Planinski vestnik 2007/02
S pogledom na morje
Plezati v grapi samo v puloverju, pa še ta se zdi na trenutke odveč, medtem ko se ti možgani kuhajo pod čelado in si s suhim grlom bolj brundaš kot poješ … kjer sonce nabija … skupine Zablujena generacija, nekje za hrbtom pa se ti blešči Tržaški zaliv, ki spominja na velikansko zrcalo. Za večino plezalcev iz črnomorskega povodja res prej sanje kot realnost, vendar, zakaj pa ne?
Popestritev turnega smuka
Seveda je govor o nečem na sončni strani Julijcev, natančneje, o Krnski skupini, ki je sicer bolj kot po plezalnih znana po odličnih turnosmučarskih terenih. Večino zimskih obiskovalcev tega konca pobere najvišji vrh Krn, ki omogoča 1200 višinskih metrov smučanja, prav tako s pogledom na morje. To je hkrati tudi edini ‘gorenjsko natrpani’ turni smuk v Posočju, predvsem zaradi turnih smučarjev iz Italije. Slabost turnega smuka s Krna so monotone tri ure dostopa čez ploščo s pogledom na vrh, ki je stalno na dosegu roke, pa se nikakor noče približati. Rešitev za tiste s plezalnim znanjem se ponuja v obliki dostopa po eni izmed grap, zarezanih v sosednje vrhove. V Srednjem vrhu sta dve izraziti grapi, ki se pod vrhom združita v skupni izstop. Zelo ‘izvirni’ imeni imata, in sicer Leva grapa (40°–45°, 400 m) in Desna grapa (40°–50°, 400 m). Po težavnosti sta primerljivi z znano Pripravniško grapo v Mali Mojstrovki, s to razliko, da nam tu, razen v zelo bogato obdarjeni zimi, ne uide nekaj pikanja po strmih travah. Desna grapa ima na začetku skalni skok, ki ga lahko brez težav obplezamo po levi in nato prečimo nazaj v grapo. Če se v omenjenih grapah ne boste učili abecede zimskega plezanja, vam več kot dobro uro ne bi smeli vzeti. Če želimo še smučati s Krna, se s sedla, na katero smo izplezali, nekoliko spustimo v dolino Lužnice ter nadaljujemo pot proti levi, na sedlo med Batognico in Vrhom nad Peski. S sedla prečimo Batognico in sestopimo do sedla med Krnom in Batognico, od tam pa se povzpnemo na vrh Krna. Od izstopa iz grape do vrha Krna je uro in pol do 2 uri. Opisani dostop za smučanje s Krna je sicer nekoliko daljši od dostopa čez ploščo, je pa zanimivejši in predvsem samotnejši. Nekoliko krajša in težja od zgoraj omenjenih grap je Lovska med Batognico in Srednjim vrhom, v kateri naklonina doseže 55° oz. II.–III. stopnjo v skali. Smer izstopi na sedlo med Batognico in Vrhom nad Peski.
S severa
Proti Krnskemu jezeru gleda triglava severna stena Krna. Visoka je 150 m in ponuja uživaško plezanje v naklonini do 75°. Idealna je za vse tiste, ki ste naveličani gneče v naših najpopularnejših zimskih smereh. Pretiranega števila obiskovalcev se otepa z dolgim dostopom, saj je iz Lepene najmanj 4 ure hoje, s planine Kuhinja pa pol ure manj. Dostop iz Lepene si lahko skrajšate s spanjem v lično urejenem bivaku koče pri Krnskih jezerih in si iz tega naredite večdnevno smučarsko-plezalno potepanje po tem koncu. Slabost tega potepanja boste občutili že takoj na začetku v veliki teži na hrbtu, če mulatjera iz Lepene ni pod snegom.
Plezanje v severni steni Krna je drugačno od plezanja v drugih severnih stenah. Tu smo obsijani s soncem in ne samo opazujemo s soncem obsijana pobočja na drugi strani doline. Ker smo više od okoliških vrhov in so pod nami le mehko zaobljeni smučarski tereni, imamo pri plezanju občutek odprtosti. Stena ponuja še en čar zime, s katerim se drugje ne srečamo tako pogosto – prebijanje vršne opasti na izstopu. Ob primerni organizaciji je mogoče preplezati dve smeri v tej steni, se povzpeti na sosednji Vrh nad Peski, na katerem se je ravno naredil idealno omehčan sren, in odsmučati do Krnskega jezera …
Z zahoda
Zahodna stena Krna je njegov zaščitni znak, če ga opazujemo s Kobariškega Stola ali s Kaninskega pogorja. Čeznjo potekata dve izraziti grapi, Zagon (90°/80°, 45°–70°, 800 m) in Korito (45°–55°, 600 m). Prva se vse od solo vzpona Slavka Svetičiča pred 12 leti uspešno upira temu, da bi dočakala tretjo zimsko ponovitev, v nasprotju s Koritom, ki je bilo tudi že presmučano. Avtor vodnička Zimski vzponi pravi, da je Korito primerno za nabiranje izkušenj za začetnike, vendar se s tem ravno ne strinjam. Težava Korita je namreč, da pade vanj vse, kar se odkruši v konkretno razmajani zahodni steni. Največja varnost v tej smeri je hitrost, pa še tako nam ne uide nekaj žvižganja z vonjem po žveplu.
Spet z juga
Glavnina nekoliko težjih (zimskih) smeri tega konca je zbrana v ostenju 1903 m visokega Maselnika. Čezenj je med prvo svetovno vojno potekala avstrijska prva frontna linija, na katero so dve leti in pol neuspešno jurišali italijanski vojaki. Vse do lanske zime je bil Maselnik med večino neprimorskih plezalcev popolna neznanka. Spletna bum informacija o odličnih razmerah v Karameli ga je predstavila ‘širši javnosti’ in povzročila, da se je po Samotovi grapi in Karameli v minuli sezoni najverjetneje povzpelo toliko plezalcev kot v vseh sezonah skupaj, odkar sta bili prvič preplezani. Klic samote (V, A0, 70°/40°–45°, 600 m), skalno snežna smer, ki poteka med obema omenjenima grapama, pa je ostal zvest svojemu imenu in je spustil čezse le eno navezo.
Samotova grapa (70°/IV, 35°–40°, 400 m) je leva iz tria Maselnikovih grap. Poimenovana je po Samu Troštu, ki se je smrtno ponesrečil pri sestopu s Krna. Njemu je posvečena tudi znamenitejša smer Bele sanje v Vrhu Polic v Možnici. Pri Samotovi grapi je, tako kot pri Karameli, ključen že prvi raztežaj, v katerem bomo, če plazovi na gladke skoke niso nabili dovolj snega, plezali III.–IV. stopnjo v skali. Više spodnji del grape zapre strm skok; obplezamo ga levo po rampi in nato naravnost navzgor. V minuli zimi je kazalo, da bo skok preplezljiv tudi naravnost, vendar je ledeno svečo, ki se je potegnila čezenj, prehitela pomlad, preden je dosegla tla. Više, ko obplezamo skok, prečimo nazaj v desno in se čez razek spustimo v izrazito grapo. Tja je mogoče priti tudi po vesinah z leve, tako da izpustimo spodnji del grape. Grapa je v nadaljevanju položna, prekine jo le kakšen krajši 60–70-stopinjski skok (nikjer več kot II–III v skali).
Nevarnosti prvenstvenega vzpona po današnji Samotovi grapi so se očitno zavedali že avstrijski vojaki med prvo svetovno vojno. O tem pričajo še zelo dobro ohranjene žične ovire 50 m pred izstopom iz grape – če boste plezali v omenjeni grapi ob akutnem pomanjkanju snega, bo to ključno mesto vzpona. Krajši gladki kaminček tretje stopnje ni tako težaven kot izstop iz njega čez ‘previs’ iz bodeče žice … Ker goreteks in podobne tkanine ne gredo skupaj z bodečo žico, je bolj priporočljivo obplezati ta del po strmih travah na desni. V dobrih razmerah nam bo Samotova grapa vzela 2 uri plezanja.
Karamela, V/III–IV, 40º–50º, 600 m
Dostop: Izhodišče je parkirišče pred planino Kuhinja nad vasjo Krn. Cesta je po navadi splužena do parkirišča. Od tam gremo na desno po kolovozu (peš) mimo planine Kašina do planine Leskovca pod steno Maselnika (dobra ura). S planine navzgor do vstopa v smer (15 minut).
Opis smeri:Smer poteka po desni izmed treh izrazitih grap v Maselniku. Ključni je kar prvi raztežaj takoj z vrha plaznega stožca. Tam se začne gladka zajeda, v kateri v kopnem težave dosežejo spodnjo peto stopnjo, pozimi pa se čeznjo povleče ozek trak ledu. Naklonina doseže približno 70°, mesto je dolgo kakih 6 m. Više je še en skok, potem pa naklonina popusti in pridemo v položnejšo grapo (40°). Če plezamo s 60-metrsko vrvjo, lahko ta del ‘po vlečemo’ v enem kosu in varujemo na grmovje na desni po prihodu v položnejšo grapo. Nadaljujemo pot po grapi čez skoke, dokler se ne zapre, in nato prečimo na desno čez izpostavljene trave v sosednji žleb. Kraj, na katerem moramo zaviti, ni obvezen, mogoče je tudi pod zadnjim skokom. V prečki nam kakšen udarec cepina v zmrznjene trave skoraj ne uide. V novi grapi se držimo desne in skozi preduh dosežemo snežišče pod vrhom stene. Na strmejših mestih v grapi lahko naletimo na nekaj skale oz. trav. Z zgornjega snežišča je mogoče izstopiti na vrh po levi ali desni strani. Čas plezanja je odvisen od količine »štrikanja« in brezkompromisnosti do pekočih meč ter seveda od razmer; po navadi od treh ur navzgor.
Sestop: Z vrha Maselnika sestopimo najprej na sedelce nad jezerom v Lužnici; od tam je najlažji sestop v območju poti na planino Leskovco, sprva proti jugu, v kotanjo med Rdečim Robom in Maselnikom, nato pa po strmem pobočju proti jugozahodu na planino (30-45 min). Najhitrejši sestop ponuja Sestopna grapa (III-IV/35°–40°, 200 m), ki se začne pri jezeru v Lužnici. Zgornji del je kamin, skozi katerega se spustimo po vrvi (25 m), nato pa nadaljujemo pot po pobočjih med Maselnikom in Srednjim vrhom proti planini. Seveda sta za sestop primerni tudi obe grapi v Srednjem vrhu, le da se je pri teh dveh treba še malo povzpeti do njunega začetka oz. konca.
Poleg omenjenih grap ponuja Krnska skupina še množico lažjih zimskih smeri. Podrobnosti najdete v odličnem vodničku Krnska skupina avtorja Eda Kozoroga.
Še »zanimivost«, vredna ogleda, o kateri pa ne razmišljajte preveč, saj sicer sploh ne boste vstopili v nobeno izmed smeri. V novem skupinskem hlevu na planini Leskovca lahko skozi porušen zid, za silo zaprt s pločevino, vidite nekajkubičen »projektil«, ki je priletel iz stene Maselnika v potresu leta 2004, se nekajkrat odbil od pobočja in skozi streho pristal v hlevu.
Vodniška literatura:
– Edo Kozorog. Krnska skupina. Tolmin, 1984.
– Grega Kresal. Zimski vzponi – Julijske Alpe. Ljubljana, 1995.
Iztok Rutar
