(Objava ni sponzorirana.)
Tomo Virk, Iztok Tomazin:
Naveza (del vsebine)
Beletrina 2024: 400 strani, ISBN: 978-961-298-214-0, cena: 34 €
Borut Peršolja: Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: Objava razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
Glavni niti zgodbe sta zanimivi, razgibani življenji Toma Virka in Iztoka Tomazina. Niti se iz mimobežnic (spoznala sta se v vojašnicah JLA v Bovcu in na Pokljuki), z naklonjenim trudom obeh, na varovališčih prepletejo v vzdržljivo, mestoma obrabljeno vrv več kot štiridesetletnega prijateljstva. A na istem vzponu se spominsko ves čas zapisujeta dve tesno povezani, a kljub vsemu ločeni zgodbi naveze, ki drsi v neizogibno prijetno odvisnost. Doživljajsko se, v oprimkih, stopih in odsevih, razlikovalno dopolnjujeta. Obsežno avtobiografsko pripoved začne Tomo Virk, konča pa Iztok Tomazin.
− … na prvi vtis resnejši in zrelejši od večine sovojakov, neopredeljivo zanimiv, vendar ne alpinist … (18)
− … po hoji živahnega, sicer pa resnega, takoj se vidi, da bolj vase zaprtega, v primerjavi z mano suhljatega »stažota« … (19)
− Kot dva ne ravno družabna individualista sva se že na začetku kar dobro ujela. (30)
− Predvsem pa, da je človek, ki bi mi lahko bil blizu. Ne le po svoji multifunkcionalnosti in univerzalnosti, ne le po svoji molčečnosti in odljudnosti, temveč tudi po hrepenenjski drži, po duhovnih vrednotah, po poduhovljeni žeji za nečim več, za nedosegljivim. (50)
Iztok, ki ga zaznamujejo alpinizem, medicina, gorsko reševanje in letenje ter Tomo, z literaturo, alpinizmom in jadranjem, takoj nakažeta prvinsko neenost. Rajnka JLA za Iztoka »ni bil izgubljen čas« (44), Tomo pa pravi, da »gledano v celoti, na svoje služenje vojaškega roka nimam preveč lepih spominov.« (39) Skupnosti se večinoma vzpostavljajo s podobnostmi, z vključenostjo potreb in ciljev. V času družbeno zapovedane politične korektnosti je zato še slajše brati predvsem razlike. Različno razbiranje sporočil gora, vrednotenje, sledi, ki so jih pustile pri obeh ohranjajo distanco izhodišča. Zanjo sta značilni življenjska pripravljenost, izzivanje, akcija, »pretirana, preveč brezkompromisna zagnanost in odločnost, doseči zastavljeni cilj,«pa tudi bivanjski dvom, strah, negotovost, celo nesamozavest, v ozadju katerih poteka »religiozna razsežnost alpinizma ali sodobno iskanje Grala.«
− Prijetno me preseneti z za začetnika lepim, še kar hitrim plezanjem. Ne komplicira in vidi se, da je pri stvari. … Presenečen sem tudi nad vzdušjem, ki ga ustvariva. … Kakšna kombinacija: grde besede in sijoče oči, ki sporočajo nekaj povsem drugega. (54)
− Tudi sam sem vase zaprt individualist … nagnjen k sočutnosti in obzirnosti do drugih. (83)
− Če se v svojih vesoljih po spletu nedoumljivih »naključij« srečata dva taka introvertiranca in najdeta nekaj skupnih planetov ali celo zvezd, se lahko zelo povežeta, praviloma bolj kot poplitveni ekstrovertiranci, ki so sicer mnogo bolje opremljeni z orodji in veščinami za zbliževanje in navezovanje stikov. (245)
− Sredi popoldneva na Vršič tako sestopa antitetičen par; vitka tretjina tega dueta veselo poskakuje po skalovju, njegov zajetnejši preostali del pa poklapano caplja za njim. (254)
Zdi se, da sta opazno različna tudi v obsegu in pripovednem tonu. Tako na primer smuškemu spustu z Viševnika Iztok nameni dve zgoščeni strani prevzetega opisa (30), Tomo pa dve tretjini ene – stvarno – dnevniške strani. V nahrbtniku prijateljstva je veliko občudovanja, kineziološkega primerjanja in bivanjskega vzporejanja, opisovanja navad drug drugega in morda tudi kanček ljubosumnosti (pri vrlinah, ki jih pri sebi umanjkujeta). (Ne, prizora iz filma Gora Brokeback (2005) pa ni v knjigi.)
− Še posebej sem bil vesel, da greva sama, saj sem bil tako lahko gotov, da ne bo mogel imeti drugih soplezalcev in se mi obeta obilje plezalnih užitkov. (59)
− Potlačim pomisleke; to je vendar Tomazin, Iztok Tomazin, gotovo ve, kaj dela. (77)
− Tomo s svojo razgledanostjo, bistrostjo, širino in globino, ki me vsakič znova fascinirajo … (93)
− Ne morem, nočem, nisem na vrsti … vse te nikalnice cepetajo v moji zavesti, ko se pogovarjava na izpostavljenem stojišču nad najtežjim raztežajem najine nove prvenstvene smeri. (152)
Vzporednost njunih zgodb je oblikovno razmejena z uvodnim znakom (Asklepijeva palica za zdravnika in izrez portreta sove za literata) in različnim fontom pisave. Spoštljivost, s katero opisujeta drug drugega, bi bila morda še bolj otipljiva – v sedanjem vizualno nabitem svetu pa še gledljiva, če bi njuni poti/besedilo dejansko potekalo vzporedno, postavljeno (revijalno) dvostolpično. (Seveda bi ob taki izpeljavi knjižnega projekta bil potreben še dodaten avtorski in uredniški napor.)
− Kot že mnogokrat doslej raziskujem, kaj me tako navdušuje, prevzema in izpolnjuje, in se zavestno ustavljam nekje na pol poti. Nočem in najbrž niti ne morem odkriti vseh tančic svojega doživljanja narave. (69)
− Večkrat odkrevsam v Julijce, v zatrep kake doline, in tam prebivakiram noč. Včasih se mi zdi, da imam še močnejši, še globlji stik z gorami kot prej, ko sem lahko plezal kjerkoli, karkoli. (75)
− Z eno roko zgrabim cepin, z drugo fotoaparat in kar s težkim nahrbtnikom na ramenih stečem za medvedom. (214)
− Zelo zadržan in previden sem z uporabo besede sreča, ker jo razumem absolutno. (224)
V knjigi so v maniri alpinistične/gorniške kakovosti opisani priprava, vzpon, plezljivost, najtežje mesto, zgodovinski oprimki, padec, razgled, sestop, stvarne napake in neotipljive presoje, cilj na vhodišču, dogajanje po koncu vzpona … Na mestih, ki upravičeno zahtevajo posebno pozornost bralca/bralke, so omenjeni tudi padci drugih, reševanja in neizbežno, tudi smrti v gorah (Borut, Jože, Tomaž, Marko, Filip, Janko …).
− … smisel alpinizma ni en sam, temveč jih je toliko, kolikor je alpinistov, ki posvečajo življenje tej dejavnosti. … Ni zares skupnega motiva za plezanje v gorah; ti motivi, preference in prioritete se razlikujejo glede na marsikaj; glede na našo nadarjenost, telesne in duševne zmožnosti ter dispozicije, vzgojo, izkušnje, uspešnost in še kaj ter sestavljajo zelo pisano paleto. (87)
− So soplezalci in so Soplezalci, izraz velja za oba spola. (116)
− Take preizkušnje, ki so hkrati vrhunska doživetja, ljudi povežejo. Ne toliko po socialni plati, ni nujno, da se soplezalci veliko družijo zunaj gora. Gre za druge, drugačne povezave, ki lahko zbližajo in povežejo bolj kot običajna druženja. (147)
− Člana ali člani alpinistične naveze za čas vzpona in sestopa na nek način postanejo eno. Fizično smo povezani z vrvjo, še bolj pa z medsebojno zavezo, odvisnostjo. Omejitve in šibkosti enega, postanejo omejitve vseh. (207)
− Med vzpenjanjem proti steni – ni boljše motivacije od vztrajnostnega gibanja, naj bo to tek, kolesarjenje ali hoja … (256)
− Sestop se mi vse bolj kaže kot največji, dokončni izziv. Manj privlačen, pogosto doživet kot nujno zlo, a večji, pomembnejši od vrha. Tako na gorski turi kot v življenju nasploh. (364)
Razmišljanja o njunem odnosu povezujejo misli o individualizmu, egoizmu, altruizmu, o duhovnosti, vplivih, o družini, prijateljih in seveda naravi ter gorah. Začetek skupnega plezanja pripada steni Anića Kuka v Paklenici (vanjo se oba pogosto in rada vračata), sicer pa plezamo na Debelo peč, v Tulovih gredah, Dovžanovi soteski, Ospu, Šitah, Triglavu, Rzeniku, Rjavini, Planji … Združenih državah Amerike, Nepalu in Kanadi …
Knjiga (ideja o njej se je porodila med hojo (!) pod ostenje Nad Šitom glave) sodi v lepo izdelan in uležan predal memoarske literature. Ta ima svoj edinstven čar, saj s časovno določljive oddaljenosti osvetljuje dotlej preživeto daljico. To, kar je v središču pozornosti, je že postavljeno na svoje mesto, ima patino. Dnevni, aktualni odzivi so že davno pozabljeni. Vez med dvema je že stkana, utrjena. Ker se brezpogojno spoštujeta, pogled nazaj ni več samo doživljajsko izostren, temveč hkrati iskreno zamegljen.
− Kmalu ugotovim, da Tomo ne je in ne pije, le sedi in se razgleduje. (122) … Sam med vzponom pa vse do vrnitve v dolino skoraj nikoli ne jem; kaže, da imam v maščobnih blazinicah dovolj zaloge za takšno nerazumno ravnanje. (154)
− Nekaj časa molče pestujeva vsak svojo stisko in čakava, kdo bo prvi popustil. Nihče od zunaj nama ne bo pomagal, sama sva v visoki steni in do težko pričakovanega vrha naju loči še precej neznane, zahtevne navpičnice. (160)
− Iztok ve, kako je z mano. Vseeno me povabi. Na sumu ga imam, da tokrat ne samo zaradi dobrega vzpona; najbrž mi hoče tako pomagati iz malodušja. (238)
− Nekam čemeren je, napoveduje slabo vreme in modruje, da naju bo najbrž v steni spet ujela nevihta. Ne prvič. Dvomi o primernosti vzpona in predlaga kaj lažjega ali celo vrnitev v dolino … (250)
Občutek po prebranem mi pravi, da je izpoved odkrita, iskrena (oba avtorja poznam, poznam tudi nekatere družinske člane in delčke zgodbe, ki so jih skupaj z avtorjema doživljali npr. Tatjana, Džoni, Grega, ki nastopajo v knjigi). S tem mislim, da osvetljuje tudi notranje in zunanje dileme, težave, odločitve, ki jih prinaša vzpon in druženje. Tveganje je veliko, številne stvari gredo lahko narobe. Kdaj jo zagode počutje, telo se upira, lahko odpove … In vedno je rešitev – ki je kaj? Zgolj znanje? Zgolj izkušnje? Samo sreča?
Oba avtorja sta doktorja znanosti, raziskovalca, znanstvenika. Zanimivo je, da svoja mnenja (zlasti s področja alpinizma/gorništva) večinoma ne utemeljujeta na poznavanju različnih raziskav, ampak na svojih občutkih ob izkušnji napora, ki ga utemeljuje alpinizem. Med tem pa pri mišljenju življenja upoštevata uveljavljene avtorje, preverjena dejstva, skrbno premišljene koncepte in podobno. Za knjigo je pomembno, kako sta se razvijala avtorja skupaj, vzporedno, vsak zase in drug z drugim. Kot pripovedovalca pokažeta, da se trudita imeti nadzor nad dogajanjem (še posebej v steni), a vedno se pod tem skriva tisto neznano. Potem ko se ton knjige počasi preoblikuje, ko se začnejo odstirati miselni svetovi v ozadju, smo bralci vedno bližje akterjema in njunim izzivom.
− Tudi v slabem sva uglašena. Jezna sva, a ne drug na drugega, pač pa na to, kar sva zakuhala skupaj, vsak po svoje. Nobenih osebnih očitkov, tudi če vzrok za kako posamično neprijetnost tiči samo pri enem. Funkcija preklinjanja se med dolgim sestopom nekoliko spremeni, pretežno rabi za sproščanje, in ko se vrneva pod vstop v smer, se samo še sproščeno reživa. (265)
− Saj sem ti rekel, kaj naju čaka. Če že ne peta stopnja brez varovanja, bo pa priklical kakšno nevihto, da nam bo bolj zanimivo … (285)
− Toda zadnje čase se mi dogaja nekaj nenavadnega: čeprav mi je najvznemirljivejše doživetje prav plezanje z Iztokom, skoraj vedno, ko se navežem z njim, nekako popustim in mi naenkrat zmanjka volje in motivacije. (300)
− Iztok, ti si zdravnik, povej, kdaj so stara leta? (318)
− Nedolgo zatem sem sam nad seboj presenečen, ko se sproščeno igram s Tinkaro in Danajo in ugotavljam, da sta nad tem prav prisrčno navdušeni. (332)
Dokumentarna fotografija, najverjetneje gre za v dobršni meri izpraznjen predvsem Iztokov osebni album, zgovorno govori o tem, da je to eno redkih področij, ki ga Iztok ne obvlada. (Knjiga bi v resnici zmogla brez objavljenih fotk. Razen portretne, spod Bele peči.) Knjiga je lepo berljiva, zgolj mestoma bi rabila razmislek o istih dejstvih (npr. o obdobju tekmovalnega smučanja, o prihodu na alpinistični odsek, obsesiji z nevihtami, prehranskih navadah …), o katerih večkrat beremo na različnih mestih.
− Presenetljivo veliko se pogovarjava in ideje brstijo, kot bi jih spodbujalo mlado sonce. Ena od mojih je, da bi skupaj napisala knjigo esejev o alpinizmu. (274)
− Takrat je spet vzniknilo vprašanje, koliko nas oblikujejo knjige, ki jih preberemo in doživimo v otroštvu in mladosti. (81)
Ne glede na pravkar prebrano »analizo« in njeno interpretacijo velja (upam, da številne) bralce in bralke opozoriti, da jih knjiga vznemirljivo vabi k doživljanju prebranega. Besedilo, razdruženi dialog obeh avtorjev, deluje dovolj filmično, da se zlahka potopimo v atmosfero, čustva in okolje dogajanja.
Razvoj dogodkov, razvoj preplezanega, profesionalni razvoj, razvoj prijateljstva so dokaz življenjske radosti. Ki vsebuje upanje, da je življenje lahko hkrati lepo in naporno, iskreno in neizrekljivo.
