desnem bregu Sheldinega ledenika. Komaj razgrnemo šotorček, že padajo prve kaplje. Spravimo se na počitek v tesni šotorček. Ljubo se vleže k vhodu, mi trije z Vančem in Pavletom pa se kot sardine stisnemo v zadnji konec.
Še preden jutranje sonce omehča sneg, smo že sredi ledenih serakov med Ščurovskim in Sheldo. Ta del dostopa slovi po nevarnem padajočem kamenju in slabih snežnih mostovih čez ledeniške razpoke. Vse je laže kot po navadi, samo pred izstopom na Ušbinski plato se zatakne. Šest metrov visok leden previs zapira prehod. Iz nahrbtnikov potegnemo ledne kline in vrvi in Ljubo se loti ovire. Dva klina v led in trije cepini v sneg nad njim mu utrejo prehod in ko potem skupaj potegneva preko še vse naše in ruske plezalce ter nahrbtnike, je problemov današnjega dne konec. Štirje sovjetski alpinisti, ki so določeni kot naši nadzorniki za primer nesreče, se poslovijo in krenejo pod severni greben Ušbe, mi štirje pa se po platoju spustimo navzdol pod zahodno steno. Nad kotlom, kjer je vstop v steno, si uredimo bivak.

Proti sedlu med obema Ušbama se sredi ogromnih ledenih previsov dviga ozek skalnat steber. Po nekaj poskusih je leta 1961 sovjetski plezalec Barov s še nekaj tovariši izvedel s pomočjo smeri po stebru veliko turo, imenovano Križ Ušbe. Vzpon poteka od kotla (3400 m) po 1100 metrov visoki zahodni steni do sedla, potem po grebenu na severni vrh Ušbe (4696 m), sestop nazaj v sedlo, nato na južni vrh Ušbe (4710 m), spet spust v sedlo in iz njega po vzhodnem pobočju spust in sestop na Gulski ledenik (2200 m). Celotna tura, narisana na karti, ima tako obliko križa in odtod je dobila tudi ime. Še istega leta 1961 sta dva Moskovčana vso turo ponovila, potem pa sta do letos ostala zahodna stena in Križ brez obiskovalcev. Imeli smo srečo, da nam je vodstvo tabora Elbrus sicer res po večurni ostri debati -končno le dovolilo ta vzpon.

»Če se ne bo vse podrlo, morda pridemo čez …«
Še pred svitom zapustimo široko polico, kjer smo prespali, in se spustimo v ledeni kotel. Sneg je trdo zmrznjen in zobje derez nas varno in hitro poneso mimo razpok in po strmi vesini do začetka stebra. Dereze morajo nazaj v nahrbtnik in Ljubo se loti strme skalne stene. Teh nekaj prvih metrov je za zaspane ude dostojen uvod v turo. Po tem steče.
Stena je postala čisto poledenela in za vsak korak si moramo izkopati stopinje v led. Ljubo in Pavle zlezeta navzgor v skale in skupaj ugibata, kje bi se dalo priti nazaj na steber. Potem se Ljubo loti precej hude prečnice in ko je sredi majavih lusk, prekine strahoten grom našo pozornost. Kakih 500 metrov nad nami, levo od stebra, se ogromna ledena stena nenadoma nagne naprej in se v neštetih ledenih kosih sesuje navzdol. Potem se izza zadnjega skalnega robu, ki nas še loči od grmečih ledenih mas, vzpnejo dolgi beli prsti. Stisnem glavo med ramena, močno se primem za skalo. Če se zgodi karkoli, roke ne smejo popustiti. Po čeladi zaprasketajo ledeni drobci, močan ve ter potegne po pobočju. Naenkrat je vsega konec. Led hrumi že pod nami, v zraku okrog nas pa se iskre drobni kristalčki.
»Fantje, slikat!« se z vpitjem Ljubo prvi zbudi iz šoka. Z Vančem, s katerim imava edina proste roke, loviva v objektive oblake, ki se počasi usedajo na ledenik. Polica, kjer smo ponoči spali, je popolnoma bela. Razpoke v kotlu so zasute z ledenim drobirjem. Koliko ledu je bilo? Tisoč ton? Ali desetkrat več? Kdo ve! Sedaj je mimo.
Ljubo se daje s poledenelo in skrajno krušljivo steno.

»Če ne bo vse skupaj zgrmelo dol, mor da pridemo čez.«
Ure minevajo kot minute. In po šestih urah, najtežjih v vsej Ušbi, smo vsi nad skalno pregrado.
Čas hiti, sonce rdeče obseva le še oba Ušbina vrhova, nam se pa o mestu za bivak še sanja ne. In ko komaj še vidim plezati po skalah, ki štrle iz ledu, se mi nasmehne sreča. Odkrijem polico pod velikim rdečim stolpom, kjer sta bivakirala že prva plezalca. Sedemo na vrvi in zaspimo kot ubiti.
Naslednje jutro se spustimo nekoliko navzdol in po dolgi prečnici v desno dosežemo strm kuloar. Ledeni trak je vedno strmejši in vedno ožji. Navežem se na celo osemdesetmetrsko vrv in s tremi takimi raztežaji dosežemo po nestabilnem snegu zadnji ledeni odstavek pod sedlom. Ob treh popoldne dosežemo vrh prvega grebenskega stolpa na sedlu Don Kihota. Le še nekaj raztežajev po grebenu proti Severni Ušbi napravimo, da dosežemo prostor za bivak. Tu nas sprejmejo naši nadzorniki z vročim čajem.

Na noževi ostrini se ne da prehitevati
Z dnem se vsak zase, nenavezani, odpravimo proti vrhu. V slabi uri smo na vrhu in nazaj. Občutka zmage ni.
Ko pridemo nazaj, so se naši sosedje komaj izmotali iz šotora in po grebenu se začne neskončno čakanje. Prehitevati se na tej noževi ostrini ne da.
Južna Ušba s svojimi počmi in gladkimi ploščami brez nadaljnjega odloči plezarijo v korist gumijastih podplatov. Rusi s svojimi trikuniji precej brezmočno praskajo po skali. Potem, ko Tatar Resad pade iz poči in s cepinom skoraj prebode Ljubov trebuh, združimo naveze in slabšima dvema pomagamo čez težave. Ob treh popoldne smo vsi na vrhu brez nadzornikov bi bili že ob desetih dopoldne.
Isti čas se na severnem vrhu prikažejo drobne pike. Sodimo, da so kijevski plezalci, ki so te dni plezali prvenstveno smer v Severni Ušbi.
Nekoliko oklevamo za sestop. Originalni Križ zahteva spust s sedla na vzhodno stran. Odločimo se za spust naravnost z vrha Južne Ušbe.
Hitro se zbirajoče megle nas poženejo navzdol. Greben vedno bolj strmo pada v meglo, po vestonih nam zaropotajo ledena zrnca. Hitro, hitro! Naši Rusi zaostajajo, toda gre za kožo. Ob ušesih nam zabrenči kot roj čebel. Elektrika! Oprijemamo se mrzlih, mokrih skal. Varovanja ni, varnost je sedaj hitrost. Potem nas začne peči pod obleko, kot bi nas grizle velike rdeče mravlje. Ljubo, ki ima ledno kladivo obešeno čez hrbet, se zaradi električnih udarcev včasih kar zvija.
Kmalu si ne moremo več pomagati s tvegano plezarijo po zaledenelih skalah. Stena je prestrma. Hitro vrv skozi klin in navzdol v snežen kamin. Brenčanje ob ušesih izgine. Vrvi je prekmalu konec in nekaj zoprnih korakov po gnilem snegu je še treba do police. Nevihta je ponehala, stena pa se je dokončno prevesila v prepad brez prehodov. Spusti po vrvi se vrste drug za drugim. Sonce je že nizko nad gorami, ko nam spremljevalci zakličejo, da bodo bivakirali v steni. Vreme se kvari in mi hočemo še danes ime-ti najtežje za seboj. Samo navzdol.
Še en spust, pa smo dobri. Cel raztežaj prečimo po zmrzujočem snegu v levo in spet švistne vrv po zraku. Veter jo nosi daleč čez rob na desno, toda teža plezalca le drsi po vertikali. V trdi temi dosežemo beli grebenček. Delovni dan je bil izračunan do minute. Šotor v sneg in lonec snega na modrikasti plamen kuhalnika. Vančevo glavno opravilo se je šele pričelo.

Zgrozimo se: Rešat visi obrnjen na glavo
Kot da nam Ušba sama še ni dovolj zrahljala živcev, nam zjutraj priredijo posebno predstavo še naši prijatelji, ko se spuščajo za nami čez steno. Spet je Rešad tisti, ki mu ne gre. Sredi najhujšega spusta se nenadoma – nevarovan – prekucne na glavo in obstane. Od groze se tresemo. Ničesar ne moremo storiti, le neme priče teh predsmrtnih trenutkov smo lahko. Potem sunkovito zdrsne nekaj metrov in spet obstane. V grlih nas duši. Pričakovanje je hujše od dejanja samega. Spet zdrsne, toda tokrat ga že Vanja, ki se je spustil prvi, prime za vetrovko in potegne k sebi. Če bo Rešad prišel živ z Ušbe, se bo za to zahvalil lahko le čudežno milostni usodi. Ob desetih dopoldne smo vsi skupaj.
Postrežejo jim z vročo limonado, Rešad poje pesmico »Ljubim gore« in gleda v svet z očmi obstreljenega srnjaka.
Spet se zbirajo oblaki, le zelena Svanetija je še v soncu. Kdaj bomo lahko legli v mehko zeleno travo, vrgli vse štiri od sebe in se prepustili toplim božajočim žarkom?
Prijetne hoje po grebenčku ob Kravati, velikem ozebniku na južni strani Ušbe, je hitro konec. Ko zavijemo levo v krušljivo skalovje, je konec tudi z vremenom. Sodra in sneg, na srečo brez elektrike.
Na lažjem svetu jo Pavle in Ljubo ucvreta naprej, z Vančem pa počakava vso rusko partijo, da dobiva našo osemdesetmetrovko. Tavava med skalnimi skoki navzdol in iščeva prehodov. Ko prideva nad ogromno gladko steno, veva, da sva zašla. Nazaj morava kakih sto metrov, potem čez žleb, skozi katerega pada slap vode, in na levo v bolj človeške skale. Spodaj na skalnem grebenu zaslišiva Ljuba in Pavleta.
»Kako sta prišla tod čez?«
»Kje pa sploh sta?«
»Hudiča, tukaj vendarle,« in zavalim velik kamen navzdol.
»Slišiš sedaj? Drugič pa še bolj drvita naprej!«
»Pazi, saj naju boš še ubil.«
Z živci smo res že precej na koncu. Počasi se pod kožo nabirajo strah, jeza, utrujenost, potem pa nenadoma ob kaki malenkosti vse to divje udari na plan. In spet je vse v redu za kako uro.
Čez zadnjih nekaj metrov se kar v škripcu spustiva do onih dveh. Prišla sta še pred meglo in odkrila možnost prehoda v desno. Ko pridejo še Rusi, se začne tako vsaj upamo zadnji del spusta. Še kratek kamin in že drsam po snegu proti skalnemu otoku. Mokri in zadovoljni pod nami je le še strmo snežišče in raven zagruščen ledenik si stisnemo roke in prižgemo cigarete. Ture v Ušbi se končajo šele na ravnem, ne na vrhu.
Potem ostane grušč za nami. Gazimo po tratah z zlatimi in modrimi cvetovi. Ob vsakem studencu mimogrede zajamemo požirek. Krava je prvo živo bitje večjega formata, ki ga srečamo. Drug v drugega se zagledamo kot v Marsovce. Potem se krava posveti sočni paši, mi pa spet ozki stezici. Hitimo mimo planšarij in črno oblečenih pastiric, med ogromnim, rumeno cvetočim rododendronom in velikimi, mokrimi listi lapuha, ki nam stresajo za čevlje svoje vodene bisere.
Le kam tako hite? Prsti na nogah me bole, ko pritiskajo v konice čevljev. Zelena dolina ni več tako mehka, kot je bila videti z Ušbe. Globoka je in strma, vsa njena optimistična zelena barva pa je v mraku izginila. Ostala je le strma steza, na kateri trpe noge..

Pili smo ga iz »farovških« kozarcev
Ne vem, kaj zagledam prej, ob hrib stisnjeno vasico ali gručo ljudi pred njo. Vsi nam stiskajo roke. Bradati, shujšani obrazi alpinistov, obrazi z iskrečimi se očmi, ki jih nikoli ne zgrešiš. Kijevčani so, ki so plezali vzhodno steno Severne Ušbe in se potem zjutraj spustili iz sedla na ledenik ter nas tako prehiteli.
Pri prvi hiši nam gospodar gostoljubno odstopi verando za prenočišče, kuhinjo pa za kuhanje in počitek. Zunaj si izmenjamo zdravice na mednarodni ravni ruski in slovenski alpinisti z gruzinskim žganjem. Ta zvarek iz ječmena pravijo mu čača – je po okusu kot grenka voda, primerna le za dobre želodce. Ko premagaš odpor in potlačiš zadah s koščkom kruha, pa ostane le učinek. In ta je bil pri naši žeji dokaj občuten. Pili smo iz »farovških« kozarcev in nič manj kot šest zdravic se je zvrstilo vse do dna. Ušba je le ena sama, športniki pa bomo lahko spet jutri, ko bomo tovorili nahrbtnike čez prelaz Bečo v Baksansko dolino.

V prvem jutranjem soncu se blešči Ušba kot leden kristal. Motnih glav pospravljamo, počasi opremo in stikamo po kotičkih nahrbtnikov za zadnjo hrano, ki bi se še utegnila kje skrivati. S težkim srcem in praznimi želodci se spominjamo hrane, ki smo jo pustili kavrom pod zahodno steno.
Ko hočemo oditi, nas Monogarev, vodja Kijevčanov, zadrži.
»Počakajte, dobili bomo konje, da bodo znosili hrano pod Bečo.«
Čakamo.
Vanč fotografira po vrsti vse prebivalce vasice, vsakega po nekajkrat. Za razna podjetja, kot pravi. Naš reporter je.
Ob osmih pripelje Serafin, sosed našega gostitelja, štiri kljuseta. Potem skleneta z Monogarevom pogodbo: do pastirske bajte pod sedlom Bečo prenos vse prtljage za 20 m najlonske vrvi. Serafin z roko odmeri 20 najlona, vendar doda vsakemu metru sproti še kako ped povrh. Postrežnina.
Z Vančem medtem odkrijeva hišo, kjer so nama pripravljeni dati zastonj, ker pa že ravno hočeva plačati, pa za najlonsko vrvico, nekaj kislega mleka. Pozabiva na svarilo o prebavnih motnjah in divje planeva nad mleko. Mislim, da ni hujših prebavnih motenj od praznega želodca.
Tile naši Svani se požvižgajo na denar, najbolj jim ustrežeš z najlonom. Uporabljajo ga za vezenine in čipke, prav pa jim pride tudi pri šivanju nekakšnih mokasinov.

Na dvorišču imata naša dva zaplet s Serafinom. Zanima ga, koliko smo pripravljeni plačati za prenos nahrbtnikov. Delamo se, kakor da ne razumemo ruskega jezika in to zavlačevanje nas reši. Monogarev je brž zraven in po ostrem pojasnilu, da je z najlonom urejeno tudi za našo prtljago, postanejo Serafi nove zahteve brezpredmetne. Le potem ga ni več na spregled, in ko konji odidejo, ostanemo le še mi z našim živinčetom, ki se kar šibi pod težo.
»Gremo pa sami!«
Primem konja za povodec in koncu vasi dohitimo ostale vred. Karavana zapušča vasico kot piše na zemljevidu, in po ozkem grebenu sredi dveh rečic se spuščamo v dolino. Zeleni nahrbtniki, rdeče vrvi in rumene posode za vodo na konjskih hrbtih, ob bokih bingljajoče čelade, okrog pa pisana alpinistična druščina sredi zelene in cvetoče džungle. Kdor še ni poslikal vseh filmov, sedaj polni kamere z barvami za puste jesenske dni.
Le pol ure smo na poti, ko se ustavimo.
»Konje bo treba podkovati, drugače ne moremo naprej.« In nahrbtniki zletijo v prah, mi pa posedemo v senco velikega hrasta.
»Tukaj čas ni problem,« mi pravi plezalec, Poljak po rodu. »Ženske delajo, moški pa urejajo važnejše posle. Stari dobri patriarhalni red.
Čez dobro uro, ko je tudi kovač dobil svoj košček najlona, krenemo skozi vas Mazeri proti zahodu. Ura je dvanajst in sonce nas dobesedno praži.
Ves čas že ogledujem visoke trdnjavske stolpe, ki jih ima vsaka vas. Potem zvem v kratkem nekaj zanimivosti o Svanetiji, naj severnejšem in najbolj goratem delu Gruzije. Kot Gruzijci nasploh, tako tudi Svani niso bili nikoli podrejeni drugim narodom. Veliko več so se morali bojevati kot delati in to jih po značaju precej zbližuje z našimi Črnogorci. Pred vdori Balkarcev in Kabardincev s severa so se branili ali na prelazih Bečo in Donguz-Orun ali pa so se zapirali v svoje trdnjave obenem z živežem. Med posameznimi družinami je dolgo ležala senca krvne osvete in to navado so pa še to le v glavnem odpravili pred dobrimi dvajsetimi leti. Ne glede na medsebojne razprtije pa so se složno postavili v bran vsakemu osvajalcu. Legenda pripoveduje o nekem gruzinskem knezu, ki je hotel s pomočjo svoje vojske razširiti posest tudi na Svanetijo. Poskus se je končal s polomom in ujetega kneza so v Mestijah, središču Svanetije, obsodili na smrt. Da bi se izognili krvni osveti nad posameznikom, so si izmislili originalen način eksekucije. Vsa svanska vojska je zložila puške na kup in iz njega so na slepo potegnili eno. Vsak vojak je prispeval košček svinca za kroglo in zrno smodnika. Puško so pritrdili nasproti kolu s privezanim knezom, privezali na petelina dolgo vrvico, ki jo je vsa vojska naenkrat potegnila. Nihče ga ni ubil in vsi.

»Dovolj bo za enkrat!«
Nahrbtniki spet zlete v travo. Ob izviru mineralne vode smo, ki jo je dovolj po vseh kavkaških dolinah. Na bližnji planoti je postavljen camping za turiste. Stolpi, ki se izgubljajo v daljavi, so le še ruševine zgodovine. Pijemo narzan (skupen naziv za vse mineralne vode na Kavkazu) in se krepčamo s sadjem, ki smo ga dobili pri turistih. Ko se vrnemo h konjem, da bi jih naložili, je spet nekaj narobe. Serafin zahteva najlon ali pa gre domov.
Toda zmenili smo se za vso pot, vpijemo. »Najlona je 10, največ 12 metrov.«
»Daj konje, vi pa lahko greste.«
Toda brez nekaj metrov najlona ne gre, in ko je to urejeno, Serafim sam s prekanjenim režanjem nalaga nahrbtnike na konje. Tu je on glavni, ostala dva vodiča le molče spremljata barantanje.
»Kakšen je bil Stalin?« To je vprašanje!
Premirje je sklenjeno, nahrbtniki so spet na konjskih hrbtih in pisana kolona se premakne naprej. Kje je še Bečo? Med vonj gozda se meša duh po konjskem znoju. Tudi nam slani potočki zalivajo oči. Konji imajo slabo navado, da pospešijo korak prav v klancih in tako smo bolj zasopljeni, kot če bi sami nosili nahrbtnike.
Divje razpenjena voda nam zapre pot. Dolra. Ustrašim se, da bo treba z vrvmi čez reko, kot učijo ruske alpiniste, pa že nekaj sto metrov dalje odkrijemo ozek most. Srečamo skupino turistov. Spredaj koraka star vodnik, zadaj pa v gosjem redu drobi dolga vrsta deklet. Vse se varujejo pred žgočim soncem z belimi volnenimi klobuki, nosove pa imajo še posebej oblepljene z zelenimi listi. Naši tovariši jih zbadajo in jim zapirajo pot. »Ha, to ti je turizem. Petdeset za enim samim.«
»Z nami! Nas je več.«
Videti je, da fante Ušba počasi izpušča iz svojega hladnega objema.
Ko je skupina mimo, Serafimu spet nekaj ni všeč. Hodi okrog konj, brunda predse in težka nahrbtnike.
»Kakšen je bil Stalin?« preseka napeto molčanje glas našega sinočnjega gostitelja. Zgrozim se. Kaj bo pa zdaj? Gruzincem, pravijo, ni dobro očrniti njihovega rojaka, drugače pa …
»Odličen,« se glasi strumen in pripravljen odgovor naših ruskih tovarišev.
»In Hruščov?«
»Tako, tako, toda da se ga prenašati.«
»Tako je. Pojdimo, pot je še dolga.«
Ker beseda ni konj, nam zaenkrat še konji nosijo bremena. Spet po mostičku prekoračimo Dolro in konjska kopita se za grizejo v strmo stezo. Nad nami grme slapovi vode iz Ušbinenega ledenika, Ušbo samo pa zapirajo oblaki in stožčasti Mazeri-Tau. Reka je na več mestih prekrita s starimi plazovi. Potem zmanjka steze, kjer je voda spodkopala breg. Držimo konja za povodec in za rep, čeprav še sami komaj hodimo. Nahrbtniki nevarno nihajo nad kalnimi vrtinci. Hočem jih s sponko pripeti na sedlo, pa mi Serafim prepreči:
»Nahrbtniki naj kar gredo, toda konj mora ostati.« Po svoje ima prav. Še najbolj žal bi mi bilo za fotoaparat in filme, hrane tako ali tako nimamo več.
»Drži!«
Tik pred nadaljevanjem steze zdrsne tovor s konja in zadnji trenutek se vržemo nanj, da ne zleti v vodo. Serafima to očitno zabava in vtis imam, da nalašč slabo namešča nahrbtnike na konja. Naši hrbti na račun konj res počivajo, toda z živci smo na slabšem kot na Ušbi.

Serafim prizna, da je Monogarev močnejši
Na prvem ravnem prostorčku počivamo. Serafim se opogumi s krepkim požirkom čaše in ponovi se stara zgodba. Pot je slaba in nevarna, konji so utrujeni, ves najlon skupaj ni vreden takega potovanja in skratka, čas je, da gredo domov. Beseda da besedo, in nenadoma smo priče rokoborbe v prostem stilu. Navijamo za polovico lažjega Monogareva. Kdor bo zmagal, bo imel zadnjo »besedo.« Serafima je minila vsa lenoba in skoraj mu uspe svojega nasprotnika prevreči na hrbet. Pa tudi mišičasti Kijevčan se ne da ugnati in po nekaj minutah je dvoboja konec. Serafim prizna Monogarevu, da je »dober« in bodo poskusili s konji priti pod prelaz.
Ob štirih popoldne dosežemo pastirsko bajto pod sedlom, po dolgih urah prvo človeško bivališče. Na trati poginja vpričo neprizadetih gledalcev krava, zato se utaborimo nekoliko dalje na mizastih skalah. Iz nahrbtnikov se nam posreči izvleči prgišče zdrobljenih palčk Bobi in kosilo je pri kraju. Kijevčanom se ne mudi, prenočiti mislijo še pred sedlom. Nas pa priganjajo prazni želodci. Zadnjo energijo, ki nam je še ostala, je treba izkoristiti za poslednjih 1200 m vzpona. Poslovimo se in z našimi štirimi nadzorniki vred se zagrizemo v breg. Vročina je odnehala in nahrbtniki niso več tako strašni, kot smo se bali. Čez pol ure se ustavimo; Vanča ni nikjer. Zagledamo ga daleč zadaj, kako leta s fotografskim aparatom po travi.
To bo še trajalo, rož je veliko in vsako mora pritisniti petkrat.
Hitimo po ozki stezici, nekdanji karavanski poti, ki se strmo vzpenja v breg. Štiri ure dobrega dela do sedla, so nam rekli pri bajti. Serafima in njegove konje komaj še razločimo. Romantične poti je konec, le vzpetina in moj nam še ostaneta. Z Ljubom in Pavletom jo potegnemo naprej. Zadnje kalorije. Postanemo za nekaj globokih vdihov, pa spet naprej, kolikor zmorejo srce, pljuča in zdelane noge. Gora Doira še zadnjič rdeče zažari, potem narava posivi. Dve veliki snežišči in strmo skrotje, pa smo na vrhu sedla. Le vrhova Elbrusa sta še obsijana od sonca, po dolinah pa se že plazi mrak. Zadnji vzpon je za nami. Pod seboj, pod sivimi meglami, ki se plazijo po ledenikih, slutimo Baksan. Zapustimo pusto, skoraj 3.400 m visoko sedlo in zagazimo v sneg Pri ledeniku nas srečata megla in mrak. Kratek čas se lovimo med ozkimi razpokami in zadnji čas odkrijemo gaz na drugi strani. Potem je tudi snega konec in v že trdi temi se spustimo po ozki stezici z morene. Počakamo ostale.
»Bi spali tukaj?«
»Bilo bi lepo, jutri bi se nam pa otepalo. Dokler gre, hodimo.«
Enajst je ura, ko zagledamo ogenj. Štirje mladi pari preživljajo romantičen večer na taborjenju. Ni videti, da bi se ustrašili naših kosmatih, shujšanih obrazov. Morda so se pozneje. Po zelo kratkem besednem uvodu jim popijemo ves čaj in pospravimo mlečni zdrob iz njihovega lonca. Potem, ko je vsega zmanjkalo, so rekli, da jim je vse to ostalo in da niso vedeli, kam s tem.
Šele s toploto v trebuhih se nam odvežejo jeziki. Škoda, da so nekadilci, tudi cigaret nam je že zmanjkalo.
Ob uri strahov potrkamo na vrata uprave baksanskega taborišča. Kot ubiti zaspimo v pisarni pod konferenčno mizo.
Zjutraj, osmi dan našega popotovanja, nam dajo tovornjak. Nekaj kilometrov asfalta ob Baksanu, četrt ure skakanja po kamniti lestvi ob nam že domači Adil-Su in že se izkrcamo v našem Elbrusu. Nič pozdravov in šopkov, kot po vzponu na Elbrus. Vsi so pri zajtrku. Saj tega že prenesli ne bi več.
Dol z nahrbtniki, ven iz umazanih in preznojenih cunj, pod tuš v toplo vodo! Višek blaženosti! Potem pa v kuhinjo. Na Ušbo bomo postali ponosni jutri.

TONE ŠKARJA