Planinski vestnik 2007/02
Dušan Vodeb 1916–2006
Konec novembra lani je v enaindevetdesetem letu odšla od nas še ena legenda slovenskega klasičnega alpinizma, s poudarkom na mariborskem: Dušan Vodeb. Rodil se je med prvo svetovno vojno v narodnostno zavedni ajdovski družini in že kot otrok okusil tegobe begunstva.
Po srednji šoli ga je življenjska pot vodila iz Maribora na študij lekarništva v Zagreb. Druga svetovna vojna ga ni obšla; bil je, kot mi je nekoč sam rekel, na »ta pravi strani«. Kot oficirju in farmacevtu mu je bila zaupana organizacija lekarniške službe pri glavnem štabu NOV. Vzorno jo je opravil. Po vojni se je vrnil v Maribor ter se z vso vnemo in strokovnim znanjem posvetil svojemu poklicu, družini, športu in goram.
Preden se posvetimo njegovemu gorništvu, povejmo, da je bil vsestranski športnik; najdlje je prišel v nogometu, pa tudi namizni tenis mu ni bil neznanka. Bil je vnet organizator graditve športnih objektov, vodenja in predsedovanja športnih društev ter organizacije tekmovanj. Na koncu ne smemo prezreti tudi Dušanove vsestranske publicistične dejavnosti: več desetletij je bil zvest sodelavec Planinskega vestnika. Njegovi družini tudi druga svetovna vojna ni prizanesla. Že drugič je okusil težave begunstva. Tudi iz tega so se Dušanu rodile nove življenjske izkušnje. Ohranil je pokončno držo. V življenju gornikov v srednjih letih zelo pogosto pride premor, ki je posledica službenih in družinskih obveznosti, in če je takrat povrhu vsega še vojna, tak premor lahko traja kar nekaj let. Veliko se jih potem ne vrne več v gore, toda pri Dušanu ni bilo tako. Zrel in preizkušen se je vrnil k njim, resda ne več k težavnemu plezanju, pač pa k zrelemu dojemanju našega gorskega sveta. Tudi PP se je porodila iz tega. Dušana Vodeba sem pravzaprav spoznal s planinsko potjo Planica–Pokljuka, na kratko PP, prek pripovedovanja njegovega dolgoletnega velikega prijatelja Uroša Župančiča. Ob številnih srečanjih z Dušanom po letu 1987 sem spoznal njegovo neizmerno ljubezen do gora, do iskrenih prijateljev, do domačih in domovine. Vse, kar je počel, je počel z ljubeznijo, pozornostjo, zvestobo, poštenostjo in ne nazadnje lekarniško natančnostjo.
Kakšen red je vladal v njegovi knjižnici in planinskem arhivu, ki ga je skrbno urejal tako rekoč do konca življenja. Spet sem podrobno pregledal obširno korespondenco med Dušanom Vodebom in Urošem Župančičem, ki mi je po sorodstveni liniji prek moje žene prišla v roke. Iz nje sem izluščil, da sta si bila Dušan in Uroš zelo antipodni osebnosti, a sta se verjetno prav zato dopolnjevala. Vihrava Uroševa narava se je ob umirjenem Dušanu obrusila, Dušan pa je od Uroša dobil več zagona, ki mu ga tudi sicer ni manjkalo. Obema pa je bila skupna velika ljubezen do »pokonci postavljene domovine«, do gora.
Pa pojdimo že enkrat v gore!
Prepričan sem, da so začetki Dušanovega gorništva izvirali iz napredne taborniške organizacije Gozdovnikov in posebno navdušenje za Martuljkovo skupino iz večkratnega taborjenja v Rutah in tam okoli. Seveda je pozneje plezal tudi drugje, vendar Martuljka ni nikoli pozabil, tudi pri izpeljavi PP po martuljškem koncu je imel glavno besedo, pa če je bilo Urošu prav ali ne!
Pregledal sem naše plezalske vodnike in zapise Uroša Župančiča in našel nekaj, verjetno pa ne vseh, Dušanovih prvenstvenih smeri: Varianta Dibonove v Špiku, zimski vzpon v Frdamanih policah, Kaminska smer v Rigljici, veličastno, dolgo neponovljeno prečenje Mojstrovk in Travnika; glede mariborske smeri v Steni pa mi manjka podatkov … Ponovil je veliko zahtevnih smeri križem po Julijcih. Morda bi bilo za še popolnejšo sliko Dušanovega plezanja treba pogledati še v Kamniško-Savinjske Alpe.
Veliko predvojno prijateljstvo ga je vezalo na odličnega, med drugo svetovno vojno preminulega plezalca Mirana Cizlja. Kaj vse veličastnega sta skupaj izpeljala! Izgube prijatelja in soplezalca, predvsem pa oskrunitve Cizljevega spomenika na Peči pod Jasenjem nad Rutami ni nikoli pozabil.
Prišla so umirjena postzrela leta. Z Urošem sta na neuhojenih poteh obujala spomine in tako se je nekega lepega jesenskega dne v šestdesetih letih tam pod Rigeljni rodila ideja o poti, ki naj bi povezovala gore med Planico in Pokljuko. Šlo je za enkratno transverzalo, ki ni ne lahka ne težka. Poteka zvečine po brezpotju, nekje na drevesni meji, se večkrat spusti v doline in spet zažene visoko gor na izpostavljene police in grebene ter zahteva veliko orientacijskega znanja in poznavanja naših Julijcev. Koliko lepote je na tej poti!
Kako srečni smo bili, da si bil leta 2002 kljub precejšnji beri let z nami na začetku snemanja planinske poti s Planice na Pokljuko v režiji Marjete Keršič – Svetelove, kako lepe misli si nam posredoval. Med tvojimi izbranimi besedami nikoli ne bom pozabil tega, da si dejal: »Mladina, pojdi v gore, planine.«
Telesno si res odšel, vendar z nami še naprej ostajaš kot človek, prijatelj, estet, domoljub, gornik in velik alpinist. Hvala ti za vse, kar si za nas dobrega, lepega, poštenega in velikega storil, posebno v svojih ljubljenih gorah.
Marjan Šolar
