Danilo Golob: V dolini so se že slišali glasovi prihajajočih planincev, ko sva stopala proti steni. Jutranje sonce je sijalo s svojo blago toplino in naju žgečkalo po še vedno zaspanih obrazih.
Dereze so romale v nahrbtnik, saj je stena kar kopna. Žreb je določil mene in s še nekoliko tesnobnim občutkorn sam zaplezal v prvih nekaj metrov skale. Ko pa sem vpel prvi klin, sem se takoj počutil bolje. Kaj kmalu sem naletel na težave. Nagnjene, gladke plati, po katerih poleti skorajda tečeš. Sedaj pa so bile »pocukrane« in zaledenele. Cepin je zapel. Tolkel sem kot nor, da sem prišel do minimalnih oprimkov.
Počasi, po centimetrih sem se prebijal naprej. Razpoke za klin sem le s težavo našel, pod mano pa je zijala globina, ki me je vlekla vase. Z največjimi napori sem se prebil do kamina, ki je bil na srečo kopen. Prvi klin pod kaminom pa sem izpulil kar z roko. Zima in mraz sta opravila svoje. V vrvi sem čutil tresljaje, ki so se prenašali od spodaj varujočega prijatelja. Z lahkoto sem premagal kamin čeprav se na sredini prevesi.
Šele konec vrvi me je ustavil in uredil sem si varovališče. Prijatelj se je dodobra namučil, da je priplezel do mene, potem pa nadaljeval, v zajedo. In glej ga spaka! Zopet se je izpulil star klin! Dobro, da mi ni prifrčal v naročje – prijatelj namreč.
Začelo me je tresti, prsti na rokah so postali trdi. Vrvi, ki mi je počasi polzela skozi roke, skoraj nisem čutil. Čez zajedo pa je letel puhast sneg v majhnih kosmih in me neusmiljeno zasipaval. Prezebel in bel kot sneženi mož sem nadaljeval za prijateljem. Na sredi zajede se mi je tako grozno zanohtalo, da bi najraje kar tulil, pa kaj ko ne bi nič pomagalo.
Prijatelj je bil presenečen, ko je za njim namesto mene priplezal sneženi mož. Največje težave so bile za nama. Pred nama je bilo še nekaj strmih odstavkov, ki so bili »lepo« zasneženi. Dereze so zapraskale po snegu in skalah, ki so se kazale na nekaj mestih izpod snega.
Sonce je bilo že visoko na nebu. Na varovališču sem opazoval črne pike, ki so s pomikale proti vrhu Grintavca. Še zadnji raztežaj in stala sva na grebenu Kalške gore. Obraza sta nama žarela od zadovoljstva. Počutila sva se krepkejša, krepkejša za novo preizkušnjo, novo doživetje.
Kalška gora – Gregorinov steber
IV+, A0 – ZP
Danilo Golob
Kemperle Frane – prijatelj
– – –
Stranjske novice
Danilo Golob
1964 – 1991
Želje so večje od smrti
Nekje daleč, kjer ni ne
ved ne ljudi,
kjer včasih pretrga tihoto
podor prežečih serakov,
kjer je le vihar gospodar,
tja gre človek iskat vrhove
svojih vrhov, čeprav ve, da bo tam
namesto njih lahko našel svojo smrt.
Pa vendar so želje večje od smrti.
Jeklo bi se ukrivilo na tem mrazu,
v teh viharjih… Človek pa gre naprej,
vedno više, vedno bliže
vrhu svojih vrhov.
Niso ga vzeli viharji, plazovi.
Ponosno je stopil na vrh kot zmagovalec…
In vendar je samo za trenutek…
Zopet se umakne med ljudi,
sledove zabrišejo plazovi…
Ostanejo le spomini.
Le včasih pretrga nemo tišino
podor prežečih serakov,
ki se združi z zavijanjem
orkanskih vetrov…
19. januarja 1991 se je 26-letni Danilo Golob, 63 vzorčni mizar iz Mekinj pri Kamniku in alpinist AO Kamnik, namenil na turni smuk z Grintovca. Popoldne ga ni bilo na dogovorjeno mesto, kjer naj bi vadili letenje s padali. Prijatelji so ga odšli iskat in našli njegov avto in smuči pri Žagani peči. Manjkala je oprema za ledno plezanje, zato so sklepali, da je po turnem smuku odšel plezat zaledeneli slap nad Žagano pečjo. Našli so ga pod slapom Na Skoku. Led ni bil preveč čvrst in je pod njim tekla voda. Padel je 35 metrov globoko in si smrtno poškodoval glavo.
Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom, France Malešič … PZS, Ljubljana 2002
