Planinski vestnik 2007/02
Stanko Kofler 1936–2006
Narava, vsakdanji dogodki, nesreče in drugo nas vsak dan znova opozarjajo in opominjajo na to, kako krhko je človeško življenje, kako ozka je steza življenja, po kateri hodimo, kako malo nas loči od noči in zarje prihodnjega dne. Pa vendar nas vsak nenaden odhod ljudi, s katerimi smo delili dobro in zlo vsakdanjega delavnika, pretrese in osupne. Besede našega rojaka dr. Miha Potočnika – Smrčarjevega Miha z Belce – v veliki meri potrjujejo tudi tvojo življenjsko pot alpinista, gorskega reševalca, gorskega vodnika in dolgoletnega predsednika PD Dovje – Mojstrana: »S hojo v gore človek potrjuje, da je narava tisto, kar mu pomaga vztrajati v tistih značilnih okvirih, ki mu jih je začrtalo življenje že ob rojstvu. Že pogled skozi na pol zagrnjeno okno v gore, na prvo goro, ki zre na tvojo posteljo, na mizo, na klop ob kmečki peči, že en sam tak pogled lahko ustvari večno podobo in predstavo o veličini narave, ki se je prav zaradi gora in njihovih oblik izkazala za še posebno mogočno in neznano.« Ti si imel to srečo in dar, da je bil Triglav tisti, ki ti je ob pogledu skozi okno vsak dan znova in znova kazal življenjsko pot planinca in gornika in dajal smisel tvojemu življenju.
Tvoje aktivno delo v PD Dovje – Mojstrana se je začelo že leta 1950, ko si se začel ukvarjati z alpinistično dejavnostjo, z vzponi v domačih in tujih gorah. S tedanjimi člani AO si se odpravil v pogorja Lienških Dolomitov, italijanskih Dolomitov in Velikega Kleka ter opravil pristope na Matterhorn, Mont Blanc, sodeloval v društveni odpravi na Durmitor in leta 1977 dokončal najaktivnejše alpinistično obdobje z odpravo na Mont Kenijo. Izkušnje, pridobljene na vzponih, so bile podlaga za to, da si v obdobju od leta 1966 do leta 1974 kot načelnik vodil AO. Kot izkušen alpinist si se pridružil vrstam gorskih reševalcev, in to generaciji, ki je za ustanovitelji samostojne postaje GRS v Mojstrani prevzela breme in odgovornost strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja za izvedbo najtežjega reševanja s takratno klasično tehniko, predvsem pa z veliko garanja. V vrstah reševalcev si kot inštruktor reševanja ostal vse do trenutka, ko ti kolegi reševalci žal niso več mogli pomagati.
Zelo zgodaj si se zavedel pomembnosti vzgoje mladega rodu, zato si bil med pobudniki ustanovitve planinske skupine na osnovni šoli 16. decembra v letu 1968. Iz skupine se je razvil Mladinski odsek. Ves čas si s svojimi izkušnjami pomagal pri organizaciji pohodov in drugih aktivnostih, v katerih so si mladi pridobivali znanje o varni hoji v gore, predvsem pa so spoznavali lepote gorskega sveta in mnogi so se mu zapisali za vedno.
V letu 1974 si prevzel vodenje Planinskega društva in ga kot predsednik vodil vse do leta 1998. V tem obdobju si poleg nalog, ki jih zahteva ta funkcija, vestno opravljal tudi vsakdanje delo oskrbovanja Aljaževega doma. Aktivno si sodeloval pri obnovi Aljaževega doma v letu 1978 in si prizadeval za obnovo Šlajmerjeve koče. Ta je bila končana leta 1998. Kot predsednik društva si posvetil posebno pozornost sodelovanju društva s sosednjimi planinskimi društvi, zato si aktivno sodeloval v koordinacijskem odboru zgornjesavskih planinskih društev, v katerem so se rodile in bile izvedene ideje o vsakoletnem zimskem pohodu na Stol, še posebno pa o zdaj že tradicionalnem srečanju z zamejskimi planinskimi društvi. Ko je že kazalo, da bo takratna planinska slikarska kolonija doživela usodo preostalih, si jo v dogovoru z vodstvom Dolika prenesel v Vrata in tam se slikarji amaterji srečujejo še danes. Aktivno si deloval v odboru za postavitev Triglavske muzejske zbirke, ki je odprla vrata za obiskovalce v letu 1984, ter se ob vseh priložnostih zavzemal za to, da bi postala podlaga za osrednji slovenski planinski muzej v Mojstrani. Kot gornik in zaveden planinec si bil ponosen na gospodarsko, kulturno in planinsko dediščino, ki nam jo je zapustil Jakob Aljaž, zato si aktivno deloval v odboru za postavitev njegovega spomenika, pa tudi pri graditvi kapelice Marije Snežne na Kredarici. Prav tako pa si zavzeto spremljal vse prireditve, ki so zaznamovale Aljažev spomin, in v okviru odbora za Aljaževe dneve vsako leto dal pomemben prispevek k uspešni realizaciji.
Kot svetnik Občinskega sveta občine Kranjska Gora si si v dveh mandatih še posebno prizadeval, da bi se tudi v domačem kraju kolo razvoja hitreje zavrtelo. Vodil si komisijo za sodelovanje s TNP, kot član Sveta TNP pa si si prizadeval, da bi bila varovanje narave in obvladovani razvoj v gorskem svetu čim bolj uravnotežena. Bil si tudi prizadeven delavec pri organizaciji smučarskih tekmovanj v okviru pokala Vitranc in vsakoletnih prireditev v smučarskih skokih v Planici; odnos do tega ponosa Slovenije te je še posebno bolel.
Tvoja pot alpinista, gorskega reševalca in vodnika ter dolgoletnega predsednika PD Dovje -Mojstrana je pustila globoke sledi tudi v društvu. S tvojim odhodom nastaja med člani, ki so po koncu druge svetovne vojne vzpostavljali delo društva na novih osnovah in mu postavili temelje za uspešno delovanje, praznina, ki se je ne bo dalo zapolniti. Tudi po letu 1998, ko si se odločil, da ne boš več aktivno deloval v organih društva, si spremljal njegovo delo in bil zelo kritičen do vsega, kar se je dogajalo v njem ali v povezavi z njim. Pa vendar nam je bila tudi to svojevrstna spodbuda za delo in doseganje ciljev, ki smo jih še skupaj načrtovali.
V imenu Upravnega odbora društva, alpinistov, gorskih reševalcev, vodnikov in muzejskih delavcev in v svojem lastnem imenu se ti zahvaljujem za prispevek k razvoju in dejavnosti društva na vseh področjih, predvsem pa za tvoj odnos do gora, ki je gibalo vse dejavnosti, ki jo v društvu opravljamo.
Za svojo zadnjo planinsko pot si si izbral romanje k Aljaževemu stolpu, svetilniku slovenske narodne in planinske zavesti. Kot da bi si hotel pred svojo zadnjo življenjsko potjo še enkrat napolniti dušo z večno vabljivostjo z jutranjim soncem ožarjenega Triglava. Kot da bi hotel, da tvoja duša za vedno ostane nad zatohlostjo doline, nad blodnjami in zablodami preteklosti, zmotami sedanjosti in strahovi pred prihodnostjo, ki nas spremljajo v vsakdanjih težavah. Droben korak na ozki stezi življenja te ni pahnil v globino prepada, pač pa v naročje gorskega miru in njegove večnosti. Želimo, da bi ti gore podarile večno spokojnost in ti s tem vrnile vse, kar si jim v življenju dal – ljubezen in spoštovanje pravega planinca in gornika.
Miro Eržen, PD Dovje – Mojstrana
