Grif 18/1998
Prvi je preplezal Zajedo Šit in priljubljeno Rumeno zajedo v Koglu. Njegova je tudi Šarina poč v Dedcu. Le malokdo pa ve, da je “Šarič” iz Mahkotove Sfinge prvi soliral Aschenbrennerja in sam ponovil tudi Rumeno zajedo. Po končani plezalski karieri se je posvetil kemijski znanosti in je kot raziskovalec zaposlen na institutu Jožef Štefan.
Bi lahko na kratko orisali “vaše” obdobje slovenskega alpinizma?
Tudi v tistih časih smo na prejšnje generacije plezalcev gledali kot na neke “dinozavre”. V našem primeru so bili to predvojni plezalci, ki pa so bili mogoče le 15 let starejši od nas. Toda generacijska razlika je bila. Razen izjem, večkrat smo npr. srečali Joža Čopa, Vinko Modec pa se nam je večkrat pridružil na treningu na Turncu, smo imeli kontakte s starejšimi plezalci le preko člankov v Planinskem vestniku. Tako rekoč edina obstoječa alpinistična literatura je bila Jugova in zato je bilo vse skupaj dokaj mistično. Takoj po vojni tudi ni bilo dejavnosti, ki bi bile privlačne, hribi pa so bili vedno nekaj posebnega. Bral sem, da so Jug in njegovi prijatelji plezali v podutiškem kamnolomu in sem šel še sam tja. V Ljubljani se je plezalsko izročilo prenašalo na Turncu in ko si nekaj časa plezal tam, si se počasi priključil pravim alpinistom.
Če pogledam na to, kar smo v naših časih preplezali, bi lahko rekel, da smo se priključili tistemu, kar je npr. Comici preplezal daleč pred nami; ali pa Buhlu, ki nam je bil časovno malo bližje. Seveda govorim o stilu alpinizma. Te stvari so takrat počasi prihajale iz tujine k nam, včasih smo šli tudi sami v tujino in smo lahko primerjali naš alpinizem s tujim. Enkrat smo šli na enega bolj redkih izletov v tujino z Radom Kočevarjem, ki je poznal Paula Aschenbrennerja. Ustavili smo se v njegovi elektrodelavnici v Kufsteinu v Avstriji in Rado me je Aschenbrennerju predstavil kot tistega, ki je že ponovil njegovo smer v Travniku, saj sva jo preplezala z Mitjo Kilarjem, ko sem imel okoli 17 let. Aschenbrenner me je mirno pogledal in rekel samo: “Je bilo zadosti težko, a ne?”
Kaj pa vaš osebni odnos do plezanja?
Iz navezanosti na hribe (z očetom sva veliko zahajala vanje) in na drugi strani zaradi nekakšne legendarnosti alpinizma, začneš gojiti alpinizem in čez nekaj časa se stvari zbistrijo. Pojavita se dve komponenti. Na eni strani so hribi, v katere zahajaš zaradi lepote, drugo pa je neko dogajanje v hirbih. Potem to dogajanje na nek način s treningom perfekcioniraš, da dosežeš neko stanje, ki je mogoče nadpovprečno in takrat je plezanje užitek tudi, če je težje. Človek tak kot je, pomika to lestvico navzgor. Potem pa se stvar zakomplicira. V nekem smislu lahko postane početje nevarno, po drugi strani pa je od nečesa treba tudi živeti. Zadeve se nato hitro zbistrijo. V mojem obdobju je bilo plezanje privatna stvar, ki je zadevala morda še nekaj prijateljev.
Odnos do hribov je bil drugačen tudi zaradi tega, ker smo se morali v Kamniške peljati s kolesom ali tovornjakom v soboto po šoli ali službi. Plezali smo lahko samo v nedeljo in pozimi se je tudi zgodilo, da si zamudil tovornjak. Tako sva morala nekoč s prijateljem po zimskem vzponu v Grintovcu še peš v Ljubljano. Julijci so bili še bolj oddaljeni. Zato smo razvili tudi zelo tekoče, hitro plezanje, da smo imeli še čas priti domov. Čim manj smo zabijali, da je šlo hitreje, brez zatikanja. Večkrat smo plezali kar vzporedno. Zanimivo pa je bilo, da ni bilo večjih nesreč. Od mojih soplezalcev ni v hribih padel nihče. Pasti se pač ni smelo.
Bili ste prvi, ki je soliral Aschenbrennerja v Travniku. To je bil prvi tak pomemben solo vzpon pri nas. Kako ste to zmogli pri tedanji opremi in predvsem pri tedanjem načinu mišljenja?
Ne vem, če je bil korak velik naprej, bil pa je vzpon verjetno več kot to, kar se je takrat soliralo. Igor Levstek je nekaj let pred tem soliral Gorenjsko smer z Ladjo in videlo se je, da je to možno početi. Velikokrat so bile težave s soplezalci zaradi njihovih obveznosti, tudi treniral sem mnogokrat sam, na Turncu pa sem ugotovil, da lahko sam preplezam tudi novo smer, včasih z vrvjo, včasih brez. Prebral sem še Comicijevo zgodbo, kako je sam ponovil svojo smer v Cini in ker sem dosti treniral, se mi je zdela zadeva v mejah realnega. Odločiti se je bilo težko, ko pa sem se, je bilo v redu.
Kdaj ste opravili ta vzpon in koliko časa ste potrebovali zanj?
Bilo je to leta 1956, ko sem se vrnil iz vojske. Točnega časa ne vem, glede na to, da izstopil nisem kaj dosti po poldnevu, pa več kot pet ur ni bilo. Še isti dan sem na sestopu po poti v Mojstrovki pomagal pri reševanju lažje ponesrečene naveze, naslednji dan pa sem šel s kolesom v Ljubljano.
Varovali se torej niste kaj dosti …
Vrv sem imel s seboj. Mislim pa, da sem jo uporabil samo enkrat, in sicer nad Orlovskim gnezdom, sicer pa ne. Imel sem jo bolj za primer umika. Na najbolj zoprnih mestih pa nisem varoval.
Pri prečki v zgornjem delu težav je včasih veljalo, da moraš začeti z določeno nogo. Do takrat nisem tega nikoli upošteval, ko pa sem bil tam sam, sem se pa na sredi prečnice vprašal ali grem prav ali ne. Ali naj grem morda nazaj na začetek prečke? Zdelo se mi je, da je najbolje, da grem naprej in sem to tudi naredil, premagal to zoprno mesto in nadaljeval proti vrhu. Malo po tem zoprnem mestu pa bi me skoraj zadel kamen, ki je priletel od kdo ve kod. Potem sem videl, da je v hribih skoraj vse odvisno od tebe, ampak tisto “skoraj vse” je lahko v takem primeru zelo malo. En majhen kamen dobiš na prst ali na glavo, pa … Hribi so ena hecna reč.
Približno takrat ste sami preplezali tudi Rumeno zajedo v Koglu.
Najprej sva jo preplezala z Igorjem Levstkom. Potem pa smo se znašli v Kamniški Bistrici Marko Dular, Ljubo Juvan in jaz. Na skupnih ležiščih smo potem pogruntali, da imamo isti cilj, le da sem jo jaz hotel preplezati sam. Naslednji dan smo šli v steno skupaj, jaz sem vstopil prvi in plezal sam, onadva pa sta mi sledila. Bil je kar hec, imel sem dobro družbo in bilo je prijetno.
Z Levstekom sta kot prva preplezala tudi Zajedo Šit. Slavni žlambor v smeri je tudi prvo mesto z oceno VI+ pri nas.
Ja, ampak tako visoko oceno ima samo eno mesto, je bilo pa precej gladko in kar spoštljivo. Višje v smeri sva se zakadila v steber, ker pa sva imela malo “municije” – plezala sva skoraj izključno prosto -sva se vrnila v zajedo, bivakirala na polici in naslednjega dne zjutraj izplezala. Če bi se za zajedo odločila takoj, bi smer dokončala v enem dnevu.
Kaj pa rivalstvo? Ste drug pred drugim skrivali svoje ideje za nove smeri?
Ne. Nismo na ta način tekmovali med seboj, čeprav je neke vrste medsebojno tekmovanje obstajalo. Nadja Fajdiga mi je pripovedovala, da sta tudi s Cicom Debeljakom vstopila v Zajedo Šit, midva z Levstkom pa sva prva poskusila v Obrazu Sfinge. Vedeli smo, kaj so problemi, in smo jih poskusili preplezati.
Hvala za pogovor.
Pogovarjal se je Urban Golob
