Planinski vestnik 2008/10
Zapostavljena smer za alpinistične užitkarje
po desni strani širokega raza.
Debelo sem pogledala, ko sem odprla seznam izpitnih tur v okviru izpitov za alpinista in ob svojem imenu videla napisan Severovzhodni raz v Kalški gori. Z letošnjim letom je namreč poleg izpitov za pridobitev naziva alpinist treba opraviti tudi izpitno turo, ki jo določi Komisija za alpinizem. »No, za Kalški greben sem že slišala, najbrž je gora tudi tam nekje, potem pa tudi severovzhodnega raza ne bi smel biti problem najti,« sem razmišljala. Sicer so Kalško goro poznali nekateri prijatelji z odseka, vendar za omenjeno smer še nihče ni slišal. S primorskega konca žal bolj malo zahajamo v Kamniško-Savinjske Alpe. Ob nizki oceni smeri sem si predstavljala predvsem kup »šodra«. Pozneje pa so mi na uho pricurljale obetavne informacije, da je smer pravzaprav lepa in po krivici zapostavljena. Res me je zanimalo, kaj me čaka.
Podatkov o smeri ni veliko, samo v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica sem našla precej skop opis in površno skico. Vseeno me to ni preveč skrbelo, saj je logično, da bo tako stara smer poiskala najbolj naravne prehode do raza in nato po njem do vrha. Leta 1931 sta jo preplezala Vinko Modec in Boris Režek, ki sta bila med vodilnimi predvojnimi plezalci in sta sistematično obdelovala stene v Kamniških in Savinjskih Alpah. Med drugim sta preplezala nekatere danes zelo popularne klasike, kot sta na primer Južni raz Skute in Vzhodna smer v Mali Rinki. Boris Režek je alpinistično zgodovino te gorske skupine opisal v knjigi Stene in grebeni, v kateri najdemo tudi kratek zapis o Severovzhodnem razu v Kalški gori. Koliko je pomenila težavnost te smeri v tistem času, lahko preberemo v naslednjem odstavku, povzetem iz omenjene knjige: »Severovzhodni raz Kalške gore kakor odrezan prepada v podanek Kokrskega sedla. Navpik postavljene in z žmulami predeljene plati so v njegovih bokih in dve izraziti zajedi ju režeta proti njegovemu višku, od koder prehaja v razdrapan greben, ki potem drži na vrh. Rez sama je zaokroglena v nizu samih previsnih žmul in se zdi ostra samo iz daljave. O možnostih po razu se je lahko samo ugibalo. Bila je precej enaka podoba kakor v Škarjah in Dolški škrbini, vendar sta obe zajedi le nakazovali, da bi nemara šlo po eni ali drugi. Prva v jugovzhodnem boku se oddaljuje od rezi, druga v nasprotnem, severozahodnem, pa vodi tesno ob njej naravnost navzgor. Najsi je tudi prekinjena, je prav zato obetala resno delo in ta raz je vsekakor spadal v vrsto velikih problemov.«
Po slabih dveh urah hoje po označeni poti iz Kamniške Bistrice proti Kokrskemu sedlu, ko pot doseže melišče, se na levi strani odpre pogled na severno steno Kalške gore in na spodnjo polovico naše smeri. Vanjo vstopiš po široki zajedi kakšnih petdeset metrov desno od najnižje točke vznožja raza. Zajedi slediš skoraj do vrha (približno 40 m), nato po travnati polici prečiš v levo in navzgor do zanimive lope, ki bi bila še lepša, če je ne bi krasili razbiti steklenici. Iz lope nadaljuješ po desni strani, kjer po nekaj metrih dosežeš poraslo poličko, s katere v lepem plezanju nadaljuješ naravnost navzgor in po približno dvajsetih metrih dosežeš travnate gredine. Nadaljuješ naravnost čeznje, dokler ne dosežeš strmejših skal. Previsom nad seboj se ogneš s prečenjem proti desni, kjer te pričaka prijazen kamin z odlično skalo. Nad njim nadaljuješ naravnost po bolj travnatem in poraslem svetu do raza. Od vrha Male Kalške gore te loči še slabih 200 metrov lažjega plezanja po razu in iskanja prehodov med skalnimi skoki in rušjem. Ko dosežeš vrh, ti je kar žal, da je smeri in uživaškega plezanja konec.
Smer na srečo ni opremljena, saj je v njej zgolj nekaj klinov, kar nudi precej pristnejše doživetje in veliko večje zadovoljstvo na vrhu. Tudi obiskana ni prav pogosto, verjamem pa, da bo s tem, ko je bila uvrščena na seznam izpitnih tur v okviru izpitov za alpinista, tako kot še nekaj naših klasik pridobila precej priljubljenosti.
Severovzhodni raz v Kalški gori je simpatična smer s presenetljivo dobro skalo, ki je pri nas v smereh take težavnosti nismo vajeni. Najtežja mesta so ocenjena s IV in prav škoda je, da jih ni več. Tisti skalni skoki, kjer plezanje doseže četrto stopnjo, so res imenitni. Vendar tudi ostali deli ne pomenijo krušljivih skal in naloženih polic, ampak čvrsto skalo, travnate gredine in »zelene fotelje«, na vrhu pa te pričakajo šopi planik. No, smer je zlasti v zgornjem delu precej poraščena, kar zna koga motiti. Dostop in sestop sta udobna, saj potekata po označenih planinskih poteh. Tudi okolica ni od muh, ves dan te spremljajo enkratni razgledi na okoliške vršace.
Če povzamem: plezanje Severovzhodnega raza v Kalški gori pomeni lepo turo, ki bo zadovoljila vse užitkarje, ki ne hlepijo po težkih alpinističnih ciljih, temveč si želijo še enega lepega dne v objemu naših gora.
Vanja Nastran
Severovzhodni raz v Kalški gori, III–IV, 500 m, 3–4 ure
Dostop: Po markirani poti iz Kamniške Bistrice proti Kokrskemu sedlu. Ko pot doseže melišče, prečimo levo pod steno (slabi dve uri od spodnje postaje žičnice). Lahko tudi sestopimo s Kokrskega sedla po označeni poti proti Kamniški Bistrici do vznožja stene (približno 15 minut).
Sestop: Z Male Kalške gore se povzpnemo na Veliko Kalško goro, od tod po markirani poti naprej po travnatem grebenu do križišča s potjo proti Kalškemu grebenu, kjer zavijemo desno navzdol do Zoisove koče na Kokrskemu sedlu (pol ure).
Vodniška literatura:
– Tone Golnar. Plezalni vodnik Kamniške in Savinjske Alpe. Kamniška Bistrica. Planinska založba, 1995.
– Boris Režek. Stene in grebeni. Planinska založba, 1959.
