Dr. Krek kot hribolazec

Slovenec, 24. oktober 1917

Prijateljem velikega ljubitelja narave dr. Kreka priobčujemo z dovoljenjem »Slovenskega Planinskega društva« spis »iz Trente čez Luknjo« (»Planinski Vestnik« 1904, št. 1, 2, 3, 4), ki nam pokaže dragega pokojnika v vsej njegovi zabavnosti in originalnosti. V umevanje nekaterih reminiscen iz maloruskega pesništva dostavimo, da so imeli ljubitelji ukrajinskega naroda med seboj društvo »Sič«, čigar hetman je bil dr. Krek. Člani so nosili tudi posebna imena. Pričakujemo, da nam kdo še izmed živečih »kozakov« opiše to »društvo«, ker je bilo pomembno tudi za naše slovstvo.

Iz Trente črez Luknjo

Spisal Trentar.

Dragi Janez, ali kakor te še nazivljejo, Ostap, Tajni duh, Evangelist itd.! Naju veže tesna vez spominov. Dobro je vsekakor, da jih malce predramim iz zasnulosti. In ti spomini, javljeni širšemu svetu, nego sva midva, bodo morda kdaj še komu drugemu koristili v izogib »krutega hlačetresa«.

Štirje smo bili, ki smo si bili drug drugemu ve nego zadosti — par dni zaporedoma. Krasni dnevi, vredni hvaležnega in trajnega spomina! A ko ločitve pride čas, nam žalost splava na obraz, in solze nam kroti le up, da pridemo spet kmalu vkup ! Od štiriliste deteljice sta se dva lista odtrgala in sfrlela na jug, na dolinsko, da se tam pretrgata nadalje ter sfrči eden njiju s kolesom na trtorodno Vipavsko, drugi pa ostane na mestu ter počaka v megleni dolini ene ali pa še dveh žoltih jeseni. Hvala jima za lepe urice! Janez in jaz pa se kar nisva mogla ločiti, a trebalo je. In pri vrčku piva sedeč, sva zrla od Tonderja tja proti Zadnjici ter v megleno oprsje čemernega Triglava.
»No, pojva no črez Luknjo!« pretrga neljubi molk mojega obotavljanja že do grla siti Janez, proseč in roteč.
»Ne morem, saj sem ti že povedal! Črez Vršič v Kranjsko goro!« »E, kaj ne moreš, — nočeš!«
»Ne bodi no siten, saj veš, da bi te rad spremil tudi črez Luknjo, pa nimam črevljev za to; pred dobrimi štirinajstimi dnevi sem jih vse pogulil, ko sva plezala z dr. Planinškom na Razor. Koliko pa imajo trentski samouki smolarji časa po leti, si tudi lahko misliš. In, ako bi se obetalo lepo vreme, bi ni ne rekel, pa bo dež, boš videl!«

Janez je umolknil, dasi nerad in dobro vedoč, da je v meni tudi gotovo porcijonček trme ali pa nagajivosti; strmel in mežikal pa je skozi naočnike vedno le še proti Zadnjici.

Vstala sva in molče odšla — s hrbtom od cilja njegovih želja. Janezu se ni mnogo ljubilo jesti in piti; gotovo pa je pogodil pravo, ko mi je kanil z žalostjo in postom omečiti srce! In ako bi bil jaz maslenega srca, bi se bil moral izjokati nad temi mrkimi in otožnimi Janezovimi pogledi, ki so imeli svoj izvor v prisilnovdanem srčecu … »veselje preč je preč« …
»Janez, no, pojva!«

Milo me je pogledal, oko se mu je malce zaiskrilo. »Kam, kod?«
»Črez — Luknjo!«

Srečna beseda, čudotvorno ime! Kakor bi ga bilo zadelo z viška, vstane, bulje v mene, »pripravljen koj v kolenopad«, kakor bi rekel Zakrajski.

* * *

Bilo je skoraj eno popoldne v začetku avgusta, ko sva korakala od cerkve v Trenti proti Logu — Janez z mojo visoko planinsko palico, jaz pa ž njegovo navadno cestno okovanko.
»Glej no, saj se bo še zvremenilo, prav lepo bova imela!« in brze skozi naočnike po nebu, je dobri Janez iskal »nebnih razodenj«, da bi o tem najprej samega sebe prepričal.

»Kaj pomaga to, ako se tuintam megle malce vzdignejo, to je šele znamenja dežja — in pa moj tlakomer, Janez, ali misliš, da laže, oziroma, da ne napoveduje resnice? Točen je vedno kakor naš dohtar Tonak, ki med drugim že precej časa napoveduje, da se poroči, ali po njegovem, »da izvrši samomor«, in glej, zdaj misli v kratkem izvršiti svojo napoved. Bilo mu srečno!«

Stopala sva precej dobro proti Zadnjici ob vabeče šumljajoči vodi istega imena, prišla v dobri četrti ure v erarni gozd Veliki Prosek ter jo rezala dalje in dalje po klancu in poti mimo raztresenih trentskih letnih pristaj.

»To je čudovito krasno !« pretrga Janez molk, videč, da je zaneslo v čisto nepoznan, nov svet. Ni pa vedel, kam bi se ozrl prej, in vedel se je pa tako, kakor se vede vsakdo, ko pride prvič, pa tudi že drugi in tretji v veledivno Zadnjico. In naenkrat je hotel izvedeti za vsa imena vseh vrhov, in človek bi bil moral imeti troja usta, da bi uzadovoljil tega upravičenega sitneža! Med tem se je namreč popolnoma po njegovi malo dvomni napovedi precej dobro zjasnilo in nastal je krasen popoldan; zato pa je bila tudi Zadnjica v grozno slikovitem zobčastem vencu gora zelo krasna.