(Ob štiridesetletnici smrti)
Železar, 29. december 1983
»NE PROSITE LAHKEGA ŽIVLJENJA. PROSITE, DA BI POSTALI MOČNEJŠI. NE PROSITE NALOG, KI USTREZAJO VAŠIM SILAM. PROSITE SIL, KI DOSEGAJO VAŠE NALOGE.«
(PHILIPS BROOKS)
Doktor Julij Kugy je ime, ki ga hranijo v spoštljivem spominu tisoči ljubiteljev gorske prirode širom kulturnega sveta. Mož s tem imenom je vse svoje dolgo življenje (1858—1944), neutrudno odkrival in s čudovito pesniško besedo oznanjal lepoto Julijskih vrhov in dolin ter svojstveno bit njihovih domačinov, med katerimi je našel svoje najboljše vodnike in zgledne zveste spremljevalce.
ODKOD IZHAJA?
V avtobiografski knjigi »DELO, GLAS BA, GORE« nam dr. Kugy na prav otroško zaupljiv način pripoveduje o svoji materi, da je bila hči pomembnega slovenskega pesnika JOVANA VESELA KOSEŠKEGA, finančnega svetnika v Trstu. Prav tako zvemo o očetu, da je bil iz kmečke hiše v slovenski vasici LIPJE pri Podkloštru na Koroškem.
SRH MI JE ŠEL PO HRBTU
Govoriti o dr. Kugyju kot narodnem izneverjencu, je spričo navedenih dejstev in malo pozneje navedene faktografije grdo natolcevanje. Da se ni naučil knjižne slovenščine, ne zadene njega samega niti najmanjša krivda. Prilastil si je pač le predmestni dialekt v kolikor se mu je zato ponujala priložnost. Za silo se je okoriščal s tem v sporazumevanju z vodniki in nosači, ki pa so navadno kar tekmovali med seboj, kdo se mu bo bolj prikupil s svojo pošvedrano nemščino.
Da, je bil dr. KUGY član »nam sovražne planinske organizacije« ni še nič hudega, dokler ni dokazov, proti nam sovražnega delovanja. Tega pa pri dr. KUGYJU niti sence ne bi mogli zaslediti. V njegovem blagem značaju ni bilo mesta za kakršno koli zlobo. Po skrbni vzgoji in široki intelektualni razgledanosti je bil daleč od vsakega šovinizma. Ljubezniv in resnicoljuben v občevanju s komerkoli, do kraja odkritosrčen tudi v svojih iz bogatih življenjskih izkušenj v dozorelih spisih. »Moje gorništvo korenini iz ljubezni do narave.« To je uvodni stavek dr. KUGYJEVE prve in najlepše knjige: »IZ ŽIVLJENJA GORNIKA.«
Vso mladost je daroval tej ljubezni in vsa najlepša moška leta. Za radi nje se je odpovedal vsem drugim užitkom, čelo zakonski in družinski sreči, razen glasbi, ki mu je bila bogato dopolnilo v alpinistični ustvarjalnosti. Ko je naposled opešalo telo, je sedal k pisanju. Spomin je zvesto ohranil neštete vtise, za katere ni bilo nobenih beležk. Kakšna sreča, da niso utonili v pozabo! V enem letu je bila napisana knjiga, ki pomeni še danes, po več ko pol stoletju, nedoseženo mojstrovino v svetovnem planinskem leposlovju. Ni čuda, da je bila prevedena v vse kulturne jezike in doživlja še zmeraj ponatis za ponatisom. Z njo gre po svetu tudi visoka hvalnica našim vršacem. Več kot polovica knjige je posvečena samo Julijcem.
»Kar sem kje videl gora, nobene se v mojem srcu ne morejo meriti z Julijci. Sanje mojih mladih dni so tamkaj ustvarile domovino moji duši. Triglav je bil idealna gora mojih mladih časov, tako kot je bila Trenta njihova idealna visokogorska dolina. Ni je gore, ki bi ji bil postavil toliko oltarjev kot njemu. Nekoč smo se ustavili v Kranjski gori in stopili malo v dolino Pišence. Po belih prodih ob vodi sta cvetela alpska orlica in kranjski zali klobuček. Vse je bilo potopljeno v belo svetlobo. Povedali so mi, da tam zadaj za gorami leži Trenta in že se je moja domišljija pognala navzgor proti širokim vratom prelaza pod Mojstrovko, kjer je prehod. Globoko med nebotičnimi gorami je gledala v čudovitem soju poezije in romantike pravljična dolina. Dolgo sem stal pod Prisojnikom in Razorjem in srh mi je šel po hrbtu.«
Tako je mogel pisati samo čudovito navdahnjen poet, kakršnega naša zemlja morda nikoli več ne bo rodila …
Planinska zveza Slovenije se mu je oddolžila z dostojnim spomenikom v njegovi nad vse ljubljeni Trenti.
»…IN KO SEM PRIŠEL ŠE TEŽKO DIHAJOČ OD NAGLICE SILNEGA DELA ZADNJIH UR TER ZASADIL CEPIN V OZKI ROB OPASTI NA VRHU, MI JE BILO, KAKOR DA SLIŠIM SREBRNO ČISTE ANGELSKE GLASOVE, KI SO SE ZDRUŽEVALI V VISOKO UGLAŠENE HARMONIJE, KAKOR DA BI ŠLO SKOZI NEBEŠKE PROSTORE POSVEČENO PETJE. ALI JE MORDA UČINKOVALA OBILNA SREBRNA SVETLOBA, KI JE VALOVALA OKROG MENE? ALI JE BILO MORDA NEPOPISNO VESELJE, DA JE V MOJEM SRCU PREPEVALO IN PRAZNOVALO? PA VENDAR MISLIM, DA SEM TAKRAT SLJŠAL ANGELSKO PETJE, BILO JE KAKOR, DA BI SE KLICALE SERAFSKE TRUME OD VRHA DO VRHA. KAKOR, DA JE ZAZVENELA ČEZ VSA OBZORJA GLORIA NJIHOVIH ČISTIH, BELIH GLASOV. GLORIA V VIŠAVAH! SEDEL SEM NAD NEIZMERNIMI PREPADI, KAKOR ODMAKNJEN OD ZEMLJE V SVETLOBI IN NEBEŠKEM BLESKU NA MALEM BELEM OTOKU, TAKO TEŽKO OSVOJENEGA VRHA. UŽIVAL SEM URO ČISTE SREČE, KI SE NIKDAR NE BO VRNILA TER PRISLUŠKOVAL MUZICIRAJOČIM NEBESNIM TRUMAM IN MISLIL – DA SA NJAM NAJLEPŠI SEN SVOJEGA ŽIVLJENJA. «
(DR. JULIUS KUGY: AUS VERGANGENER ZEIT« BERGVERLAG-GRAZ-1943, BERGVERLAG RUDOLF ROTHER MUNCHEN-1944)
Bibliografija dr. Kugyja je obsežna, pisal je v nemščini, njegova dela so prevedena v vse evropske jezike. Precej njegovih del je prevedeno tudi v slovenščino. Pregled njegovih del je naslednji: 1. »SKERBINA, ČRNA PRST UND TRIGLAV«, LAIBACHER SCHULZEITUNG 1876, No 129, LAlBACH-187 6 2. »EINE WANDERUNG DURCH OBERKRAIN« LAIBACHER SCHULZEITUNG 1976, No. 137, LAIBACH-187 6 3. »AUS DEN BERGEN IN TRENTA«, ZEITSCHRIFT DES DEUTSCHEN UND OSTERREICHISCHEN ALPENVEREINES-1878 4. »DIE JULISCHEN ALPEN, ÖSTLICHER TEIL – I.«, ZEITSCHRIFT DES DEUTSCHEN UND OSSTERR ALPENVEREINES-1883 5. »DER LANGENFELDER KRIŽ«, OSTERR. ALPENZEITUNG-1898, p. 81-93. 6. »DIE JULISCHEN ALPEN, OSTALPEN II«, ZEITSCHRIFT DES DEUTSC HENU. ČSTERR. ALPENVEREINES – 1894 1 7. »AUS DEM LEBE NEINES BERGSTEIGER S I.«, BERGVERLAG RUDOLF ROTHER – MUNCHEN-192 5 8. »ARBEIT, MUSIK, BERGE – EIN LEBEN«, BERGVERLAG RUDOLF ROTHER – MUNCHEN-193 1 9. »DIE JULISCHEN ALPEN IM BILDE« — PHOTOMONOGRAPHIE, BERG VERLAG RUDOLF ROTHER, MUNCHEN-1934, BERGVERLAG GRAZ-1934 10. »ANTON OITZINGER — EIN BERGFUHRER«, BERGVERLAG RUDOLF ROTHER – MUNCHEN-1935, BERGVERLAG-193 5 11. »FUNF JAHRHUNDERTE TRIGLAV«, BERGVERLAG RUDOLF ROTHER – MUNCHEN-193 8 12 »IM GOTTLICHEN LACHELN DES MONTE ROSA«, BERGVERLAG RUDOLF ROTHER – MUNCHEN-1940 13. »AUS VERGANGENER ZEIT«, BERGVERLAG GRAZ-1943, BERGVERLAG RUDOLF ROTHER – MUNCHEN – 1944
MODERNI ALPINIZEM JE DETE KLASIČNEGA
Dr. Kugy je bil klasik, vendar ne puritanec. Moderni alpinizem sega vse višje, zajema vse globlje. Klasični alpinizem je v Sloveniji izumrl z ljudmi, kot so bili Kugy in Tuma. Vrhunski alpinizem, plezanje na gornji meji človekovih telesnih in duševnih zmogljivosti ima svojo globoko vsebino, etiko in estetiko. Vsakdo, ki se poglablja stvarem do dna, ki izvablja naravi vse, kar ta premore najlepšega, najglobljega, vsakdo je posebnež, poprečnežu nerazumljiv. Vendar zato ni nič manj pionir, sonosilec napredka sveta, njegove civilizacije in kulture. Od Ptolomeja do Einsteina, od Bacha do Chopina, od Temistokla do Marxa, vsi so bili revolucionarji, uporniki proti stagnaciji. Čigavo življenje je bogatejše — filistra-bogataša ali umetnika-berača? Kdo je sploh živel, doživljal: zapečkar – lenuh ali garač -ustvarjalec?
Zakaj je toliko nemirnih, s samim seboj nikdar zadovoljnih ljudi prav v vrstah alpinistov? Počno stvari, ki se zde nerazumljive, nepomembne, kdo nam daje pravico jih soditi ex cathedra, iz naše varne trodimenzionalnosti mehkih, naslonjačev, po suhih paragrafih za vsakdanjo rabo? Naj gluhi ne sodi o simfonijah, evnuh ne o ljubezni! Govorimo o njih, ki v svoji doslednosti za dosego postavljenega cilja zastavijo največ kar premorejo — tudi svoje življenje.
Pokojni dr. Kugy je bil alpinist-umetnik in alpinist-estet, v vsaki žilici, vsaki misli in vsaki črki. Estetski in viteški tip alpinista, želja po lepoti in akciji, sta mu bila odmerjena v enaki meri. Zato dr. Kugvju moderni alpinizem s svojimi tehničnimi pripomočki ni bil tuj, čeprav v življenju ni, zabil enega samega klina v skalo. Ekstremni plezalci so mu bili prav tako prijatelji, kot klasični mojstri.
V KUGYJEVEM ČASU JE POMENIL VSAK VZPON V JULIJCE DOGODEK, VSAKA TURA NA VELIKANE ZAPADNIH ALP PA CELO PODJETJE
Razdalje, pomanjkanje komunikacij in koč je zahtevalo bivakov, neznana pokrajina brez točnih zemljevidov, je zahtevala krajevnih vodnikov. Vodniki so dajali svoje lokalno znanje in plačano silo, dr. Kugy je prispeval svoj podjetni razum. Le v tej zvezi so se lahko rodili vsi za tedanje čase naravnost, senzacionalni mojstrovi uspehi. V letu 1871, ko so Trento in Reklanico še pokrivali gozdovi, ko skoznje še niso držale ceste je mladi Julij prvič stopil na Triglav — iz Tolmina prek Škrbine k Bohinjskemu jezeru ter dalje prek Zgornjih bohinjskih gora na troglavi vrh. Vse do leta 1914, celih štirideset let traja dr. Kugvjeva doba raziskovanja. Julijcev, njegov boj za vse težje in težje dostopne stene, škrbine in vrhove. Leta 1877 je mojster — poet prvič na Kanjavcu, leta 1880 na Škrlatici. Leta 1881 odkrije pristop na Triglav s trentarske strani »po Kugyjevi smeri« in prav tako na Bavški Grintovec. V letu 1882 obkroži vrh Triglava po »Kugyjevi polici« in stopi kot prvi turist iz Trente na Jalovec. Leta 1884 je prvi alpinist na Nabojsu in prvi iz Planice na Jalovec. Leto 1885 mu prinese zapleteni vzpon na Razor s severa ter prvič prekorači Travniško škrbino. Leta 1886 si prvi utre pot na Gamsovo mater, Špik nad Mrzlo vodo in na Visoko Belo Špico. Leta 1887 sledi v plemenitem tekmovanju z drugimi alpinisti prvi vzpon na Špik Hude Police s severozahoda in na Suhi plaz na Škrlatico po severni steni. V letu 1888 odkrije direktni vzpon na Razor s severa. Leta 1890 je prvi na CIMI VALLONE in prvi preko severne stene Prisojnika. V letu 1891 odkrije, svoj pristop na Viš z zahoda in prvi stoji na Malem Mangartu. Leta 1892 si utre pot na Poliški Špik iz Špranje. Leta 1893 se povzpne prvi na Lastovice in iz vzhoda na Viš. Leta 1895 prvi pripleza na Kanin s severne strani. Leta 1898 prvi preči Kamen na Rezijo skozi Žlebe, leta 1899 pa Krniško špico in ves greben Muzcev. Na prelomu stoletja 1900 sledi prvenstveni vzpon na Špik nad Vrati , naslednjega leta pa variant a zahodne smeri in prvi vzpon skozi severovzhodno žrelo na Viš.
Leto 1902 prinese dr. Kugyju ogromen uspeh — diretissima na Poliški Špik s severa. Še istega leta mu uspe doseči vrh Špika nad Tratico in prvi zimski vzpon na Kanin. Leta 1903 si utre pristop na Krniški Turn. V letu 1905 beleži dva velika uspeha — zimski vzpon na Poliški špik in severno prečenje Viša. Leta 1906 se vzpne prvi s severa na INNOMINATO, naslednjega leta je prvi na Špiku nad Plazom. Leto 1908 mu prinese težak vzpon na Poliški Špik s Škrbine vrh Strmali. V letu 1910 se prvi povzpne na Turn nad Zadnjo Špranjo in na Severni stolp Poliškega Špika, to je Kugyjev zadnji prvenstveni vzpon v Julijcih. Leta 1911 sledi druga varianta zapadne smeri na Viš, leta 1912 pa vzpon s severa na Špik nad Vrati. V to izjemno bogato plejado dr. Kugyjevih vzponov štejemo še prvenstvene smeri preko Mlinarice; zahodne stene Struge, celotno prečenje rateških Ponc, zimski vzpon na Prisojnik in na Kotovo špico. Skupaj beleži preko petdeset prvenstvenih vzponov najvišje težavnostne stopnje.
Dr. Kugy – ambasador treh različnih kultur – slovanske, germanske in romanske
V posebno odliko lahko štejemo njegov globok iskreni humanizem do naših zapuščenih gorjancev ter na sožitje treh narodov, ki se stikajo ob vznožju Julijcev.
»V gorah najdemo le to, kar sami vanje prinesemo« — je napisal prof. dr, LAGARDE, k francoski izdaji njegovih knjig. Zato dr. Kugyja danes ne bo razumel tisti, ki je svoj alpinizem začel graditi s konca — namesto od začetka. Kdor je iz plezalnega otroškega vrtca v kamnolomu preskočil naravnost v stene šeste težavnostne stopnje, ali kdor je od samih prvenstvenih smeri prezrl — GORO, – »IL FAUT COMMENCER PAR LE COMMENCEMENT – ZAČETI JE TREBA PRI ZAČETKU«
Gornji izrek še kako velja v alpinizmu. Tako je tudi dr. Kugy šel. po lestvici žive NARAVE. Vzporedno s plemenitim delom v Julijcih ni zanemarjal visokih gora Zahodnih Alp. Prvič so se mu razodele leta 18B6 v MACUGNAGI, ob vznožju znamenite vzhodne stene MONTE ROSE. To ogromno ledeno ostenje ga je vezalo vse življenje.
Leto 1885 je pomembno, saj je leto priprav za največji dogodek v življenju — osvojitev MATTERHORNA. Bližal se ji je. v svetem spoštovanju do naporov in žrtev, ki jih je bil ta MÖNS IDEALIS zahteval od prvopristopnikov.
V letu 1887 je na širnih ledenih poljanah BELE GORE — MONT BLANCA. Po prečenju COL DU GEANT se povzpne še na GRAND PARADISO in na AIQUILLE DU MIDI, MONT DOLENT in AIGUILLE DES GLACIERS. Pri poskusu na GRANDES JURASSES bi skoraj tragično končal.
Zopet je na vrsti MONT BLANC v letu 1889. To pot prek DOME DU GOUTER v spremstvo OTTONA ZSIGMONDIJA. Od tod sta plezala na MONT VELAN, ZUM-STEINŠPITZE, SIGNALKUPPE, MONTE DISGRAZIA in na BERN1NO. Skupaj s prijateljem SZIGMONDIJEM osvoji v BERNŠKEM VIŠAVJU še naslednje vrhove – FINSTERAARHORN, JUNGFRAU, SCHRECKHORN, LAUTERAARHORN in WETTERHORN.
Le slučajna zamuda ga reši plazu pod kočo BERGLI. Kljub temu ga ponovno pritegne MONTE ROSA. To pot pleza na LYSKAMM čez PERAZZlJEV GREBEN na PARROTSPITZE, BALMENHORN, SCHWARZHORN in PYRAMIDE VINCENT.
Leta 1890 obišče še NORDEND iz WALLISA, WEISSHORN in DENT BLANCHE z znanim 1 vodnikom ALEXANDROM BURGNERJEM. Od tu nadaljuje dr. Kugy vzpone na OBERGABELHORN, DOM GRANDE, LYS, COL D’ARGENTIERE, ALLALINHORN, WEISSMIES in FLETSCH HORN.
V poznejših letih se je znova vračal k BELI GORI, tja na AIGUILLE DU TRIOLET, AIGUILLE DU MOINE, COL DE TALEFRE, COL DE PIERRE JOSEPH. Tretjič je stopil na vrh MONT BLANCA po viharni noči v pol podrto zavetišče CABANE DU MIDI. Bil je neugnan, povzpel se je še na LES DROITES, COL DE HIRONDELLES, AIGUILLE DE TRELATETE, LES COURTES in na AIGUILLE NOIRE DE PETERET.
Z GRIVOLE se je bil prvič zagledal v divji gorski svet DAUPHINE. Pozno se je obrnil proti DAUPHINE, vendar s tem večjo zagnanostjo. Pričel je pri MONT PEL-VOUXU preko GLACIER DE VIOLETTES. Prečil je BARRE DES ECRINS in stopil na slavno MEIJO. V drugi turi je osvojil PIC D’OLAN in se poskusil z AILEFROIDE, temu sledijo še COL EMIL PIC, PIC DE NEIGE CORDIER, PIC DES AGNEAUX, LES BANS in končno le uspe na AILEFROIDE. V poznejših letih srečamo dr. Kugyja še na PICCOOLIDGE, AIGUILLE D’ARVES in končno leto 1912, na PIC GASPARDU. S tem je vzel slovo od svoje oboževane DAUPHINE za vselej.
V SAVOJSKIH ALPAH SE JE POVZPEL NA GRANDE SASSIERE, GRANDE MOTTE, GRANDE CASSE in MOUNT POURRI. Neznan klic ga ponovno zvabi k BELI GORI, neizčrpni skupini v Alpah. To so vršaci COL DÉ GRANDES JORASSES in COL DU MONT DOLENT. Po stranskem skoku na GRAND COMBIN osvoji MONT DOLENT s strani NEUVAZ. S sijajnim ledeniškim vodnikom Josephom CROUXOM osvoji novo vrsto vrhov: AL-GUILLE DE ROCHEFORT, MONT MALLET, AIGUILLE DE TALEFRE, DOME DE MIACE, PUNTA ISABELLA, AIGUILLE DE LESCHAUX, AIGUILLE DE BLAITIERE in TOUR NOIR.
Po sestopu se vrne na STRAHLHORN, RIMPFISCHHORN, ZINALROTHORN, AIGUILLE DU PLAN ponovno občudovati kraljestvo BELE GORE.
V njem dozoreva veliki načrt — prečenje NORDENDA iz Italije, v Švico iz MACUGNAGE v ZERMATT. Drugo prečenje vzhodnega ostenja MONTE ROSA mu uspe natanko dvajset let po prvem prečenju. Ob tej priliki je prečil DVOJČKE (CASTOR in POLUX) v smeri BETEMPS-BREUIL.
V novi akciji osvajanja okrog GRAND PARADISA, se je povzpel na PUNTO DELLA TRIBOLAZIONE, PUNTO DI CERESOLE in TORRE SAN PIETRO.
Sledijo vrhovi Savojskih Alp — POINTE DU CHARBONNIER, POINTE DE MEAN MARTIN, DOME DE CHASSEFORET . in še mnogi panoramski vrhovi.
S tem je zaključena velika epopeja v ledene gore.
ŠEL JE MIMO VSEH SIREN, TJA V TRDO ŠOLO JULIJCEV, V VIHARJE MONT BLANCA IN V DIVJINE DAUPHINE…
Od časa do časa vzniknejo na slovenskem »majhne duše«, ki dr. Kugyju očitajo zapravljivost. Vprašamo se, za kaj pa je trosil svoj podedovani denar? Prav tako so bila njemu odprta vrata na COTE D’AZUR — na pomehkuženo riviero. Tudi zanj je bila lahka glasba, ples, vino in ženske. Toda šel je mimo vseh minljivosti v trdo šolo alpinizma. Doma pa je sedal za svoje orgle k BACHU in PALESTRINI. Še ljubezen do žene je žrtvoval samo, da je lahko ves služil svojim goram, svoji glasbi. In če je potem po izjemnih gorniških uspehih razmetaval denar za šampanjec prijateljem in svojim vodnikom, kdo ga je lepše in komu je bil slajši, iskrenejši? Ni znal biti majhen v velikih trenutkih. Odlično je naložil svoje podedovana imetje — za vse čase bo resni človek užival obresti kapitala naloženih v njegovih izjemnih enkratnih knjigah.
Dr. Kugyjeva najdaljša tura je bilo prečenje BARRE DES ECRINS, najnevarnejši pa obe prečenji MONTE ROSA in MO’ UNT DOLENT. Najtežja tura v ledu MOUNT BLANC preko BRENVE, v skali pa COL DES GRANDES JORASSES, MONT DOLENT z ledenika ARGENTIERE in POLIŠKI ŠPIK s ŠKRBINE v STRMALI. Najlepši turi pa sta bili BELA GORA (MONT BLANC) s COL DU MIDI in zimski MONTAŽ – POLIŠKI ŠPIK.
NARODNA PRIPADNOST DOKONČNO REŠENA – SAM JE POGOSTO PRIZNAVAL, DA JE SLOVENSKEGA RODU
Dr. Kugy sam piše, da mu je bila mati Julija, najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela-Koseskega. Značilno za doktorjevega očeta je, ko je zaključil trgovske šole v Gradcu in prakticiral v nemških trgovinah, si je kljub temu poiskal življensko družico Slovenko — Julijo Veselovo. Tudi služkinjo so imeli Slovenko — Urško šebenik iz Logatca, ki je gospodinjila pri Kugyjevih celih štirideset let.
Tudi dr. Juliju Kugyju je pozneje gospodinjila prav tako zavedna Slovenka Malalanova iz Opčin pri Trstu.
O svojem očetu piše dr. Kugy naslednje: »Er stammte aus einem Bauerhause in Kärnten, in Lind .. . Das war und ist heute noch windisches Land, vom Deutschen stark durchsetzt«.
Oče Pavel se je po končani trgovski izobrazbi preselil v Trst, kjer je osnoval trgovsko podjetje »Paul Kugy«.
Potrebno je bilo raziskati še očetovo linijo, koroški rod Kugyjev. To je storil iz prijaznosti naš rojak prof. dr. Zwitter i? Celovca v letu 1951.
Iz podatkov, segajočih tja do leta 1700 nazaj, je ugotovljeno, da se je prvotno ime pisalo’ v knjižni slovenščini KUGAJ, z izgovorjavo KUGÄJ. Obstojajo pa še sledeče ponemčevalne variante v pisavi imena v
navedenih letih, torej:
leta 1727 … KUGEJ
leta 1722 … KUGI –
leta 1718 … KUGEI
leta 1735 … GUGEI
leta 1781 … KUGGI
Črke »ipsilon« na tem mestu, kjer stoji v priimku KUGY pa dr. prof. Zwitter ni zasledil nikjer.
Današnje koroško ime se je ustalilo na pisavo KUGI. Torej je bil tedaj Pavel, doktorjev oče — edini, ki je rodbinsko ime v Trstu spačil v KUGY.
Rojstni podatki očeta Pavla so fotokopirani in vzeti iz matrik v župnišču v Podkloštru (Arnoldstein). V istih matrikah v letnicah ustreznih tomih je dr. Zwitter našel okrog 30 zapiskov, od katerih tile kar v slovenščini pričajo o različnosti pisave rodbinskega imena, torej:
9. IV. 1718 – JURIJ KUGGEI, sin Valentina in žene Magdalene, botra Matej Filci in Marija Pisleggin, stran 20.
12, III. 1722 – GREGOR KUGI, sin Mihaela in žene Uršule, botra Valentin Smoli in Stina Catin, stran 40.
6. III. 1727 – GREGOR KUGEI (v seznamu), sin Mihaela Kugi in Uršule, botra ista, stran 68.
28. VIII. 1735 – JOSEPH GUGEI, sin Andreja in Lucije, botra Gregor Mandre in Kristina Gembsenin, stran 104.
28. III. 1781 – MARGARETA KUGGI, hči Mateja in Kristine, stran 10.
16. VI. 1783 – MAGDALENA KUGI, hčerka Andreja in Magdalene, str. 19.
»Nobenega dvoma torej ni, da je rod Kugyjev, tudi po očetovi liniji povsem slovenski« — navaja dr. prof. Zwitter.
Dr. Kugy je pripadal vsemu alpinističnemu svetu — bil je njegov veliki klasik. Za umetnika dr. Kugyja velja globoka beseda: »JAZ SEM, KAR SEM.«
»DR. KUGYJEVE KNJIGE SO VZOREC, KAKO NAJ SE OPISUJEJO PLEZALNE TURE, SO VZOREC, KI GA V EVROPI ŠE NIHČE NI DOSEGEL.«
Naj citiram še besede dr. CHERSIJA ob odprtem grobu v Trstu 8. marca 1944., torej:
»Ob Kugyjevi zibelki so stale rojenice in mu položile vanjo dragocene darove. Znal jih je prav uporabljati. S hvaležnostjo se jih spominja v svojih spisih. Sin potomca koroškega Slovenca iz Lipe pri Podklo-štru ni nikdar prišel v denarne stiske. Oče mu je preskrbel inštruktorjev in mu prvi vcepil ljubezen do gora. KUGY je po očetu podedoval vso odločnost ter bistro preudarnost v kritičnih trenutkih, ki je potrebna planincu. Po materi, hčerki slovenskega pesnika je KUGY podedoval tisto, kar dviga njegove spise daleč nad vsako povprečnosl, saj spada med planinske pisatelje svetovnega slovesa. Vsekakor KUGY zaseda prvo mesto med planinskimi pesniki — v prozi. Saj je Kugyjeva knjiga — AUS DEM LEBEN EINES BERGSTEIGERS dosegla že dvanajsti ponatis do danes.
Knjiga je pesem v prozi, mogočna simfonija brez not, izražena z golimi navadnimi, vsakomur dostopnimi črkami, ne da bi bilo za to potrebno znanje kontrapunkta. Jezik v knjigi je višek planinske proze. KUGY poje o planinah, čeprav ne piše verzov. To je prvi stavek velike simfonije, skratka imitacija godbe z mrtvo besedo.
Nad štirideset let je hodil križem po Alpah. Ko si je naložil šesti križ plodnega življenja na rame, je pričel pisati knjige. Prvič je obiskal Triglav v Julijskih Alpah leta 1875, zaključil pa z letom 1914, ko je burja svetovne vojne preorala vrhove -Julijcev. Bil je in ostal bo zastopnik klasičnega alpinizma z marsikatero romantično potezo. Opisoval je vseskozi zelo, izpostavljene plezarije ob jasnih sončnih dneh, v silovitih viharjih in neurjih.
Vendar opisi niso dolgočasni. Prepleteni so z duhovitimi opombami, kratkimi anekdotami in značilnostmi ljudi.
Kugyjeve knjige so vzorec, kako naj se opisujejo plezalne ture, so vzorec, ki ga v Evropi še nihče ni dosegel. Če je kdo svetu odkril Julijce, potem je bil to vsekakor Slovenec po duši in kozmopolit dr. Julij Kugy,
Opravil je vsaj petdeset prvenstvenih vzponov najvišje težavnostne stopnje. Ves svoj planinski sen štirih desetletij je opisal v sedmih knjigah. Prvo in edinstveno knjigo – IZ ŽIVLJENJA GORNIKA – je bil napisal v zreli starosti šestdesetih let in to v eni sami potezi brez popravkov. Tako popolno, so bili urejeni dogodki v njegovem spominu. Kaj takega zmore pač le človek, ki za svojo stvar ni le živel/ki je za njo gorel. To prvo delo je temeljne vrednosti za študij psihologije alpinizma.
Eleganca stila, visoka kultura, globoka poezija dajeta prvi knjigi svojstven pečat in nedosegljivo višino. Ves alpinistični svet mu priznava mesto ne .le med prvimi alpinisti, temveč med največjimi poeti gora.
Druga knjiga – ARBEIT, MUSIK, BERGE — EIN LEBEN, v mnogočem dopolnjuje prvo. Mojstrova kultura se odkriva v njih v visokih finesah utripov srca muzikalnih akordov orgel in klavirja. Nad vsem pa večno lebdi — GORA. Opisi polic, škrbin in voda Julijcev ostanejo neponovljive mojstrovine?, i . ■
V tretji knjigi – DIE JULISCHEN ALPEN IM BILDE — je mojster strnil izbranost fotografij, ki se čudovito ujema z njegovimi komentarji.
V četrti knjigi – ANTON OITZINGER — EIN BERGFÜHRER, je postavil trajen spomin zvestemu vodniku koroškemu Slovencu Ojcingerju.
Peta knjiga – FÜNF JAHRHUNDERTE TRIGLAV — je vezilo sveti gori Slovencev.
Šesta – IN GÖTTLICHEN LÄCHELN DES MONTE ROSA — je podobna v konceptu, le širša v prijemih, primerna ogromnemu kraljestvu in tradiciji te ledene gore.
Izida zadnje knjige pa mojster KUGY ni več doživel.
Slovenski planinci so lahko ponosni, da je iz slovenske zemlje zrasel prvak med planinskimi pisci, klasik in poet alpinizma, ki mu zlepa ne bo enakega …«
(Dr. CARLO CHERSI: »IN ME-MORIAM JULIUS KUGY« Poslovilni govor ob odprtem grobu. Trst 8. III. 1944) SPOMENIK V DOLINI MEHKIH SRC – TRENTI
Spomenik, mojstrovina kiparja akademika Jaka Savinška stoji v Trenti — KUGYJEVI TRENTI. V naljubši dolini od vsega širnega gorskega sveta, kar ga je poznal in opisal. V nadživljenjski postavi strmi njegov bronasti spominski lik v daljavo, preko skromnih trentarskih bajt, prek Soče — najbistrejše reke Evrope, tja proti Jalovcu, Matterhornu, Julijskih in Julijevih Alp. Tak stoji tam, kot je bil vedno v življenju, v gore zamaknjen, vzvišen nad dolinskim svetom,
Mrtev, da! In vendar tako Večno živi Živ v velikanih, v Triglavu, v Prisojniku, •Škrlatici, Jalovcu, Matterhornu in Mont Blancu.
Slavko Tarman
Viri:
1. Arhiv NUK – Ljubljana 1903
2. Arhiv SRS — biografski oddelek — Ljubljana 1983
3. Dr. prof. F. Zwitter: Izpis matrik župnijskega urada – ARNOLDSTEIN-KLAGENFURT – 1952
4. Dr. Carlo Chersi: »Poslovilni govor« Belletino Alpin Journal — 1944
5. BIBLIOGRAFSKI ODDELEK NUK
— Ljubljana 1983
