Planinski vestnik 2008/10
Drago Peršl 1942−2008
Pretreslo nas je, čeprav smo to novico strahoma pričakovali, saj smo vsi vedeli, da si bil neozdravljivo bolan. V človeški naravi je, da odrivamo misel na tisti čas in bi ga radi prestavili. S tabo bi lahko spregovorili še marsikatero lepo besedo o pomladi, naravi in življenju in bi ti omilili samoto v zadnjih trenutkih. Oprosti! Upali smo, da boš kot ptič feniks ob bližajoči se smrti ponovno poletel mlad in prerojen.
Rojen si bil 7. 10. 1942. Mladost ti ni bila radodarna, ker nisi zrasel v klasični družini kot večina nas. Zato ti je bila materina toplina, ki je nisi imel, sveta. Nekaj podobnega si našel v naravi in slovenskih gorah. Tam si se lahko pogovoril, si zbistril misli in duha, napolnil življenjske baterije. Po končani srednji tehnični šoli si se zaposlil, si ustvaril dom, družino in rodila se ti je hči. Pred kratkim si postal tudi dedek.
Član planinske organizacije si bil od leta 1955 in prav kmalu si postal tudi član alpinističnega odseka v Planinskem društvu Delo. Strokovno si se izpopolnjeval in postal alpinistični inštruktor in varuh gorske narave. Med iskraške planince te je kot izkušenega vodnika Planinske zveze Slovenije in člana PD Delo julija 1987 prvič povabil bratranec Janez. Od takrat si kot gost še večkrat vodil ali pomagal voditi zahtevnejše izlete PD Iskra Elektrozveze. Iz tega društva je čez nekaj let nastalo naše sedanje društvo Iskra Ljubljana, ki res ni veliko, zato pa se vsi med sabo dobro poznamo. Leta 1995 si tudi ti postal naš član. Iz društvene statistike je razvidno, da si od takrat do danes organiziral in vodil kar 43 izletov. Za svoje dolgoletno uspešno delo v planinski organizaciji oziroma društvih si prejel od PZS bronasti, srebrni in leta 2005 še zlati častni znak, lani spominsko plaketo PZS, v začetku letošnjega leta pa tudi priznanje našega društva.
V društvu si že drugo mandatno obdobje opravljal tajniško funkcijo. Skrbno si hranil tudi številne fotografije naših izletov, ki smo si jih kot diapozitive radi ogledovali na občnih zborih. Ko si nas peljal v planine, si bil zelo preudaren vodnik. Zavedal si se odgovornosti za skupino, ki ti je zaupala. Znan si bil po svoji vztrajnosti in adrenalinu. Poleg planinarjenja si imel namreč v začetku rad tudi jadranje z zmajem, kasneje pa mnogo let srčno rad tudi jadranje s padalom. Imel si tudi nekaj nesreč, ampak to te ni motilo. Pogled na neokrnjeno naravo od zgoraj te je vedno premamil. Ker si poznal mnogo planincev, si nas zadnja leta povezoval še z drugimi društvi. Iskal pa si tudi drugačne načine druženja in tako sedaj na tvojo pobudo redno organiziramo kolesarske izlete. Eden teh drugih načinov je bilo taborništvo. V začetku 70. let si se pridružil klubu Jež v odredu Dobre volje v Ljubljani in takoj postal eden od motorjev delovanja in druženja. Organiziral si akcije v naravi in sodeloval na njih, na srečanjih v »baraki« pa dostikrat presenetil s prikazom svojih dosežkov v gorah tako doma kot v odpravah na tujem. Te izkušnje in nasveti so koristili vsem, ki so se preizkušali po tvojem vzoru. Na mnogih taborjenjih v Bohinju, na mnogobojih in težkih pohodih, na tekih ob žici, na brazdah vzdržljivosti, na smučarskih tekih in drugih športnih srečanjih in še marsikje so te prijatelji v ekipah občutili kot nežno dušo z robatim značajem in smislom za humor. »Odšel je. Za vedno,« je bilo kratko, zgovorno in neizprosno sporočilo pred tremi dnevi. »Ostal boš. Za vedno. V srcih in spominu,« ti nemo sporočamo prijatelji.
Od triglavskega veter gorovja prav rahlo šumi in pihlja, me vleče in žene v planine, doma miru mi ne da je napisal pesnik in to je veljalo tudi zate. Sedaj boš počival, zato naj ti bo lahka slovenska zemlja. In gorski vetrič, ki bo k tebi poletaval s planin, ti bo nosil naše pozdrave. Drago, hvala ti. Tvojim domačim izrekam v imenu planinskega in taborniškega društva iskreno sožalje.
Govor na grobu, pripravila Dušan Semenič in Ivo Štajdohar
* * *
Strinjam se z Dragovo oznako. Res je bil nežna duša z robatim značajem in smislom za humor. Takega sem poznal tudi sam. Dolga leta smo skupaj taborili v Bohinju in tako lahko človeka res dobro spoznaš. Čeprav smo Draga tam poznali kot tabornika, je bil človek z mnogimi obrazi. S čim vse se ni ukvarjal! Bil je veslač, karateist, kolesar, pa seveda alpinist in tabornik. Verjetno je bil še kaj, pa nismo niti vedeli. Naju je družilo taborništvo, pogosto pa sva se zapletla tudi v hribovske debate. Tu je imel kaj povedati. Žal mi je, da ob odhodih kolegov alpinistov ni mogoče vedno zbrati njihovih kratkih biografij in glavnih alpinističnih dosežkov. To lahko seveda najbolje opravijo soplezalci. Verjamem, da to ni vedno preprosto, zato naj ne zveni kot očitek.
Planinski kolegi Draga Peršla so nekaj gradiva le zbrali in tule povzemam nekatere podatke iz alpinističnih novic v Delu, kjer se je Drago pogosto pojavljal (vseh seveda ne, saj so včasih poročali o vsem, na primer o smučanju s Šitne glave, pa o plezanju v Pripravniški grapi v Mojstrovki, pa po Virensovi smeri v Koglu …), žal so brez letnic: »Drago Peršl, Bernard Cuder in Gregor Rupnik (Soška AS) so preplezali Jungfrau, Z raz Möncha in JZ greben Trugberga«; Aljoša Čoko, Aleš Mrzel in Drago Peršl so se vzpeli na Damavand Shelter (5670 m) v Iranu; Drago Peršl, Janez Gradišar (AAO), Bernard Cuder (SAAS) in Franc Cuder (AO Kranj) so ob fantovščini Janeza Gradišarja preplezali prvenstveno smer Adijo ledig stan v Vratnem vrhu, V/III−IV, A1; Drago Peršl je skupaj s člani novoustanovljene SAS (Soška alpinistična sekcija) Borisom Mlekužem, Gregorjem Rupnikom in Bernardom Cudrom preplezal več − tudi prvenstvenih − smeri na mini odpravi v stenah na Kozjaku na Hrvaškem; »Alpinistična sekcija AO Delo sporoča, da njihova alpinistična šola poteka pod vodstvom Draga Peršla že od oktobra 1984. Do sedaj so imeli že 13 predavanj in tudi štiri skupne ture. Vseh tečajnikov je 18. Bili so že na zasneženem Triglavu, Grintovcu, plezali pa so tudi grape v okolici Vršiča«; Člani AO Delo Roman Cerar, Slavo Milosavljević, Lojze Pleš, Drago Peršl in Valerija Rožanc ter članica AO Domžale Barbara Kašnik so bili v Meteori in opravili 38 vzponov. Vsi vzponi so prve jugoslovanske ponovitve, saj je v tem predelu doslej plezal le Peter Ščetinin; »V Peru je odpotovala desetčlanska alpinistična odprava PD Delo, ki ima v načrtu vrhove Cordillere Blance z glavnima ciljema Nevado Huascaran (6768 m) in Nevado Huandoy (6395 m). Člani odprave so Andrej Škafar (vodja), Drago Peršl (namestnik vodje) …«; Med prazniki so naši alpinisti Gregor Rupnik ter Dara in Drago Peršl plezali v stenah nad Makarsko …; »Iz Italije se je vrnila četverica članov AS Delo. Roman Cerar in Drago Peršl ter Egon-Batič-Marko Kragelj so 4. avgusta ponovili Dibonov raz v Cini«; »Darinka Peršl-Gregor Rupnik ter Bernard Cuder-Drago Peršl so v Velikem špičju preplezali novo smer, ki so jo imenovali Soška, IV+/ II−III, 400 m, 4 h«; Delo 12. 9. 1989: Šest članov Delovega alpinističnega odseka (Drago Peršl, vodja …) je odpotovalo na desetdnevno pot v Pireneje. Osvojiti nameravajo najvišja vrhova – Pico de Aneto (3404 m) in Monte Perdido (3355 m) …
Bodi dovolj. Naj povem, da je Drago napisal pet prispevkov tudi v našo revijo, in sicer v letih od 1974 do 1977.
Vladimir Habjan
